Jedro

Relevantno dejansko stanje za odločitev v obravnavani zadevi je, da ima parcela 2350/10 k.o. ... status gozda s posebnim namenom, kar preprečuje organu izdajo dovoljenja za krčitev gozda.

Odgovor na tožnikovo vprašanje, kdaj je gozd šteti za gozd s posebnim namenom je torej, ko je kot tak razglašen s predpisom lokalne skupnosti oziroma vlade. Kolikor tožnik meni, da za gozd ne gre, mora spremeniti njegovo osnovno namensko rabo pri katastrskem organu. Ob sedanjem pravnem stanju parcele, ko je parcela po stanju katastra gozd in je v Odoku MOL opredeljena kot gozd s posebnim namenom, pa organ ni mogel odločiti drugače, glede na šesti odstavek 21. člena ZG.

Izrek

I. Tožba A.B. se zavrne.

II. Tožba C.B. se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Zavod za gozdove Slovenije, upravni organ prve stopnje, z izpodbijano odločbo tožnikoma ni dovolil krčitev gozda v kmetijske namene, na delu zemljišča parc. št. 2350/10 k.o. .... V obrazložitvi je navedel, da je prvotožnik dne 30. 5. 2019 podal vlogo za izdajo dovoljenja za krčitev 0,30 ha gozda za nasad sadnega drevja in žlahtnih orehov. Iz vpogleda v javni informacijski sistem prostorskih podatkov Mestne občine Ljubljana izhaja, da se lokacija krčitve nahaja na območju, ki je po občinskem prostorskem načrtu namenjeno za gozdne površine ter z Odlokom o razglasitvi gozdov s posebnim namenom (Odlok MOL) razglašeno za gozd s posebnim namenom, zato krčitev na podlagi šestega odstavka 21. člena Zakona o gozdovih (ZG) ni možna.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi z navedbami, da dejansko ne gre za gozd, saj je na parceli šele novo zasajeni gozd, odgovarja, da je obravnavana parcela po namenski rabi gozd in to gozd s posebnim namenom, zato bi moral tožnik, kolikor želi parceli spremeniti namembnost, to predlagati v postopku spremembe prostorskega akta.

3. Tožnika vlagata tožbo iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V zvezi z napačno ugotovljenim dejanskim stanjem navajata, da odločba temelji na administrativno določenem območju Odloka MOL in ne upošteva dejanskega stanja, do katerega je prišlo še pred sprejetjem Odloka MOL. Organ ni ugotovil dejanskega stanja funkcij gozda za obravnavano parcelo, temveč jih je prevzel iz Odloka MOL, lokalna skupnost pa ga je nekritično prevzela iz gozdno-gospodarskega načrta z nivoja gospodarskega odseka, kakor se je v načrtu funkcija gozda evidentirala. Trdita, da dejansko ne gre za gozd, kot ga je definirala lokalna skupnost v Odloku. Odločbi obeh stopenj se ne opredelita do opredelitve gozda s posebnim namenom, torej kdaj je nek gozd oziroma gozdno zemljišče šteti za gozd s posebnim namenom, kot s tem terminom operira šesti odstavek 21. člena ZG. V zvezi s tem tudi šesti odstavek 21. člena ZG ni bil pravilno uporabljen. Drugostopna odločba se ni opredelila do zatrjevanega dejstva, da dejansko gozd ni gozd zatrjevanih lastnosti, gre tudi za zemljišče, ki meji na zgradbe, ki bodo v prihodnosti ponovno ogrožene, če do posegov ne pride, in do dejstva, da mejnemu zemljišču v tem primeru zagotovo pripada poseben status glede minimalnih biotskih standardov za klimatsko ali higiensko zdravstveno funkcijo, še posebej glede na dejansko stanje, da ne gre dejansko za pravi gozd, na parceli ni zrelih osebkov, temveč podrastje. Krčitev gozda tudi ni primerjati z gradnjo. Opozoriti je tudi na sosledje določitve parcele 2350/10 za območje gozda s posebnim namenom v Odloku MOL, ki je to postala šele s spremembo Odloka v letu 2015 in ne že z Odlokom v letu 2010 (Odlok iz 2010 operira z neobstoječo parcelno št. 2350/1). Opozarjata na vprašanje predvidljivosti določila šestega odstavka 21. člena ZG, na ustavno spornost tega določila, kot tudi odločitev, ki temelji na tej dikciji. Zakonska dikcija uporablja besedno zvezo "lahko", ki bi jo bilo mogoče razlagati v smeri, da je odločitev toženke glede krčenja gozda v njeni arbitrarni pristojnosti. V primeru, da gre določbo razumeti dobesedno, daje določba preveliko moč in diskrecijo pri odločanju o pravicah posameznikov. Posameznik se v tem primeru lahko znajde v primežu Zavoda za gozdove na eni strani in države oziroma lokalne skupnosti na drugi, kar je problematično z vidika manipulacije s ceno zemljišča in izsiljevanja s prodajo in glede na predvidene druge posege v prihodnje, če bi se mejno zemljišče ponovno tako zaraslo, da bi ogrožalo sosednje nepremičnine, za kar gre pri primerjavi z določbami prvega in drugega odstavka 46. člena ZG. Da ni vse najlepše v tej zvezi, potrdi določilo petega odstavka 46. člena ZG, po katerem lahko minister odobri poseg v varovalni gozd ali gozd s posebnim namenom. Predlaga, da sodišče dopusti krčitev gozda oziroma podrejeno, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Predlaga pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

