Jedro

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „šofer – pek“. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odst. 111. čl. ZDR, s tem da je v obrazložitvi odpovedi zapisala tudi, da je delavec dejansko storil kaznivo dejanje tatvine, kar je očitek iz 1. alineje 1. odst. 111. čl. ZDR. Tožniku je očitala, da je zamenjal izdelke, namenjene za vračilo, z drugimi starimi izdelki in si tako prilastil na škodo delodajalca pekovske izdelke. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme (drugi odstavek 82. čl. ZDR), ni dokazala obstoja kršitev delovnih obveznosti tožnika (z znaki kaznivega dejanja), zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I. tč. izreka) se spremeni tako, da v celoti glasi: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 5. 8. 2011 podala tožena stranka tožniku, nezakonita;

2. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 5. 7. 2011 ni prenehalo, temveč je trajalo do 12. 2. 2013. 3. Tožena stranka je dolžna tožnika za čas od 5. 7. 2011 do 12. 2. 2013 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, mu za isto obdobje obračunati bruto nadomestilo plače v višini 1.378,67 EUR mesečno, od tako obračunanih bruto zneskov mesečnih nadomestil plače obračunati in odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto mesečna nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamičnega zneska neto plače od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.“ V preostalem (glede odločitve v zvezi z odškodnino) se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 5. 7. 2011 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi te izredne odpovedi ni prenehalo, zato ga je tožena stranka dolžna za čas od 5. 7. 2011 do dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ, mu za isto dobo obračunati bruto zneske plač, upoštevaje bruto plačo, ki je bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki (1.378,67 EUR), od tako obračunanih zneskov mesečnih nadomestil plače plačati davke in prispevke na ustrezne račune DURS ter tožniku izplačati mesečne zneske nadomestil plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter mu izplačati denarno odškodnino v višini 19.301,38 EUR, kar naj tožena stranka plača na TRR tožeče stranke, vse v roku 8 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, ter mu povrniti stroške postopka (I. tč. izreka). Odločilo je še, da tožena stranka dama krije svoje pravdne stroške (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen glede odločitve, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik poudarja, da kršitev, ki se mu očita, ni dokazana. Tožnik očitanega dejanja ni storil. Toženka ni uspela dokazati, da je tožnik ravnal tako, kot se mu očita v izredni odpovedi. Sodišče niti ne pove s čim in na kakšen način naj bi bilo dejanje dokazano, da je dejanje dejansko storil tožnik, da plesniv kruh ni posledica ravnanja koga drugega. Kršitev tožnika v izredni odpovedi ni dovolj konkretizirana, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka je ves čas spreminjala navedbe v smeri, kaj naj bi bilo dejansko odtujeno in v kolikšni količini. Kruh je bil namreč dlje časa nenadzorovan v prodajalni, nato še po prevozu, ni bil v zaprtih škatlah, dostop do njega je imelo mnogo delavcev, saj je bil kruh postavljen na prehodnem mestu. Zaslišana A.A. je navedla osebe, ki imajo poleg tožnika dostop do pekovskih izdelkov, ki se nato vračajo v skladišče in tako ni moč slediti izpovedbi v delu, da pri njih ni moč priti do menjave izdelkov. Očitki tožene stranke so tudi popolnoma nelogični. V kolikor bi tožnik zamenjal kruh s starejšim in plesnivim, bi do starega kruha moral nekako priti, da bi se število kruha ujemalo. Tožniku tudi ni jasno, komu naj bi prodal star kruh. Tožniku se v pripravljalni vlogi z dne 22. 12. 