Jedro

Uvodoma je potrebno pojasniti, da so posnetki video nadzornih kamer dopustni, če so bile kamere postavljene in uporabljene za njihov običajen namen, in sicer zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja in če posnetek ni nesorazmerno posegal v posameznikovo pravico do zasebnosti.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A.S. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s členom 83 ZKP predlog zagovornika obdolženega A.S. za izločitev dokazov, podanem na predobravnavnem naroku dne 22. 12. 2017, zavrnilo.

2. Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik obdolženega smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da zahtevi za izločitev dokazov ugodi in jih iz kazenskega spisa izloči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki pravilno zaključuje, da pridobljenih posnetkov nadzornih kamer ne gre šteti za nedovoljen dokaz. Za takšne zaključke sodišče prve stopnje v napadenem sklepu navaja tehtne in ustrezne razloge, s katerimi v celoti soglaša pritožbeno sodišče, ki le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženca dodaja:

5. Uvodoma je potrebno pojasniti, da so posnetki video nadzornih kamer dopustni, če so bile kamere postavljene in uporabljene za njihov običajen namen, in sicer zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja in če posnetek ni nesorazmerno posegal v posameznikovo pravico do zasebnosti. Okoliščina, na katero se sklicuje zagovornik, da obdolženi ni videl kamer in ni dopustil njegovega snemanja, ne more omajati odločitve sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa. Tudi v primeru, ko nadzorne kamere v trgovinah niso zadosti vidne, obdolženčevo pričakovanje zasebnosti prav tako ne bi bilo opravičljivo, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe, da se je obdolženega snemalo brez njegove privolitve, ne morejo biti uspešne, saj obdolženčeva pravica do zasebnosti ni absolutna, temveč je omejena s pravicami drugih, in sicer v obravnavani zadevi pravice oškodovanca do zasebne lastnine, ki mu je prav tako zagotovljena z Ustavo Republike Slovenije. V obravnavani zadevi so policisti zasegli videoposnetke nadzornih kamer, ki so bile nameščene v trgovinah M., M. in T., na katerih je obdolženec posnet med storitvijo kaznivega dejanja, na posnetkih pa so vidni še drugi ljudje, ki so se takrat nahajali v navedenih trgovinah. Tako je video nadzor bil namenjen pridobivanju posnetkov o vseh osebah, ki so se nahajale v trgovinah, prav z namenom, da se v primeru izvršenega kaznivega dejanja, storilca lahko izsledi. Zato obdolženi pri svojem ravnanju v javnem prostoru, in sicer v trgovini, tako ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti, zato posnetki kamer niso nesorazmerno posegli v obdolženčevo pravico do zasebnosti, saj v konkretnem primeru pravica oškodovanca do zasebne lastnine, v katero je bilo poseženo s kaznivim dejanjem, pretehta nad obdolženčevo pravico do zasebnosti. Glede na navedeno so po oceni pritožbenega postopka posnetki video nadzornih kamer dopustni, saj so bile kamere postavljene in uporabljene za njihov običajen namen, in sicer zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja, posnetki pa tudi niso nesorazmerno posegli v obdolženčevo pravico do zasebnosti, kot že navedeno. Zato zagovornik, ki v pritožbi v preostalem v bistvu podaja drugačne razloge o dovoljenosti snemanja obdolženca z video nadzorom, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešen.

6. Sodišče prve stopnje je glede zakonitosti dokaza pridobitve posnetkov nadzornih kamer z ustrezno argumentacijo opravilo test sorazmernosti o koliziji obdolženčeve pravice do zasebnosti in pravice do zasebne lastnine oškodovancev. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da je bil dokaz pridobljen s kršitvijo ustavne pravice obdolženca, sama po sebi ne vzpostavlja zaključka, da je potrebno tak dokaz izločiti iz spisa. Institut ekskluzije dokazov ščiti obdolženca predvsem pred neutemeljenimi posegi represivnih organov države v njegove osebnostne pravice v kazenskem postopku in je namenjen vzpostavitvi enakosti orožij, v obravnavani zadevi pa je video nadzor opravljala gospodarska družba oziroma zasebnik. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da se v obravnavani zadevi mora varstvo obdolženčeve zasebnosti umakniti pravici do osebnega varstva oškodovancev, saj zaradi zgoraj navedenih okoliščin obdolženec ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti in je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predlog za izločitev videoposnetkov ni utemeljen.

7. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (člen 402/III ZKP).

8. Če bo za obdolženega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora po tar. št. 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku.