Jedro

Zgolj seznanitev tožeče stranke s prevzemom dolga ne zadostuje za sklepanje, da je ta privolila v spremembo dolžnika. Dokler upnik v prevzem dolga ne privoli, pa ima pogodba o prevzemu dolga učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve. Zato upnik do prevzemnika nima nobenih pravic, pravno razmerje med upnikom in dolžnikom pa je še vedno vzpostavljeno.

Namen izvedbe dokazov je potrditev zatrjevanih, med pravdnima strankama spornih dejstev, ne dopolnjevanje manjkajočih odločilnih dejstev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 982,34 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 143272/2012 z dne 28. 9. 2012 v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka), in ugotovilo, da terjatev, ugovarjana v pobot v višini 27.319,73 EUR ne obstoji (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.126,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v predmetnem postopku vtožuje plačilo mopedov po dne 9. 12. 2009 odpovedani Pogodbi o medsebojnem sodelovanju v zvezi s povezanim poslom št. 02/310/08 z dne 22. 9. 2008, v kateri je rizik neprodaje mopedov prevzela tožena stranka. Ta se je v prvostopenjskem postopku branila z več obrambnimi trditvami, ki se medsebojno izključujejo: - tako s trditvijo o prevzemu toženkinega dolga do tožeče stranke, dogovorjenega z družbo T. d.o.o. v Pogodbi o prodaji in medsebojnih razmerjih v projektu T. m. št. 1/2009, s katero je tožena stranka projekt prodala družbi T. d.o.o., - z uveljavljanjem pobotnega ugovora v višini vtoževane terjatve, - s trditvijo, da je bil sklenjen ustni dogovor med pravdnima strankama in družbo T. d.o.o., da bo tožeča stranka prevzela vse mopede in prevzela projekt, s tem pa hkrati razbremenila toženo stranko za njene obveznosti iz projekta.

