Jedro

O predlogu za nasprotno izvršbo, vloženem po preteku enega leta od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek, ni dovoljeno meritorno odločati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog dolžnika za nasprotno izvršbo zavrže. Dolžnik mora upniku v 8 dneh povrniti njegove izvršilne stroške v znesku 26.400,00 SIT ter pritožbene stroške v znesku 26.400,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu prvega dolžnika za nasprotno izvršbo in tako upniku naložilo, da mu vrne 16.806,42 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2003 dalje do plačila. Dolžnik mora upniku (po pobotanju) povrniti 17.836,00 SIT izvršilnih stroškov. Predlog za nasprotno izvršbo do zneska

157.451,66 SIT s pripadki je zavrnjen.

Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje upnik s predlogom, da se spremeni tako, da se predlog za nasprotno izvršbo zavrže kot prepozen oz. v celoti zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da se sklep razveljavi ter zadeva vrne v nov postopek. Po določilih ZIZ-a je tak predlog mogoče vložiti najkasneje v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Upnik je že v odgovoru na predlog opozoril, da je prepozen. Hkrati je pojasnil tudi razloge za njegovo neutemeljenost, ki jih v pritožbi ponavlja. Nikakor torej tudi ne drži ugotovitev prvega sodišča, da ni nespornih dejstev.

Pritožba je utemeljena.

Ob upoštevanju podatkov v spisu je nedvomno pravilna prvostopenjska ugotovitev, da je obravnavani predlog za nasprotno izvršbo vložen prepozno v smislu 2. odstavka 67. člena ZIZ. Ta namreč določa, da tak predlog dolžnik lahko vloži v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za razlog za nasprotno izvršbo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek. V konkretnem primeru se je to zgodilo s sklepom o ustavitvi izvršbe z dne 23.9.2003 (list. št. 27), ki je postal pravnomočen 14.10.2003. Dne 3.11.2004 vloženi predlog je torej brez dvoma prepozen in ga je zato treba zavreči, saj vsebinska obravnava predloga, ki je vložen po izteku prekluzivnega roka, ni dovoljena, celo če bi res bila v njem zatrjevana dejstva nesporna.

Izpodbijani sklep je torej pritožbeno sodišče spremenilo kot je razvidno iz izreka (čl. 365, tč. 3 ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).

V posledici mora dolžnik upniku povrniti stroške postopka, ki so mu v zvezi s predlogom nastali, to je za odgovor na prvi stopnji, ki odmerjeni po veljavni odvetniški tarifi znašajo 26.400,00 SIT ter na enaki podlagi v enakem znesku za uspelo pritožbo, po specificiranih stroškovnikih na obeh vlogah (red. št. 35 in 39).

Odločitev o zavrženju predloga za nasprotno izvršbo ni ovira za to, da dolžnik svojo terjatev uveljavlja s tožbo.