Jedro

Začasna odredba, izdana v zakonskih sporih je praviloma ureditvene (regulacijske) narave. Po sodni praksi je začasna odredba o varstvu in preživljanju skupnih otrok, o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov izjemno in začasno sredstvo in jo lahko sodišče izda le, če ugotovi, da bi sicer otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Izda se lahko le v primeru, če se pokaže, da varstvo in koristi otroka terjata nujno ukrepanje že tekom postopka.

Samo dejstvo obstoja tožilsko preiskovalnega postopka v obravnavani zadevi ne zadošča za izkaz verjetnosti terjatve za izdajo predlagane začasne odredbe, ker ta ni izkazana zraven dokazov, izvedenih v tem pravdnem postopku, tudi z dokazi iz same tožilsko preiskovalne zadeve.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se K.K.(hči pravdnih strank, roj. 26. 2. 2007) začasno, do pravnomočnega zaključka predmetnega postopka, predodelila v varstvo in vzgojo očetu (tožniku), materi odredilo prepoved stikov s hčerko ter jo zavezalo k plačevanju 1.000,00 EUR mesečne preživnine za otroka. Zavrnilo je tudi podrejeni predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katerega naj bi se začasno do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka, ki se vodi zoper toženo stranko in njenega očeta, zaradi suma storitve kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, predodelila v varstvo in vzgojo očetu, mati pa bi bila dolžna za otroka prispevati po 100,00 EUR mesečne preživnine. Stiki bi se za čas izdaje začasne odredbe uredili tako, da bi imela mati s hčerko stike enkrat mesečno po tri ure, pod nadzorom CSD. V odločbi o pravdnih stroških je odločilo, da stroški za izdajo začasne odredbe predstavljajo nadaljnje pravdne stroške.

2. Zoper odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da je povsem zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti terjatve kot temeljne predpostavke za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 411. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Po pritožbi je verjetnost terjatve izkazana že s tem, da je zoper toženo stranko in njenega očeta vložena kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let (tretji odstavek 173. člena Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1) in da je na podlagi navedene kazenske ovadbe po pristojnem državnem tožilstvu zahtevana oprava posameznih preiskovalnih dejanj. To dejstvo izhaja iz zadeve vodene pred Okrožnim državnim tožilstvom pod Kt .../10 ter zadeve vodene pred Okrožnim sodiščem I Kpd .../2011. Navedeni kazenski zadevi izkazujeta sum v smeri storitve citiranega kaznivega dejanja po toženki in njenem očetu in tako izkazujeta tudi verjetnost terjatve (spolna zloraba otroka) kot predpostavke za izdajo začasne odredbe v zakonskih sporih po določbi tretjega odstavka 411. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 272. člena ZIZ. Nadalje je pravdno sodišče prekoračilo pooblastila, ko je presojalo dokaz iz navedenih kazenskih zadev (izvedensko mnenje izvedenca UKC) ter na podlagi takšne presoje zaključilo, da ni izkazana verjetnost terjatve (spolna zloraba otroka). Bistveno kršitev določb postopka je prvostopno sodišče zagrešilo s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov ter v razlogih sklepa ni obrazložilo nepotrebnosti predlaganih dokazov. Sodišče v razlogih sklepa zaide tudi v nasprotje, ko navaja in zatrjuje sum storitve kaznivega dejanja ter hkrati zaključuje, da pa ni izkazana spolna zloraba otroka in s tem povezana verjetnost terjatve. S tem, ko sodišče tožniku ne verjame in zavrača njegove dokazne predloge, tožnika neenakopravno obravnava, kar predstavlja bistveno kršitev po 8. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Podrejeno predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Začasna odredba, izdana v zakonskih sporih po določbi 411. člena ZPP v zvezi z 272. členom ZIZ, je praviloma ureditvene (regulacijske) narave. Po sodni praksi (enako Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up 410/01) je začasna odredba o varstvu in preživljanju skupnih otrok, o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov izjemno in začasno sredstvo in jo lahko sodišče izda le, če ugotovi, da bi sicer otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Izda se lahko le v primeru, če se pokaže, da varstvo in koristi otroka terjata nujno ukrepanje že tekom postopka. Pri izdaji začasne odredbe je dokazni standard znižan na stopnjo verjetnosti (tretji odstavek 411. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 272. člena ZIZ).