6. Ugotovitev in zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni niti konkretizirano zatrjevala, niti dokazala soglasja tožeče stranke za prevzem toženkinega dolga po družbi T. d.o.o, toženka v pritožbi izpodbija z očitkom prvostopenjskemu sodišču, da ni ugotavljalo nobenih dejstev v zvezi z okoliščinami podpisa Pogodbe o prodaji in medsebojnih razmerjih v projektu T. m. z dne 10. 12. 2009. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je te okoliščine opisovala tožena stranka v 1. odstavku 2. točke pripravljalne vloge z dne 23. 1. 2013 (list. št. 58) in sicer, da je bil pri dogovorih o odkupu projekta udeležen tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke, da je bil načrt ta, da s projektom nadaljujeta tožeča stranka in družba T. d.o.o. in je bila torej sama prodaja usklajena s tožečo stranko, da je direktor T. d.o.o. obljubil hitro plačilo projekta in prevzem vseh mopedov konec marca 2010, sodelovanje pa je obljubil tudi direktor tožeče stranke, zato je tožena stranka pristala na podpis pogodbe o prodaji projekta, da je pogodbo pregledal direktor tožeče stranke in bil s tem seznanjen s toženkino zastavno pravico na projektu, da je tožeča stranka en dan po sklenitvi pogodbe izdala vse tri sporne račune za mopede in ker je imela T. d.o.o. rok za prevzem mopedov konec marca 2010, sta tudi pravdni stranki uskladili rok za plačilo konec marca. Iz navedenih okoliščin pa tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni moglo sklepati, da je tožeča stranka podala kakršno koli soglasje za prevzem toženkinega dolga za plačilo neprodanih mopedov. Zgolj tožnikova seznanitev z določili pogodbe namreč še ne zadostuje za sklepanje o podanem soglasju tožnika za spremembo njegovega dolžnika. Prvostopenjsko sodišče pri tem pravilno opozarja, da iz molka upnika ni mogoč zaključek o njegovi privolitvi prav glede na izrecno določbo 4. odstavka 427. člena OZ, po kateri se v primeru molka šteje, da je privolitev v prevzem dolga upnik odklonil. 7. Sicer pa svoje lastne trditve o prevzemu dolga po kupcu projekta družbi T. d.o.o. v pritožbi negira sama pritožnica z navedbo (v 1. odstavku 4. strani pritožbe) o dogovoru med strankami, da v kolikor do 31. 3. 2010 ne prodajo motorjev, družba T. d.o.o. po sklenjeni pogodbi prevzame ter plača motorje, tožena stranka pa bi na podlagi prejete kupnine poravnala dolg tožeči stranki po izstavljenih računih. Iz teh pritožbenih navedb ne izhaja nič drugega, kot da je bila še v marcu oz. v aprilu 2010 obveznost tožene stranke plačati njen dolg tožeči stranki po vtoževanih (in konec marca 2010 izstavljenih) računih in da torej za prevzem njenega dolga do tožeče stranke iz vtoževanih računov niti po Pogodbi o prodaji in medsebojnih razmerjih v projektu T. m. z dne 10. 12. 2009, niti po Pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi s pogodbo št. 02/310/08 z dne 14. 12. 2009 ne gre. Pravna posledica prevzema dolga ob predpostavki privolitve upnika vanj (1. odstavek 427. člena OZ), je namreč sprememba dolžnika in je torej prejšnji dolžnik prost svoje obveznosti (1. odstavek 429. člena OZ). Iz zgoraj povzetih pritožbenih trditev pa izhaja, da niti sama tožena stranka ne razume pogodbenih določil iz navedenih pogodb kot njeno razbremenitev obveznosti plačila po vtoževanih računih. Pravilno prvostopenjsko sodišče tudi ugotavlja, da zgolj seznanitev tožeče stranke s prevzemom dolga ne zadostuje za sklepanje, da je upnik s tem tudi privolil v spremembo dolžnika (2. in 4. odstavek 427. člena OZ). Dokler pa upnik v prevzem dolga ne privoli, pa ima pogodba o prevzemu dolga učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve (5. odstavek 427. člena OZ), ki nima za posledico spremembe dolžnika in ne vzpostavlja pravnega razmerja med upnikom in prevzemnikom, zato upnik do prevzemnika nima nobenih pravic, pravno razmerje med upnikom in dolžnikom pa je še vedno vzpostavljeno (1. in 3. odstavek 434. člena OZ). Pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede prevzema dolga se tako izkaže kot neutemeljen.

8. Protispisen pa je tudi pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču o neupoštevanju elektronske korenspondence med strankami (sporočil z dne 8. 2. 2010, 1. 4. 2011, 20. 5. 2011, 15. 3. 2011 in 2. 3. 2010). Navedeno korenspondenco je prvostopenjsko sodišče presojalo v zvezi z obrambnimi trditvami tožene stranke, da je bil med pravdnima strankama in družbo T. d.o.o. sklenjen ustni dogovor, da bo tožeča stranka prevzela vse mopede ter s tem pobotala dolg do tožene stranke in prevzela projekt. Sodišče prve stopnje je sporočili z dne 1. 4. 2011 in 20. 5. 2011 presojalo v 11. točki obrazložitve sodbe. Glede na časovno sosledje elektronskih sporočil je kot odločilni očitno presojalo le zadnji dve sporočili z dne 1. 4. 2011 in 20. 5. 2011, iz katerih pa je ugotovilo, da do soglasja volj glede sklenitve zatrjevane tripartitne pogodbe še ni prišlo, pač pa je navedena sporočila treba presojati kot fazo pogajanj pred sklenitvijo pogodbe, upoštevaje tudi trditve tožene stranke same glede dogovarjanj med strankama o ceni projekta.