K točki I:

5. Tožba A.B. ni utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je odločba o zavrnitvi dovoljenja za krčitev parcele 2350/10 v obsegu 0,30 ha, ker je parcela razglašena za gozd s posebnim namenom.

7. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik podal vlogo za krčitev gozda v kmetijske namene. V skladu s četrtim odstavkom 21. člena ZG Zavod za gozdove izda dovoljenje z odločbo, če ugotovi, da je krčitev v skladu s prostorskim aktom, s katerim se ureja območje, na katerem leži gozd oziroma gozdno zemljišče (peti odstavek). Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko izda Zavod dovoljenje tudi za krčitev gozda oziroma gozdnega zemljišča, čeprav taka krčitev ni predvidena s prostorskim aktom, vendar samo, če površina gozda oziroma gozdnega zemljišča, na katerem naj bi se izvedla krčitev, ne presega 0,5 ha in če taka krčitev ni v gozdu, ki je v skladu s tem zakonom opredeljen kot varovalni gozd ali gozd s posebnim namenom (šesti odstavek).

8. Iz Odloka MOL izhaja, da je parcela 2350/10 k.o. ... gozd s posebnim namenom, tak status gozda pa preprečuje organu izdajo dovoljenja za krčitev gozda v kmetijske namene. Navedena razglasitev med strankami ni sporna. Tožnik neutemeljeno ugovarja napačno ugotovljenemu dejanskemu stanju, saj organ ob takem pravnem statusu parcele 2350/10 k.o. ... ni mogel izdati drugačne odločbe. Povedano tudi drugače, relevantno dejansko stanje za odločitev v obravnavani zadevi je, da ima parcela 2350/10 k.o. ... status gozda s posebnim namenom, kar preprečuje organu izdajo dovoljenja za krčitev gozda.

9. Tožnik ugovarja, da dejansko njuna parcela ni gozd, kot ga je definirala lokalna skupnost v Odloku MOL ter da se upravni odločbi ne opredelita do "opredelitve gozda s posebnim namenom". V zvezi s tem ugovorom mu je pojasniti, da drugi odstavek 44. člena ZG določa, da se lahko gozdovi, v katerih je izjemno poudarjena zaščitna, rekreacijska, turistična, poučno higienska - zdravstvena funkcija, obrambna ali estetska funkcija, razglasijo za gozdove s posebnim namenom. Razglasijo se s predpisom lokalne skupnosti, če je izjemna poudarjenost funkcij gozdov v njenem interesu (drugi odstavek 45. člena ZG). Glede na navedeni določbi sodišče ugotavlja, da ima Odlok MOL o razglasitvi gozdov s posebnim namenom konstitutivno funkcijo, z razglasitvijo Odloka MOL je parcela tožnikov pridobila status gozda s posebnim namenom, zato se je organ pri ugotavljanju statusa gozda lahko oprl neposredno na Odlok, drugačno ugotavljanje dejanskega stanja bi pomenilo napačno uporabo materialnega prava. Odgovor na tožnikovo vprašanje, kdaj je gozd šteti za gozd s posebnim namenom, je torej, ko je kot tak razglašen s predpisom lokalne skupnosti oziroma vlade. Tožnik problematizira uporabo besede "opredeljen" iz šestega odstavka 21. člena ZG in meni, da je uporaba besede "opredeljen" nepopolna oziroma nejasna, ko se nanaša na gozd s posebnim namenom, kar posledično pomeni nepravilno uporabo materialnega prava in se odločitve ne da preizkusiti. Sodišče ugovoru, glede na jasno vsebino 44. in 45. člena ZG, iz katerih izhaja, da posamezen gozd pridobi status gozda s posebnim namenom z razglasitvijo s predpisom, ne more slediti, saj je s tema določbama napolnjena vsebina za tožnika spornega termina "opredeljen". Kolikor pa tožnik z ugovorom, da organ ni ugotovil dejanskega stanja funkcij gozda konkretno za tožnikovo parcelo, temveč jih je prevzel iz Odloka MOL, lokalna skupnost pa ga je nekritično in administrativno prevzela iz gozdno gospodarskega načrta z nivoja gozdno gospodarskega odseka, kakor se je v načrtu funkcije gozda evidentiralo, ugovarja nezakonitost podzakonskega akta - Odloka MOL, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, pa tožniku sodišče odgovarja, da podzakonski akti morajo biti v skladu z zakonom (in Ustavo). Kot že rečeno, podajata definicijo gozdov s posebnim pomenom prvi in drugi odstavek 44. člena ZG, glede na različno funkcijo gozda po teh določbah. Iz 1. člena Odloka MOL izhaja, da ta določa gozdove, ki se zaradi izjemno poudarjenih socialnih funkcij razglasijo za gozdove s posebnim namenom. Da so socialne funkcije, funkcije iz drugega odstavka 44. člena, izhaja iz 5. točke prvega odstavka 3. člena ZG. Da se je lokalna skupnost oprla na gozdno gozdarski načrt pri razglasitvi tudi tožnikovega gozda za gozd s posebnim namenom, kot očita tožnik, ne kaže na nezakonitost Odloka MOL. Kot izhaja iz 46. člena ZG se s predpisom, s katerim se gozd razglasi za gozd s posebnim namenom, določi režim gospodarjenja s takim gozdom, kar pomeni, da se za v prihodnje (do razglasitve) zagotavlja v takem gozdu izvrševanje funkcij gozdov, zaradi katerih je bil razglašen za gozd s posebnim pomenom. Tožnik zato vprašanja obstoja funkcij gozda za svojo parcelo ne more uveljavljati kot ugovor nezakonitosti Odloka MOL.

