Jedro

Bistvo zahtevka na prestavitev služnosti je, da vsakokratnemu lastniku gospodujočega zemljišča ne oporeka potrebe po nadaljnji uporabi služnostne poti (kot je to značilno za zahtevek na ugotovitev prenehanja služnostne pravice), temveč izhaja iz okoliščine, da obstaja druga v tožbenem zahtevku "ponujena " pot, enakovredna obstoječi služnostni poti bodisi na istem oz. drugem zemljišču istega lastnika, ali pa izjemoma - ob njegovi privolitvi - tudi na zemljišču tretjega lastnika.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da bi za to, da bi nadomestna pot nadomestila obstoječo služnostno pot glede spravila lesa iz spodnjega dela toženčeve parcele, bilo potrebno zgraditi povezavo do parcele tožnikov na parceli tretje osebe, ki pa takšnega posega v svojo parcelo ne dovoli. Zato sta materialnopravno pravilno zavrnili tožbeni zahtevek za prestavitev služnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za prestavitev služnosti, kot je to razvidno iz tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da nadomestne poti, ki bi omogočila spravilo lesa tudi iz spodnjega dela parcele št. 172/1, last toženca, ni, saj bi bilo potrebno zgraditi povezavo skozi vogal parcele št. 172/4, česar pa lastnica te parcele ne dovoli.

Pritožbo tožnikov je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopno sodbo. Pritrdilo je pravnim in dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo. Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da se reviziji ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajata, da so bile bistveno kršene določbe pravdnega postopka, ker ni bila neposredno zaslišana priča MM. Les je mogoče spraviti tudi s spodnjega dela parcele št. 172/1, ne da bi se posegalo v parcelo št. 172/4. Glede tega vprašanja je nasprotje v drugostopni odločbi. Sodišči namreč tudi ugotavljata, da se na mestu, kjer je tožeča stranka razširila vrt stekata dve poti, tista, ki prihaja iz gozda in tista, ki prihaja iz spodnje strani, kar dokazuje, da se je dalo vleči les do parcele 172/3 tudi iz spodnjega dela parcele št. 172/1 po tej parceli. Toženec v zadnjih 30 letih s spodnjega dela parcele tudi ni spravljal lesa po sporni trasi temveč navzdol po travnikih oz. ga je "vitlal" na zgornjo gozdarsko cesto; do teh opustitev sodišči nista zavzeli stališča. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, ker se niso upoštevale spremenjene razmere. Iz izvedenčevih ugotovitev namreč izhaja, da je sedaj najracionalnejši način, da se les spravi z vitljem na gornjo cesto; z vleko lesa po tleh po služnostni poti pa se dela škoda na dvorišču tožnikov.

Revizija je bila v skladu z določilom 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožencu, ki je na revizijo odgovoril. Predlaga zavrnitev revizije. Revizija ni utemeljena.

V reviziji smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. člena v zvezi s 1. odst. 354. člena ZPP sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili. Sodišče prve stopnje se glede za to pravdo pomembne okoliščine, kje je namreč toženec spravljal les iz spodnjega dela parcele št. 172/1, ni oprlo le na izpovedbo priče MM, podane v drugi pravdni zadevi - P 663/83, istega sodišča, temveč je to izpovedbo ocenjevalo v povezavi z drugimi dokazi (izpovedbami v tem postopku zaslišanih prič ter ugotovitvami ogleda in izvedencev). Zato je drugostopno sodišče, ki se je na dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča sklicevalo, utemeljeno zavzelo stališče, da okoliščina, da navedena priča ni bila v tej pravdi zaslišana, na pravilnost oz. zakonitost prvostopne odločbe ni mogla vplivati. Tudi ni nobenega nasprotja med dejansko ugotovitvijo obeh sodišč o steku dveh poti nad parcelo št. 172/4 in zaključkom sodišč, da bi bil potreben poseg v navedeno parcelo zaradi usposobitve nadomestne poti za spravilo lesa iz spodnjega dela toženčeve parcele št. 172/1. V reviziji smiselno uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP sodišči zato tudi nista storili. Pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnikov pa je pravilna tudi v materialnopravnem pogledu. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da pot v obsegu, kot sta jo na svojih zemljiščih parc. št. 172/3 in parc. št. 108/2 že napravila tožnika, ne predstavlja ustreznega nadomestila za obstoječo služnostno pot v korist spodnjega dela toženčeve parcele. Za to da bi nadomestna pot lahko nadomestila obstoječo služnostno pot glede spravila lesa iz spodnjega dela toženčeve parcele, bi bilo namreč potrebno zgraditi povezavo do parcele tožnikov na parceli št. 172/4, last NN, ki pa takšnega posega v svojo parcelo ne dovoli. Potreben bi bil torej poseg v zemljišče tretje osebe, ki se temu upira. Tožbeni zahtevek tožnikov je bil zato pravilno pravnomočno zavrnjen.

