Jedro

Nepravilno oziroma nedovoljeno prehitevanje osebnega vozila ne more v celoti razbremeniti voznika traktorja, ki je bil tudi sam dolžan ravnati v skladu s pravili cestnega prometa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se II. in IV. točka izreka glasita: „II. Toženec je dolžan plačati tožnici znesek 1.721,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2013 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (glede plačila preostalega zneska 1.721,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2013 do plačila) se zavrne.

IV. Tožnica je dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 1.650,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila“.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna povrniti tožencu stroške pritožbenega postopka v znesku 254,82 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 8829/2012 z dne 24. 1. 2012 v 1. in 3. odstavku (I. točka izreka). Razsodilo je, da je toženec dolžan plačati tožnici 3.442,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2013 do plačila (II. točka izreka), preostali tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v znesku 1.353,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki izpodbija odločitev v II. in IV. točki izreka sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se ne more preizkusiti. Toženec je zatrjeval, da je voznik osebnega avtomobila prehiteval kmetijski traktor v križišču, glede tega pa se prvo sodišče ni opredelilo. Ni sporno, da je voznik osebnega avtomobila prehiteval traktor, ki je v križišču zavijal s prednostne ceste levo na neprednostno cesto. Vozniku traktorja ni mogoče očitati kršitev določb Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Sodišče je ugotovilo, da je voznik traktorja pred zavijanjem v levo dal levi smerokaz in s tem nakazal namen zavijanja v levo. Voznik osebnega avtomobila ga zato ne bi smel prehitevati (2. točka 1. odstavka 38. člena ZVCP-1). Obema udeležencema v prometni nesreči je bilo zaznavno, da se približujeta križišču. Do prometne nesreče je prišlo v križišču, zato je voznik osebnega avtomobila izvajal prehitevanje tudi v nasprotju z 12. točko 1. odstavka 38. člena ZVCP-1. Prvo sodišče je očitalo vozniku traktorja opustitev preverjanja prostega prostora za zavijanje v levo s pogledom v vzvratno ogledalo ali z neposrednim pogledom nazaj z zasukom glave v levo. Izvedenec je zaključil, da bi voznik traktorja lahko s pozornim pogledom zaznal za njim vozeče osebno vozilo, ki ga je prehitevalo. Takšne dolžnosti glede na določila ZVCP-1 voznik traktorja ni imel. Namero voznika traktorja, da bo v križišču zavil v levo, je izkazovala vrsta okoliščin. Imel je vključen levi smerokaz, pred križiščem je zmanjšal hitrost vožnje in se ustrezno razvrstil na smernem vozišču za zavijanje v levo, vožnja se je vršila v naselju v kmečkem okolju, kjer je pričakovati drugačen promet glede udeležencev kot izven naselja, poleg tega pa sta se udeleženca približevala križišču. Te okoliščine so bile dovolj jasne, da voznik osebnega avtomobila ne bi smel prehitevati traktorja. Opustitev potrebne in pričakovane pazljivosti voznika osebnega avtomobila dokazuje njegovo polno odgovornost za nastanek prometne nesreče. Glede na navedene okoliščine voznik osebnega avtomobila ni prilagodil hitrosti svoje vožnje. Prvo sodišče ni ugotovilo, da je voznik osebnega avtomobila prehiteval traktor na križišču, poleg tega pa tudi ni ugotovilo ostalih, v pritožbi navedenih okoliščin njegove nepravilne vožnje. Morebitne opustitve voznika traktorja, ki se nanaša na pogled v vzvratno ogledalo, ni mogoče opredeliti kot kršitve cestnoprometnih predpisov, poleg tega pa takšna opustitev ne more imeti za posledico kakršenkoli prispevek voznika traktorja k nastanku prometne nesreče. Vsekakor pa morebitna soodgovornost voznika traktorja ne more znašati 40 %, ampak bistveno manj. Toženec tudi ni izgubil pravic iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti v smislu 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Voznik traktorja je imel potrdilo o usposobljenosti in izpit za varno delo s traktorjem in traktorskimi priključki. Ob prejemu tega potrdila mu je bilo pojasnjeno, da to potrdilo zanj predstavlja veljavno dovoljenje za vožnjo kmetijskega traktorja v cestnem prometu, kar je povedal tudi tožencu. Toženec je bil zato prepričan, da ima njegov sin veljavno vozniško dovoljenje za vožnjo traktorja. Toženec zato ni kriv za obstoj okoliščin iz 2. točke 1. odstavka 3. člena navedenih Splošnih pogojev.

3. Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je voznik traktorja sicer pred zavijanjem levo (še pred križiščem) vključil levi smerni kazalec, vendar pa ni ravnal v celoti v skladu s 27. členom ZVCP-1, ker se v sklepni fazi manevra zavijanja levo (tik predno je začel zavijati) ni prepričal, da to lahko varno stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Kljub vključenemu levemu smernemu kazalcu bi se voznik traktorja tik pred začetkom zavijanja v levo (v zadostni meri) moral prepričati, da to lahko varno stori, saj mu je to nalagalo določilo 27. člena ZVCP-1. Ker tega ni storil, ni ravnal s potrebno skrbnostjo (toliko bolj, ker je vozil z majhno hitrostjo, okoli 20 km/h in je med vključitvijo levega smernega kazalca ter začetkom zavijanja v levo vendarle preteklo nekaj časa, ter ob zavedanju, da se prometna situacija premikajočih se motornih vozil nenehno spreminja). Kljub vklopljenemu levemu smernemu kazalcu bi moral voznik traktorja v celoti ravnati v skladu s 27. členom ZVCP-1. Če bi pozorno pogledal v ogledalo oz. zasukal glavo v levo zaradi pogleda nazaj, bi (kot ugotavlja sodni izvedenec) lahko opazil osebno vozilo, ki ga je že začelo prehitevati in bi lahko preprečil prometno nesrečo (če bi počakal z zavijanjem v levo). Nepravilno oz. nedovoljeno prehitevanje osebnega vozila ne more v celoti razbremeniti voznika traktorja, ki je bil tudi sam dolžan ravnati v skladu s pravili cestnega prometa.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se prvo sodišče ni opredelilo do trditve toženca, da je voznik osebnega vozila prehiteval v križišču oz. da ni ugotovilo tega dejstva. Prvo sodišče je ugotovilo, da je voznik osebnega vozila začel zavirati, ko je v fazi prehitevanja opazil zavijanje voznika traktorja v levo, vendar pa zaradi svoje hitrosti ni mogel več ustaviti (svojega vozila) in je prišlo do trčenja v samem križišču. Prvo sodišče je torej ugotovilo tudi to okoliščino, kateri pa (ob ugotovitvi, da je voznik osebnega vozila prehiteval v nasprotju z 2. točko 1. odstavka 38. člena ZVCP-1) z materialnopravnega vidika očitno ni pripisalo nobenega pomena oz. je zavzelo stališče, da je voznik osebnega vozila prehiteval na odseku ceste, kjer prehitevanje ni prepovedano. S tega vidika pritožba utemeljeno graja zmotno uporabo materialnega prava. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča glede na povedano izhaja, da je voznik osebnega vozila prehiteval traktor tudi v nasprotju z 12. točko 38. člena ZVCP-1, kar pomeni, da je pri prehitevanju (ki je že po naravi stvari med nevarnejšimi manevri v cestnem prometu) toliko bolj kršil cestnoprometne predpise (slednje pa vpliva na stopnjo njegove soodgovornosti). Voznik osebnega vozila je namreč imel možnost zaznati križišče (ugotovitev sodnega izvedenca), glede na položaj obeh vozil in lego križišča pa je nedvomno, da je voznik osebnega vozila prehiteval traktor (tudi) v nasprotju z določbo 12. točke 1. odstavka 38. člena ZVCP-1. Če voznik traktorja ne bi zavijal levo, bi voznik osebnega vozila že po osnovnih pravilih logičnega sklepanja prehitel traktor ravno na območju križišča (prav na njem je prišlo tudi do trčenja). Pritožba pri tem utemeljeno opozarja tudi, da je voznik osebnega vozila tedaj vozil po cesti v kmečkem okolju v neposredni bližini naselja in neposredno pred križiščem, ko bi moral biti toliko bolj pozoren na traktor pred seboj in njegovo vožnjo ter tudi temu prilagoditi način svoje vožnje.

7. Glede na povedano je prvo sodišče napačno porazdelilo odgovornost med voznika, saj je voznik osebnega vozila k nastanku prometne nesreče prispeval v večjem obsegu, kot je ocenilo. Z ozirom na vse okoliščine prometne nesreče pritožbeno sodišče ocenjuje, da je voznik osebnega vozila prispeval k njenemu nastanku v obsegu 80 % (namesto 60 %), voznik traktorja pa v obsegu 20 % (namesto 40 %). Toženec je zato dolžan plačati tožnici 1.721,28 EUR namesto 3.442,55 EUR.

8. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženec izgubil zavarovalne pravice po 2. točki 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Toženec je trdil (pripravljalna vloga z dne 19. 11. 2013), da je njegov sin (voznik traktorja M. S.) opravil usposabljanje iz varnega dela s traktorjem in traktorskimi priključki, za kar mu je bilo izdano potrdilo, za katerega je bilo toženčevemu sinu pojasnjeno, da predstavlja usposobitev za voznika kmetijskega traktorja in da je zato menil, da lahko njegov sin vozi traktor v cestnem prometu. Že iz teh trditev izhaja, da je tožencu bilo jasno, da sin nima veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo traktorja v cestnem prometu, kljub temu pa mu je dovolil voziti traktor. Pritožbena trditev, da je bilo M. S. pojasnjeno, da navedeno potrdilo predstavlja zanj veljavno dovoljenje za vožnjo traktorja tudi v cestnem prometu in da je bil toženec zato prepričan, da ima sin veljavno vozniško dovoljenje za vožnjo njegovega traktorja, je nedovoljena pritožbena novota (1. odstavek 337. člena ZPP). Toženec je torej že pred prometno nesrečo vedel, kot izhaja iz pravilnih ugotovitev prvega sodišča, da njegov sin ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja za kategorijo F (za vožnjo traktorja), zato je izgubil zavarovalne pravice.

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. in 358. člen ZPP).

10. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve prvega sodišča (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je v sporu uspela približno 10 %, toženec pa približno 90 %, zato vsaki pravdni stranki pripada temu ustrezen del pravdnih stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Odmera pravdnih stroškov s strani prvega sodišča ni bila sporna. Tožnici tako pripada iz tega naslova 102,27 EUR, tožencu pa 1.753,25 EUR. Po pobotanju je tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 1.650,98 EUR.

11. Toženec je v pritožbenem postopku uspel v obsegu 50 %, zato mu gredo stroški pritožbenega postopka sorazmerno temu uspehu (2. odstavek 165. člena in 2. odstavek 154. člena ZPP). Njegovi stroški pritožbenega postopka znašajo 509,63 EUR, zato mu je tožnica dolžna povrniti iz tega naslova 254,82 EUR. Te stroške predstavljajo nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve, DDV in sodna taksa, vse v višini, ki je razvidna iz posamičnih priznanih postavk specificiranega stroškovnika v pritožbi. Stroški so odmerjeni v skladu z ZOdvT in ZST-1. V primeru zamude je tožnica dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.