2011 prvič očita, da naj bi dejansko bilo 20 kg kruha pokvarjenega, kar naj bi stalo cca 50,00 EUR, pri čemer toženka ne pove, kako je prišla do tovrstne ugotovitve, zaslišani B.B. pa je izpovedal nekaj popolnoma drugega, kar je ugotovilo tudi sodišče. Tožnik se spomni mnogo primerov, ko so v prodajalni pozabili vrniti kruh istega dne in se je dejansko kruh vrnil kakšen dan kasneje. V tem primeru je bil kruh prav tako plesniv in se ni nikomur očitalo, da je kruh zamenjal. Tožnik ne more vedeti, kakšen kruh prevzame in koliko kruha prevzame. Tožnik prevzetega kruha namreč ne pregleda in ne prešteje, v dokaznem postopku pa je bilo tudi potrjeno, da šoferji pekovskih izdelkov ne popisujejo, kontrolirajo ali evidentirajo. Tožnik je opozoril na veliko dejstev, ki kažejo na šikaniranje s strani delodajalca in so dejansko motiv za odpoved. Ni mogoče spregledati, da v odgovoru na tožbo tožena stranka navaja domnevno vse druge kršitve tožnika, ne pa konkretne, saj konkretne kršitve ni bilo. Tudi s strani tožene stranke predlagane priče niso vedele ničesar povedati o konkretnem dogodku. Priča C.C. je potrdila, da je v prodajalno že pripeljal plesnivi kruh, potrdil je, da se mora količina izdelkov ujemati, da pa je kruh postal plesniv zaradi plastičnih vrečk. Tožena stranka ni dokazala, da je kontrolor vzel plesnivo štruco ravno iz njegovega vozička, slednji je bil dlje časa nenadzorovan. C.C. je potrdil, da je možno, da bi blago lahko bilo tudi od drugega šoferja. Potrdil je tudi, da se je že pripetilo, da prodajalne čakajo več dni, da se nabere nekaj blaga in večja količina starih izdelkov za odvoz. Sodišče ni razjasnilo, kako močno plesnivi so bili izdelki. Možno je, da prodajalka plesnivosti ni zaznala. Plesen se namreč v plastični vrečki ob visoki temperaturi hitro razširi. Tožena stranka ni podala enega samega neposrednega dokaza, da je bil tožnik tisti, ki je zamenjal pekovske izdelke. Prav tako se sodišče ni opredelilo do domnevne prilastitve. Kaj, koliko, na kakšen način in v kolikšni vrednosti naj bi si tožnik prilastil pekovske izdelke, ob upoštevanju, da sta količina in vrsta izdelkov ob pregledu ustrezali odpremnici. Tožnik je vedel, da bodo izdelki pregledani in prešeti, zato ni verjetno, da bi izdelke menjaval. Tožnik ni bil vabljen na zagovor pred izredno odpovedjo, temveč na zagovor glede disciplinske kršitve, kar izhaja iz vabila. Tožena stranka tožniku ni omogočila, da bi v postopku izredne odpovedi sodeloval svet delavcev. Gre za take postopkovne kršitve, ki jih ni mogoče spregledati. Sodišče je z navedbami, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, ker se strinja s toženo stranko, da je ogroženo poslovanje in ugled, prekoračilo trditveno podlago toženke. Navedbe tožene stranke o predhodnih kršitvah so izmišljene in v celoti nedokazane. Tožena stranka je očitala tožniku, da je kradel že vrsto let, pa kljub temu zoper njega ni sprožila niti enega disciplinskega ali drugega postopka. Slednjega jasno ni storila, ker so očitane kršitve izmišljene. Posledično je obrazložitev sodbe v delu, kjer se poklanja vera domnevnim predhodnim kršitvam v celoti nezakonita. Za tožnika dejansko ni bilo dela, a ga toženka zaradi varovane kategorije (dopolnil je namreč 55 let in je bil član sveta delavcev) ni mogla odpustiti iz poslovnega razloga. Sodišče se v obrazložitvi tudi ne opredeli do vseh znakov kaznivega dejanja. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V konkretnem individualnem delovnem sporu je pritožbeno sodišče že odločalo. S sklepom opr. št. Pdp 663/2012 z dne 27. 9. 2012 je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je po ponovljenem dokaznem postopku ugotovilo sledeča dejstva: Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen po pogodbi o zaposlitvi od dne 3. 1. 2006 dalje na delovnem mestu „šofer – pek“. Tožena stranka je tožniku dne 5. 7. 