9. Glede na vsebino domnevno ustno sklenjene tripartitne pogodbe, kot jo je zatrjevala tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 23. 1. 2013 (2. odstavek na strani 5 – list. št. 59) in izrecnem dogovoru „da bo tožeča stranka prevzela mopede, s tem pobotala dolg tožene stranke do tožeče stranke, prevzela projekt in v skladu s tem poplačala toženko za projekt, tožeča stranka pa bi pri tem krila še stroške, ki so v vmesnem času nastali (za skladiščenje mopedov, itd.),“ pa bi bilo sklepati, da naj bi šlo pri sklenitvi take pogodbe ne le za prenos Pogodbe o prodaji in medsebojnih razmerjih v projektu T. m. št. 1/2009 z dne 10. 12. 2009 s prenositelja družbe T. d.o.o. na tožečo stranko kot prevzemnika v smislu 122. člena OZ, pač pa za tožnikov prevzem dodatnih obveznosti (kritje stroškov, ki so v vmesnem času nastali), pri čemer tožena stranka le primeroma navaja stroške skladiščenja mopedov. Tožena stranka vseh elementov tripartitne pogodbe, zlasti skupne „odkupne cene“ za projekt sploh ni zatrjevala, zlasti tudi ne, kolikšna bi bila obremenitev tožeče stranke za kritje stroškov, ki so v vmesnem času nastali, pri čemer, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, upoštevaje trditve same tožene stranke o ponujeni odkupni ceni 70.000,00 EUR in nestrinjanje tožene stranke z njo, tožena stranka ni pojasnila, kakšno ceno za odkup projekta kot bistveno sestavino pogodbe (ki je očitno poleg cene iz Pogodbe o prodaji in medsebojnih razmerjih v projektu T. m. vsebovala tudi druge stroške, ki so v vmesnem času nastali) sta soglasno dogovorili pravdni stranki.

10. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek neizčrpanega dokaznega postopka, ker prvostopenjsko sodišče v zvezi s sklenitvijo ustne tripartitne pogodbe ni zaslišalo direktorice in prokurista tožene stranke. Namen izvedbe dokazov je potrditev zatrjevanih, po med pravdnima strankama spornih dejstev, ne pa v dopolnitvi manjkajočih odločilnih dejstev za presojo vsebine domnevno sklenjene ustne pogodbe in soglasja volj pogodbenih strank. Povezanost trditvene podlage z dokazno ponudbo je namreč dosledno izvedena v procesni določbi 1. odstavka 287. člena ZPP, po kateri sodišče odredi izvedbo dokazov glede spornega dejstva, o katerem naj se izvede dokaz. Ker pa je že iz trditvenega gradiva tožene stranke razvidno, da do soglasja volj glede „odkupne cene“ projekta, ki naj bi očitno ne predstavljala zgolj odkupne cene iz Pogodbe o prodaji in medsebojnih razmerjih v projektu T. m. z dne 10. 12. 2009, med pravdnima strankama ni prišlo, nasprotnega z opredelitvijo dogovorjene odkupne cene tožena stranka ni niti zatrjevala, je zmotno stališče pritožnice o kršitvi kontradiktornosti postopka in ustavne pravice iz 22. člena Ustave. Do te kršitve bi prišlo le v primeru, če bi tožena strankama sama v postopku upoštevala procesne in materialne določbe o trditvenem bremenu, pa bi sodišče brez utemeljenega razloga opustilo izvedbo dokazov v prid verodostojnosti zatrjevanih dejstev. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, pa za tak primer v obravnavi zadevi ne gre.

11. Iz tudi pritožbeno neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožena stranka s Pogodbo o prodaji in medsebojnih razmerjih v projektu T. m. št. 1/2009 predmetni projekt prodala družbi T. d.o.o., zato ni nič neobičajnega, če sta tožeča stranka in družba T. d.o.o. pri tem projektu medsebojno sodelovali in delovali usklajeno. Pritožbeno sodišče zato soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da iz takega sodelovanja ni mogoče sklepati na ustno sklenjeni tripartitni dogovor o prenosu projekta na tožečo stranko, kot to skuša prikazati tožena stranka.

12. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado pooblaščencu za pritožbeni postopek po tarifni št. 3210 ZOdvT 788, 80 EUR, povečano za priglašeni 22 % DDV pa 962,34 EUR in materialne stroške po tarifni št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR, skupno torej 982,34 EUR. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenje I/2006).