Jedro

Izvedenec je poškodbe opredelil po več klasifikacijah ter poudaril, da se klasifikacija po Erdmannu v kirurški praksi le redko uporablja. Ne glede na klasifikacijo iz izvedenskega mnenja izhaja, da je možnost bodočih občasnih zmernih glavobolov, ki so posledica obravnavanih poškodb, pri oškodovanki nemogoče povsem izključiti. Pritožbena navedba tožene stranke, da obravnavana poškodba ne pušča trajnih posledic, tako ni utemeljena in je, kot rečeno, sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno prisodilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v višini 2.431,91 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.051,48 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka. V presežku (1000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka in ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, zlasti v okviru odločanja o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je v nasprotju s sodno prakso, ugotovitvami izvedenca in izpovedbo tožeče stranke prisodilo prenizko odškodnino.

Tožena stranka pa v pritožbi navaja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo previsoka. V nasprotju z mednarodno strokovno doktrino je namreč, da takšna poškodba pušča trajne posledice, saj gre pri tožeči stranki za najlažjo obliko natega vratnih mišic po Erdmannu I, ki povzročijo le blažje nevšečnosti. Posledično subjektivnih navedb tožeče stranke, da še vedno trpi glavobole ni mogoče objektivizirati in ji zato ne more biti priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker tožeča stranka ni predložila medicinske kartoteke osebnega zdravnika, ni mogoče izključiti, da sedanje težave niso posledica predhodnih obolenj. Zato je tožena stranka izvedenskemu mnenju nasprotovala in vztrajala pri dopolnitvi oziroma pritegnitvi drugega izvedenca.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenska mnenja specialista kirurga-travmatologa doc. dr. M. C. ugotovilo, da je tožeča stranka v škodnem dogodku utrpela zvin vratne hrbtenice in 14 dni trpela stalne zmerne bolečine, 4 mesece občasne zmerne bolečine ter najverjetneje še vedno trpi občasne blage bolečine. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožeči stranki pripada za telesne bolečine in neugodnosti odškodnina v višini 2.100,00 EUR, za primarni in sekundarni strah 600,00 EUR, za duševne bolečine zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa 1.000,00 EUR. Razlogi izpodbijane sodbe v tem delu so izčrpni, popolni in pravilni ter jim ni kaj dodajati, zato se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sklicevanje tožeče stranke, da prisojena odškodnina ni v skladu s sodno prakso ni utemeljena oziroma tožeča stranka v potrditev teh svojih navedb ni predložila nobenih dokazov.

Izvedenec je poškodbe opredelil po več klasifikacijah ter poudaril, da se klasifikacija po Erdmannu v kirurški praksi le redko uporablja. Ne glede na klasifikacijo iz izvedenskega mnenja izhaja, da je možnost bodočih občasnih zmernih glavobolov, ki so posledica obravnavanih poškodb, pri oškodovanki nemogoče povsem izključiti. Pritožbena navedba tožene stranke, da obravnavana poškodba ne pušča trajnih posledic, tako ni utemeljena in je, kot rečeno, sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno prisodilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti.

Vsebinsko gledano zgoraj navedeno izvedensko mnenje ni takšno, da bi zahtevalo postavitev novega izvedenca, kot to vztraja tožena stranka. Takšnemu predlogu sodišče ugodi le, če je izvedensko mnenje nejasno, nepopolno, v nasprotju s samim s seboj ali z raziskanimi okoliščinami, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca (2. in 3. odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V danem izvedenskem mnenju temu ni tako, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožene stranke po postavitvi novega izvedenca.

Zato je bilo pritožbi zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu s 165. in 154. členom ZPP, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.