2011 to pogodbo izredno odpovedala po 2. alineji 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), s tem da je v obrazložitvi odpovedi zapisala tudi, da je delavec dejansko storil kaznivo dejanje tatvine, kar je očitek iz 1. alineje 1. odst. 111. čl. ZDR. Tožniku je tožena stranka očitala, da je dne 21. 6. 2011 zamenjal izdelke namenjene za vračilo z drugimi starimi izdelki in si tako prilastil na škodo delodajalca pekovske izdelke. Tožnik naj bi namesto izdelkov, izročenih v prodajalni D. pripeljal druge neuporabne izdelke. V trgovini naj bi mu bili izročeni še nepokvarjeni izdelki, tako da naj bi do menjave prišlo na poti od trgovine do vožnje na sedež podjetja. Tožena stranka v izredni odpovedi ni navedla, katere izdelke naj bi tožnik zamenjal in koliko izdelkov naj bi zamenjal. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik dne 21. 6. 2011 toženi stranki predal enako količino in vrsto kruha, kot ga je prevzel v trgovini D.. Tožena stranka je to navedla v prvi pripravljalni vlogi, zoper takšno navedbo ni bilo ugovorov, zato se šteje za dokazano (214. čl. ZPP), navedeno dejstvo pa izhaja tudi iz odpremnice z dne 20. 6. 2011 (B2). V prvi pripravljalni vlogi je tožena stranka še navedla, da je tožnik predal en zaboj pokvarjenega (plesnivega) kruha, ki tehta 20 kg, kar stane cca 50,00 EUR, nepokvarjen kruh, pa naj bi tožnik zadržal zase in ga prodal na trgu za dražjo ceno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da takšne navedbe tožene stranke ne držijo, saj je na podlagi izpovedbe B.B., zaključilo, da naj bi bili zamenjani zgolj trije komadi starega kruha s plesnivim kruhom. Sodišče v postopku tudi ni ugotovilo, da naj bi tožnik domnevno odtujeni kruh prodal na trgu za dražjo ceno, kot je to zatrjevala tožena stranka (zadnji očitek tudi ne izhaja iz izredne odpovedi – A5). Tožena stranka te trditve namreč ni dokazala. Tožena stranka je v postopku trdila, da ne držijo tožnikove navedbe, da bi tudi drugi ljudje imeli dostop do izdelkov in da bi bili izdelki dalj časa nenadzorovani. Tudi te njene navedbe se v postopku niso izkazale za resnične. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so do teh izdelkov imeli dostop najmanj trije delavci trgovine D. in sicer A.A., ki je izdelke pripravila za odvoz k toženi stranki (in ki je sicer trdila, da ni zapakirala plesnivih izdelkov), čistilka in pek. Nadalje je sodišče ugotovilo, da se je tudi v preteklosti dogajalo, da se je v skladišče vračal plesniv kruh, sicer pretežno iz prodajaln na E., kjer so se izdelki vračali enkrat tedensko, da pa so bili tudi primeri, ko so trgovci (v prodajalnah, kjer se sicer vsakodnevno vozi iz odvozi kruh) čakali, da se je vrnil dogovorjeni procent neprodanih pekovskih izdelkov, kar sta izpovedali priči F.F. in C.C.. Slednji je tudi izrecno potrdil, da je v preteklosti tudi sam že pripeljal plesniv kruh, kar je videl B.B.. Ta kruh sta nato izločila za uničenje, ki se je opravilo v G. (list. št. 103). Iz dokaznega postopka izhaja, da ni bila tožnikova naloga, da bi s strani prodajalne prevzete izdelke pregledal in preštel, temveč jih je samo prepeljal k toženi stranki, pa tudi, da je bil kruh nenadzorovan tudi pri toženi stranki, kjer kruh ni bil v zaprtih škatlah in je dostop do njega imelo mnogo delavcev, ker je bil kruh postavljen na prehodnem mestu. Tožnik je to pravočasno trdil, tožena stranka pa ni prerekala, zaradi česar se ta dejstva štejejo za dokazana (214. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da ni nobenega neposrednega dokaza, da je tožnik dne 21. 6. 2011 zamenjal izdelke iz trgovine D., namenjene za vračilo, z drugimi starimi (plesnivimi) izdelki. Kljub navedenemu pa je zaključilo, da je tožnik dne 21. 6. 2011 zjutraj na sedež tožene stranke pripeljal plesniv kruh, ki ni bil kruh iz prodajalne D.. Ugotovilo je, da je prav tožnik zamenjal kruh s plesnivim kruhom in si kruh namenoma prilastil, zato so v očitanem dejanju tožnika podani vsi znaki kaznivega dejanja tatvine. Ker naj bi bil podan tudi drug pogoj za zakonitost izredne odpovedi (nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka), je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

