Jedro

Tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev starostne pokojnine, saj je ob vložitvi zahtevka dopolnila 74 let starosti, ves čas med 15. in 65. letom starosti je imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in ne presega premoženjskega cenzusa. Pri njenem dohodku od premoženja je namreč potrebno upoštevati le tisto osnovo, od katere se plačuje davek (torej prihodek znižan za normirane stroške), ne pa celotnega prihodka, ki ga je tožnica dobila iz naslova oddajanja stanovanja v najem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na pravico do državne pokojnine spremeni tako, da se glasi: „Odločbi tožene stranke z dne 29.4.2004, številka 14 4137713 in z dne 27.8.2004, številka P-4137713, se odpravita.

Tožeča stranka ima od 22.4.2004 do 31.12.2004 pravico do državne pokojnine in ji je tožena stranka dolžna plačati 1.133.77 EUR (prej 271.695,88 SIT) v roku 15 dni, pod izvršbo.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 27.8.2004 in z dne 29.4.2004 ter, da se ugotovi, da ima tožnica od 22.4.2004 do 31.12.2004 pravico do državne pokojnine in, da ji je toženka dolžna, v 15-ih dneh, pod izvršbo, plačati 271.695,88 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zapadlih mesečnih zneskov dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da sodbo prvostopenskega sodišča spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je napačno stališče prvostopenskega sodišča, da je potrebno med prihodke, ki se upoštevajo za določitev pogojev za pridobitev pravice do varstvenega dodatka in tako tudi do državne pokojnine, upoštevati vse dohodke iz premoženja in ne dohodek iz premoženja, ki je osnova za davek, torej dohodke znižane za normirane stroške. Po mnenju pritožbe dohodek predstavlja razliko med prihodki in odhodki (stroški). Stroški naj si bodo to normirani ali dejanski, ne štejejo med dohodke. Iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju izhaja, da se med skupne dohodke, ki predstavljajo osnovo za ugotavljanje upravičenosti do državne pokojnine štejejo dohodki od katerih se plačuje davek. Dohodek pri oddajanju premoženja v najem, od katerega se plačuje davek, predstavlja prihodek od oddaje premoženja, zmanjšan za stroške (dejanske ali normirane). Sam pojem dohodka od premoženja predstavlja le splošno opredelitev vrste dohodka, pri čemer podrobna opredelitev posameznih različnih prihodkov iz pojma dohodka iz premoženja ni razvidna iz zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ampak iz posebnega predpisa na katerega ta zakon napotuje, to je iz Zakona o dohodnini, ki določa med drugim tudi osnove za plačevanje posameznih davkov od različnih dohodkov od premoženja. V kolikor bi zakonodajalec želel, da se odbitki odštejejo od prihodkov od premoženja, bi moral to izrecno navesti, kot je na primer to na poseben način uredil glede prihodkov iz naslova katastrskega dohodka. Morebitni ne dovolj jasni predpisi se ne morejo razlagati glede temeljnih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v škodo upravičencev do teh pravic.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje pri tem ni kršilo postopkovnih določb na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004-v nadaljevanju ZPP-UPB2), je pa pri tem napačno uporabilo materialno pravo.

V danem primeru gre za spor o tem ali ima tožnica od 22.4.2004 dalje pravico do državne pokojnine. Pravna podlaga za priznanje pravice do državne pokojnine je podana v 59. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 20/2004 – v nadaljevanju: ZPIZ-UPB2), ki določa pogoje za pridobitev pokojnine in njeno višino. Pri tožnici ni spora da izpolnjuje starost ki je v tem členu določena, saj je ob vložitvi zahtevka dopolnila 74 let starosti in je ves čas med 15. in 65. letom starosti imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Spor se tako nanaša izključno na premoženjski cenzus, kateremu pravno podlago predstavlja 133. člen ZPIZ-UPB2, ki v 8. odstavku napotuje na sklep o pogojih za pridobitev in uživanje pravice do varstvenega dodatka. V obravnavanem obdobju je cenzus znašal 941.725,20 SIT. Tožnica je bila v letu 2003 zavezanka za plačilo davka iz kmetijstva in je njen katasterski dohodek iz tega naslova znašal 27.592,50 SIT. Po podatkih iz napovedi za odmero dohodnine za leto 2003 z dne 27.2.2004 je tožnica prijavila tudi 1.555.732,00 SIT dohodka iz premoženja, doseženega z oddajanjem v najem pravnim osebam in zasebnikom. Osnovno vprašanje v sporu se nanaša na to ali se v dohodek za izračun cenzusa po 133. členu ZPIZ-UPB2 šteje celotni dohodek od oddajanja stanovanjskih prostorov ali znižan za normirane stroške. Po Zakonu o dohodnini (Ur. l. RS, št. 71/93 s spremembami, v nadaljevanju: ZDoh) se po 70. členu za potrebne stroške pri obdavčitvi dohodkov doseženih z oddajanjem opremljenih stanovanjskih prostorov štejejo normirani stroški v višini 60% od najemnine, če zavezanec ne uveljavlja dejanskih stroškov. V takem primeru bi tožnica ob upoštevanju katastrskega dohodka ne dosegla predpisanega cenzusa 941.725,20 SIT, saj bi njen skupni dohodek znašal 649.885,30 SIT.