6. Ni sporno, da je s sodbo Okrožnega sodišča I P .../2008 z dne 23. 2. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča III Cp .../2010 z dne 18. 6. 2010 hči pravdnih strank Klara dodeljena v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, oče pa ima z otrokom določene stike in je dolžan plačevati preživnino za otroka. Navedena sodba ni izvršena, ker oče otroka noče izročiti materi v varstvo, vzgojo in oskrbo in tak otrok (sedaj sicer na neznanem naslovu) biva pri očetu. V obravnavanem pravdnem postopku se vtožuje predodelitev otroka očetu ter hkrati ponovno predlaga izdajo začasne odredbe, da se otrok začasno predodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu. Kot razlog za izdajo začasne odredbe tožnik navaja spolno zlorabo otroka po materi (toženki) in po očetu toženke. Po zatrjevanju tožeče stranke je oče toženke vnukinjo spolno zlorabljal v času izvajanja stikov z materjo, ki so se izvajali na domu očeta toženke, kjer je sicer tudi živela toženka, torej na naslovu .... Toženka naj bi vedela za navedene spolne zlorabe, vendar jih ni preprečila oziroma ustrezno ukrepala.

7. Spolna zloraba otroka je zagotovo ena izmed najhujših in zavržnih oblik nasilja nad otrokom in za otroka predstavlja nepopravljivo škodo. V sodnih postopkih spolna zloraba otroka narekuje urgentno postopanje sodišča v smeri varstva koristi otroka. V kolikor jo izvršujejo roditelji, predstavlja razlog za odvzem roditeljske pravice (116. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR). Spolna zloraba otroka v postopku izdaje začasne odredbe mora biti verjetno izkazana. Velja in zadostuje dokazni standard znižan na stopnjo verjetnosti.

8. Res je, kot navaja pritožba in kot tudi pravilno v izpodbijanem sklepu ugotavlja prvostopno sodišče, da pri Okrožnem državnem tožilstvu poteka postopek zoper toženo stranko in njenega očeta pod Kt .../10 zaradi suma storitve kaznivih dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Državno tožilstvo je v okviru navedenega postopka preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča predlagalo opravo posameznega preiskovalnega dejanja (izvedba dokaza z izvedencem s področja pedopsihiatrije in psihologije) in postopek se pred navedenim sodiščem vodi pod I Kpd .../2011. V kazenskopravnem postopku je državno tožilstvo pri sodišču zahtevalo opravo navedenega preiskovalnega dejanja iz razloga, da izvedenec poda mnenje, kakšna je verjetnost, da je prišlo do spolne zlorabe otroka pravdnih strank, pri čemer iz poročila policijske preiskave izhaja, da zbrani dokazi niso potrdili suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, na škodo hčere pravdnih strank. Že v okviru policijskega poročila je bila dana pobuda pristojnemu tožilstvu, da predlaga postavitev ustreznega strokovnjaka za pregled videoposnetkov, katere je kot dokaz spolne zlorabe predložila policiji tožeča stranka. Izvedensko delo je v kazenskem postopku opravil izvedenec – Univerzitetni klinični center (izvedenca s področja pedopsihiatrije in psihologije M.B.K., dr. med., specialistka psihiatrije in dr. J. K., univ. dipl. psihologinja, specialistka klinične psihologije), ki po pregledu videoposnetkov v mnenju argumentirano ugotavljata, da ni mogoče zaključiti, da bi bila vedenja, ki so jih pri opisovali člani družine, posledica spolne zlorabe. Izvedenki razgovora z otrokom izključno zaradi ravnanja očeta, ki otroka skriva, nista mogli opraviti.

9. Glede na takšen izid v tožilsko preiskovalni zadevi (v policijskem postopku na podlagi izvedenih dokazov tudi ni bil potrjen sum spolne zlorabe) je prvostopno sodišče, upoštevaje izpovedbo priče H.Š. – ginekologinje, ki je otroka pravdnih strank prva pregledala ter zaslišana kot priča povedala, da je pri otroku šlo za bakterijsko vnetje spolovila (analiza bakteriološkega brisa je pokazala, da sta vnetje povzročili dve bakteriji), sam pregled spolovila pa ni pokazal podplutb ali kakšnih drugih poškodbo spolovila, ki bi kazale na po tožeči stranki zatrjevano spolno zlorabo otroka, pravilno zaključilo, da ni izkazana spolna zloraba otroka po toženki in njenem očetu. Po takem zaključku prvostopno sodišče nadalje pravilno zaključuje, da tožeča stranka v obravnavani zadevi ni izkazala verjetnosti terjatve kot temeljne predpostavke za izdajo začasne odredbe po določbi 411. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 272. člena ZIZ.

10. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da že uvedba tožilsko preiskovalnega postopka izkazuje verjetnost terjatve (sum spolno zlorabe otroka) in da sodišče ni bilo pristojno presojati izvedenskega mnenja izvedenega v tožilsko preiskovalni zadevi. Navedeni dokaz je sodišče moralo že presojati na podlagi dejstva, ker se je na navedeno tožilsko preiskovalno zadevo v predlogu za začasno odredbo sklicevala sama tožeča stranka, pri čemer v zakonskih sporih zaradi varovanja koristi otrok za sodišče velja načelo oficialnosti (prvi odstavek 408. člena ZPP). Navedeni dokaz je prvostopno sodišče presojalo izključno zaradi odločitve o obstoju verjetnosti terjatve (spolna zloraba otroka) kot predpostavke za predlagano začasno odredbo in s tako presojo prvostopno sodišče nikakor ni posegalo v presojo v navedeni tožilsko preiskovalni zadevi. Presoja dokazov iz navedene tožilsko preiskovalne zadeve je bila v obravnavanem primeru tudi nujno potrebna, ker tožilsko preiskovalna zadeva do odločitve o začasni odredbi še ni bila dokončna. Samo dejstvo obstoja tožilsko preiskovalnega postopka v obravnavani zadevi nikakor ne zadošča za izkaz verjetnosti terjatve za izdajo predlagane začasne odredbe, ker ta ni izkazana zraven dokazov, izvedenih v tem pravdnem postopku, tudi z dokazi iz same tožilsko preiskovalne zadeve. Da je temu tako izhaja tudi iz dejstva, da je pristojno tožilstvo (tako tožeča stranka v pritožbi, kot tožena stranka v dopisu posredovanemu sodišču) ovadbo zoper toženko in njenega očeta zavrglo zaradi neobstoja utemeljenega suma storitve očitanega jima kaznivega dejanja spolne zlorabe otroka.

11. Prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo po pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka, ker je povsem v zadostni meri (stran 8 prvostopnega sklepa) obrazložilo, iz kakšnega razloga je zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke (zaslišanje tožeče stranke, državne tožilke ter poligrafista in odreditev novega izvedenca medicinske stroke). S takim postopanjem pa tožeči stranki tudi ni kratilo pravice do obravnavanja (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je izvedba in presoja dokazov v domeni sodišča. Prvostopno sodišče je povsem razumljivo in logično obrazložilo zaključek o neizkazanosti verjetnosti terjatve predlagane začasne odredbe, v razlogih sklepa ne prihaja do nasprotij (sum storitve kaznivega dejanja – verjetnost terjatve) in tako prvostopnemu sodišču tudi ni očitati bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Prvostopno sodišče ima tako prav, da tožeča stranka s predlaganima začasnima odredbama ni izkazala verjetnosti terjatve kot temeljne predpostavke za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 411. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 272. člena ZIZ ter je tako povsem utemeljeno zavrnilo primarno in podrejeno predlagano začasno odredbo. Takšna odločitev prvostopnega sodišča tudi v celoti izpolnjuje koristi otroka, kot temeljnega vodila pri odločanju sodišča pri sporih v zvezi z otroki in kot ga uzakonja nacionalna zakonodaja tako v Ustavi RS kot v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter mednarodne konvencije o otrokovih pravicah. V danem primeru je zagotovo korist otroka ta, da otroštvo izpolnjuje skupaj z materjo, ne pa, da z materjo ravno zaradi ravnanja očeta nima skupnega življenja in to kljub pravnomočni sodni odločbi, s katero je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo materi. Razna, sicer dopustna pravna sredstva (tožbe, začasne odredbe, ovadbe, obtožbe itd.), pa tudi ni dopustno zlorabljati in uporabljati v nasprotju s koristmi otroka, z namenom, da se s sodnimi postopki odtuji otroka od matere ter opraviči nezakonito zadrževanje (skrivanje) otroka po očetu.

13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu s 366. členom v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.