Tožnika namreč tudi z nadaljnjimi revizijskimi navedbami, da zahtevek na prestavitev služnosti vsebuje tudi zahtevek na ukinitev služnosti, ne moreta uspeti. Te navedbe kažejo na nerazumevanje bistva zahtevka na prestavitev služnosti, ki namreč vsakokratnemu lastniku gospodujočega zemljišča ne oporeka potrebe po nadaljnji uporabi služnostne poti (kot je to značilno za zahtevek na ugotovitev prenehanja služnostne pravice), temveč izhaja iz okoliščine, da obstaja druga v tožbenem zahtevku "ponujena " pot, enakovredna obstoječi služnostni poti bodisi na istem oz. drugem zemljišču istega lastnika, ali pa izjemoma - ob njegovi privolitvi - tudi na zemljišču tretjega lastnika. Ob takšnem pravilnem razumevanju zahtevka sta sodišči prve in druge stopnje presojali zahtevek tožnikov na prestavitev služnostne poti, ko, upoštevaje vezanost sodišča na tožbeni zahtevek (1.odst.2. člena ZPP) utemeljeno nista upoštevali sklicevanj na spremenjene razmere (uporaba modernejših pripomočkov za spravilo lesa - vitlja in traktorja), ki jih tožnika ponavljata tudi v reviziji; zatrjevana okoliščina, da lahko toženec "vitla" les navzgor po svojem zemljišču neposredno na gozdno cesto in torej ne preko parcele tožnikov, glede na povedano v spornem primeru tako ne more biti upoštevno. S svojim zahtevkom na prestavitev služnosti, ko tožnika zatrjujeta obstoj nadomestne poti tudi preko svojega zemljišča, tožnikoma sama priznavata potrebo po uporabi služnostne poti prav preko tega zemljišča. Glede na ugotovljene okoliščine o neobstoju ustrezne nadomestne poti tudi ne more biti pravno pomembna trditev, ki jo tožnika ponavljata še v reviziji, da se s spravilom lesa po obstoječi služnostni poti tožnikoma povzroča velika škoda.

Revizijske trditve, da sodišče ni upoštevalo še drugih variantnih smeri, ki so jih ugotovili izvedenci, da toženec zadnjih 30 let ni uporabljal sporne trase za spravilo lesa iz spodnjega dela parcele št. 172/1, temveč druge smeri in da zato parcela št. 172/4 tudi ni potrebna za spravilo lesa iz spodnjega dela toženčeve parcele, pa so dejanske narave. Izpodbijajo namreč dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, iz katerih izhaja, da se je les spravljal s spodnjega dela toženčeve parcele tudi preko parcele št. 172/4, ki predstavlja najracionalnejšo smer za spravilo lesa iz tega dela toženčeve parcele. Zato teh navedb revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja namreč ni revizijski razlog (člen 386/3 ZPP); kolikor revidenta v zvezi z navedenimi trditvami uveljavljata procesne kršitve, s takšnimi očitki glede na navedeno dejansko naravo teh zatrjevanj tudi ne moreta uspeti.

Glede na navedeno in ker tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člena ZPP), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).

Odločitev, da tožnika nosita stroške revizijskega postopka, je posledica zavrnitve njune revizije, enaka odločitev glede toženčevih revizijskih stroškov (stroški odgovora na revizijo) pa temelji na ugotovitvi revizijskega sodišča, da odgovor na revizijo ni bil potreben, ker v njem ni ničesar, kar bi lahko pripomoglo pri revizijskem odločanju (1. odst. 155. člena ZPP).