133. člen ZPIZ-UPB2 med skupne dohodke uživalca pokojnina všteva dohodke, ki jih ima uživalec pokojnine in družinski člani iz delovnega razmerja, dohodek iz samostojne dejavnosti, dohodek od kmetijskih in gozdnih zemljišč, dohodek od premoženja in drugi dohodki, od katerih se plačuje davek, pokojnine in dodatki k pokojnini ter vojaška invalidnina iz tujine, invalidnine in druge dajatve po predpisih o vojaških invalidih in civilnih invalidih vojne, prejemki iz prostovoljnega zavarovanja, prejemki starostnega zavarovanja kmetov, preživnine ter drugi prejemki, razen tistih, za katere je s posebnimi predpisi določeno, da se pri ugotavljanju premoženjskega stanja ne upoštevajo. Po mnenju pritožbenega sodišča gre v tem delu zakonskega besedila za generalno klavzulo, ki s svojo vsebino zajema vse dohodke od katerih se plačuje davek, obenem pa zakon primeroma določa kateri so ti dohodki. Gre le za eksemplifikativno in ne taksativno naštevanje dohodkov od katerih se plačuje davek, kar je razvidno iz zadnje sintagme „drugi dohodki, od katerih se plačuje davek“. Zakon tako napotuje na uporabo ustrezne določbe predpisa, ki določa od katerih dohodkov se plačuje davek, ta predpis pa je ZDoh, ki določa v 3. alineji 64. člena kot davek od dohodkov iz premoženja tudi dohodke dosežene z oddajanjem zemljišč, stanovanjskih ali poslovnih prostorov, garaž in prostorov za počitek oziroma rekreacijo, opreme, prevoznih sredstev in drugega premoženja v najem. Po 67. členu ZDoh je osnova za davek od dohodkov, ki jih lastnik doseže z oddajanjem stanovanjskih ali poslovnih prostorov, garaž ali prostorov za počitek oziroma rekreacijo v najem znesek najemnine prejet v letu za katero se odmerja davek, zmanjšan za stroške tekočega in investicijskega vzdrževanja, upravljanja in za stroške obratovanja, če te stroške plačuje lastnik sam. Za potrebne stroške pri obdavčitvi štejejo normirani stroški v višini 40% od najemnine, če zavezanec ne uveljavlja dejanskih stroškov. Po 70. členu ZDoh za potrebne stroške pri obdavčitvi dohodkov doseženih z oddajanjem opremljenih stanovanjskih prostorov štejejo normirani stroški v višini 60% od najemnine, če zavezanec ne uveljavlja dejanskih stroškov. Iz napovedi za odmero dohodnino za leto 2003 tožnice je razvidno, da je uveljavljala normirane stroške v višini 60% od najemnine.

Glede na dosedaj povedano sodišče šteje da 133. člen ZPIZ UPB2 v 1. odstavku napotuje na uporabo predpisov o davkih od dohodka in to ne samo po vrsti dohodkov od katerih se plačuje davek, temveč tudi od kaj se ta davek plačuje ter je tako potrebno upoštevati tudi odbitke in olajšave. Tako je potrebno v danem primeru dohodek od premoženja razumeti tako, da je potrebno upoštevati le tisto osnovo od katere se davek plačuje, ne pa celotni dohodek tožnice, ki ga je v leto 2003 dobila iz naslova oddajanja stanovanja. Prav ima pritožba, ko opredeljuje dohodek kot razliko med prihodki in odhodki. Stroški najsi so to normirani ali dejanski, ne štejejo med dohodke. Drugačnega pojma dohodka ni ZPIZ-UPB2 opredelil tudi v pomenu izrazov v 8. členu. V primeru, če bi zakonodajalec želel, da se za odločanje o pravici do varstvenega dodatka, dohodek od katerega se plačuje davek, določi na drugačen način, to je brez upoštevanja olajšav, bi moral to izrecno določiti in ne nasprotno.

Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče ob uporabi 4. točke 358.člena ZPP-UPB2 sodbo sodišča v delu, ki se nanaša na pravico do državne pokojnine spremenilo in tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo. Glede višine državne pokojnine je bil upoštevan Sklep Upravnega odbora toženca (Ur. l. RS, št. 17/2004).

Tožbeni zahtevek je bil v delu, ki se nanaša na plačilo zakonitih zamudnih obresti od dosojene državne pokojnine pravilno zavrnjen. Po določilu 277. člena ZPIZ-1 je toženec dolžan plačati zakonite zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih prejemkov ne izplača v 60-ih dneh od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. Po določilu 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001-v nadaljevanju:OZ) pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen pride dolžnik v zamudo, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Pri javno pravnih dajatvah, kot je tudi državna pokojnina, pa se pravica konkretizira šele z izdajo ustreznega ugoditvenega posamičnega upravnega akta ali kot v danem primeru, z odločbo sodišča. Ker je bila tožnici pravica do državne pokojnine priznana šele s to sodbo, toženec ni v zamudi in tako tožnici ne gredo zamudne obresti. Tožnici bi eventualno pripadala odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti v skladu z določilom 2. točke 276. člena ZPIZ-1 vendar tožnica takšnega zahtevka niti smiselno ni uveljavljala ne v predsodnem ne v sodnem postopku.