10. Da parcela tožnikov po katastrskih podatkih ni gozd, tožnik ne ugovarja, zatrjuje pa, da dejansko parcela ni gozd, ker na parceli ni zrelih osebkov, temveč podrastje. Prvi odstavek 2. člena ZG določa definicijo gozda. Tožnik s postavljeno trditvijo ne izpodbija nobene od opredelitev iz tretje alineje prvega odstavka. Ne glede na pavšalnost ugovora, pa navedeno zatrjevanje presega okvir relevantnega dejanskega stanja v obravnavani zadevi, ki ga je bil dolžan ugotavljati organ v primeru zahteve za krčitev, kot je tožnikoma deloma pojasnil že organ druge stopnje. Kolikor tožnik meni, da za gozd ne gre, mora spremeniti osnovno namensko rabo pri katastrskem organu. Ob sedanjem pravnem stanju parcele, ko je parcela po stanju katastra gozd in je v Odloku MOL opredeljena kot gozd s posebnim namenom, pa organ ni mogel odločiti drugače, glede na šesti odstavek 21. člena ZG. Tožnik neutemeljeno ugovarja, da je odločitev organa glede krčitve v njegovi arbitrarni pristojnosti. Določbo šestega odstavka 21. člena ZG si napačno razlaga. Ta določba namreč Zavodu za gozdove izrecno prepoveduje izdati dovoljenje v primeru, ko gre za gozd posebnim namenom. Tožnik opozarja na peti odstavek 46. člena ZG, da tudi ob statusu gozda s posebnim namenom lahko minister, pristojen za gospodarstvo, ne glede na predpise o urejanju prostora in prostorskem načrtovanju, odobri poseg, če se s posegom bistveno ne zmanjšajo funkcije, zaradi katerih je bil gozd razglašen. Vendar tak poseg lahko odobri le minister, tožnik pa odločitve pri njem ni zahteval, zato se na to materialno določbo ne more sklicevati, kot pooblastilno, ki bi jo lahko uporabil prvostopni organ.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Tožnik v obravnavani zadevi glavne obravnave ni predlagal, niti ni predlagal izvedbe dokazov, ki niso bili izvedeni že pri organu. Kot je sodišče že navedlo zgoraj, je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama nesporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V zvezi z relevantnim dejanskim stanjem, na katerega je organ oprl svojo odločitev, pa je organ tudi pravilno uporabil materialno pravo, kot je sodišče tudi obrazložilo. Vsi očitki o neugotovljenem dejanskem stanju so, kot je sodišče pojasnilo v sodbi, izven relevantnega dejanskega stanja, na katerega je organ oprl odločbo.

K točki II:

12. Tožba C.B. ni dovoljena.

13. Izpodbijana odločba je bila izdana tako tožniku kot C.B., vendar je pritožbo zoper njo, kot izhaja iz drugostopenjske odločbe, ki je njegovo pritožbo zavrnila, vložil le tožnik A.B.. Iz prvega odstavka 6. člena ZUS-1 izhaja, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno.

14. Ker je sodišče ves čas postopka dolžno paziti na procesne predpostavke tožbe, je sodišče tožbo B.C. na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno, zavrglo.

K točki III:

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.