V konkretnem individualnem delovnem sporu ni mogoče spregledati, da ni prav nobenega neposrednega dokaza o tem, da je bil prav tožnik tisti, ki naj bi zamenjal star kruh iz prodajalne D. za še starejšega, plesnivega, ter si ta kruh namenoma protipravno prilastil. Tožena stranka je kot bistveno okoliščino v tem sporu navajala, da je tožnik ta kruh nato na trgu prodal za dražjo ceno, kljub temu pa takšnih navedb (ki sicer iz izredne odpovedi niti ne izhajajo, so pa bistvene za ugotovitev tožnikovega motiva za očitano dejanje), v postopku ni uspela dokazati. Tudi po ponovljenem dokaznem postopku je ostalo neugotovljeno, kje naj bi tožnik sploh dobil plesniv kruh, ki naj bi ga nato zamenjal s starim kruhom iz prodajalne D. in to v takšni količini in vrsti, ki je natančno ustrezala količini in vrsti kruha iz odpremnice prodajalne D. z dne 20. 6. 2011. Neugotovljeno je ostalo tudi, kje in na kakšen način naj bi tožnik očitano dejanje storil. Kruh bi lahko zamenjal tudi kdo drug, tako v prodajalni D., kot pri toženi stranki, saj iz dokaznega postopka izhaja, da ni bil v zaprtih škatlah in je dostop do njega imelo mnogo delavcev, ker je bila škatla dalj časa brez posebnega nadzora postavljena na prehodnem mestu (sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo, da je B.B. kruh pregledal takoj, ko se je tožnik vrnil iz prodajalne D.). Po sodišču prve stopnje ugotovljena dejstva tako ne zadoščajo za sklep, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje. Ugotovitve sodišča prve stopnje namreč ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga na podlagi posrednih dokazov, ki bi logično nujno imeli za posledico potrditev zatrjevanj tožene stranke in ne bi omogočali razumnih pomislekov oziroma izključevali možnosti drugačne presoje. To se kaže tudi pri presoji o naklepnem ravnanju, ki je znak očitanega kaznivega dejanja tatvine po 204. čl. Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008) in na kar tožnik pravilno opozarja v pritožbi. O naklepu storilca je sicer mogoče sklepati tudi iz dejanskih okoliščin primera, ki pa jih v tej zadevi ni bilo toliko, da bi zadoščale za takšno presojo.(1) Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme (drugi odstavek 82. čl. ZDR), ni dokazala obstoja kršitev delovnih obveznosti tožnika (z znaki kaznivega dejanja). Tožnikovi pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. tč. izreka) na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP spremeniti tako, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 5. 7. 2011 podala tožena stranka tožniku, nezakonita. Posledično tožniku delovno razmerje dne 5. 7. 2011 ni prenehalo, temveč je trajalo z vsemi pravicami do odločitve sodišča prve stopnje, to je do dne 12. 2. 2013. Tožnik je upravičen do reparacije, kot izhaja iz izreka te sodbe. Navajal je, da je njegova mesečna bruto plača znašala 1.378,67 EUR. Predložil je tudi plačilne liste (A6). Tožena stranka tega zahtevka po višini ni prerekala, zaradi česar je pritožbeno sodišče tožniku priznalo nadomestila plač v zahtevani višini.

Tožnik je namesto reintegracije zahteval odločitev po 118. čl. ZDR. Skladno z navedeno določbo, lahko sodišče na predlog delavca, v primeru, ko ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, razveže pogodbo o zaposlitvi in delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino. Ker je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zavrnilo, se ni ukvarjalo z okoliščinami, ki utemeljujejo višino odškodnine po 118. čl. ZPP, zaradi česar je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno je bilo potrebno v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (355. čl. ZPP).

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Op. št. (1): Primerjaj Sklep VS RS opr. št. VIII Ips 262/2012 z dne 10. 6. 2013