Jedro

S tem, ko je sodišče storilcema odreklo možnost, da se v zahtevi za sodno varstvo izjavita o dejstvih, ki jima pred izdajo odločbe niso bila znana (opis dejanskega stanja, kot je naveden v odločbi o prekršku, presega podatke, ki so razvidni iz obvestila o prekršku, poslano kršiteljema) in predlagata dokaze ter na tak način uveljavljata razlog za vložitev zahteve za sodno varstvo iz 3. alineje 62. člena ZP-1, je kršilo določbo osmega odstavka 65. člena ZP-1 na način iz 3. alineje prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Murska Sobota je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku družbo S.d.o.o., in odgovorno osebo B.L. spoznal za odgovorna za prekrška po 3. točki prvega odstavka 16. člena Zakona o omejevanju porabe alkohola (v nadaljevanju ZOPA) in tretjem odstavku 16. člena ZOPA. Vsakemu od storilcev je prekrškovni organ naložil plačilo globe in povprečnine. Okrajno sodišče v Murski Soboti je zahtevo storilcev za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo odločbo prekrškovnega organa in jima naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 3. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter Vrhovnemu sodišču predlagala, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano pravnomočno sodbo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcema, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bilo odgovorni in pravni osebi 5.11.2007 izdano obvestilo kršitelju, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah prekrška, vendar pa v tem obvestilu ni opisa dejanskega stanja očitanega prekrška, saj je naveden le datum domnevne storitve prekrška ter pravna opredelitev prekrška. Ker očitani prekršek ni konkretiziran, po zatrjevanju vrhovne državne tožilke pravni in odgovorni osebi ni bila dana možnost, da se izjavita o pravnih in dejanskih vidikih očitanega prekrška ter navajata dejstva in dokaze v svojo obrambo. Z dejanskim stanom sta bila kršitelja seznanjena šele z odločbo o prekršku z dne 31.3.2008, zoper katero sta tudi vložila zahtevo za sodno varstvo. S tem, ko je sodišče štelo, da sta v pravici navajanja dejstev in dokazov v svojo obrambo kršitelja že prekludirana, ker na te okoliščine nista opozorila v izjavi, jima niso bila zagotovljena procesna jamstva v obsegu, ki bi dopuščal oceno, da je bil sodni postopek zoper pravno osebo in odgovorno osebo pošten. Takšna kršitev pa je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

5. Vrhovno sodišče je v več odločbah (na primer IV Ips 37/2007 z dne 5.6.2008 in IV Ips 37/2008 z dne 16.9.2008) obrazložilo, da poteka ugotavljanje odločilnih dejstev v postopku pred prekrškovnim organom (hitri postopek) po določbi prvega odstavka 55. člena ZP-1 brez odlašanja, hitro in enostavno. Tudi v teh položajih pa morajo biti kršitelju zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (tako Ustavno sodišče v odločbi Up-120/97 z dne 18.3.1999), med njimi zlasti pravica, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih zadeve (22. člen Ustave). Kriterij za presojo, ali je bil storilcu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije v povezavi z 29. členom Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Med temi je tudi pravica iz 3. alineje 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja oziroma prekrška, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Drugi odstavek 55. člena ZP-1, ki je veljal v času storitve obravnavanega prekrška (ZP-1-UPB4, Ur.l. RS, št. 3/2007), je v zvezi s tem določal, da prekrškovni organ pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja, ki se ob ugotovitvi ali obravnavanju prekrška ni mogel izjaviti o prekršku in ni mogel biti poučen o pravicah iz te določbe, pisno obvesti o prekršku in pouči, da se lahko pisno izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška v roku petih dni od prejema obvestila ter da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati. Če storilcu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, je podana bistvena kršitev določb postopka po 2. alineji 62. člena ZP-1. 6. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ pri obravnavanju prekrškov iz 3. alineje tretjega odstavka 16. člena ZOPA in drugega odstavka 16. člena ZOPA v zvezi z drugim odstavkom 7. člena ZOPA z dne 20.1.2007 na podlagi 51. člena ZP-1 ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za izvedbo postopka o prekršku zoper družbo S.d.o.o., in odgovorno osebo te družbe B.L. zaradi prodaje alkoholnih pijač osebam, ki kažejo očitne znake opitosti od alkohola. Zato je prekrškovni organ 5.11.2007 pravni in odgovorni osebi poslal obvestilo kršitelju, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. V obvestilu so bili navedeni datum in pravna opredelitev očitanih prekrškov ter njun zakonski dejanski stan. Kršitelja se na obvestilo o prekršku nista odzvala. Prekrškovni organ je 31.3.2008 izdal odločbo o prekršku, s katero je pravno in odgovorno osebo spoznal za odgovorni zgoraj navedenih prekrškov ter jima izrekel globo. V odločbi o prekršku je prekrškovni organ navedel, da se je 20.10.2007 ob 3.00 uri v gostinskem lokalu (družbe S.d.o.o.) S. prodajalo alkoholne pijače gostu M.H., ki je kazal očitne znake opitosti, B.L. pa je prekrškovni organ očital, da je kot odgovorna oseba H., ki je kazal znake opitosti, omogočil prodajo alkoholnih pijač. Pravna in odgovorna oseba sta zoper odločbo o prekršku vložili zahtevo za sodno varstvo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer sta izpodbijali verodostojnost izjave priče in ugotovitev prekrškovnega organa, zanikali storitev prekrškov ter s tem v zvezi predlagali zaslišanje sedmih prič in odgovorne osebe. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. V razlogih sodbe se je sodišče oprlo na ugotovitve prekrškovnega organa, glede navedb pravne in odgovorne osebe v zahtevi za sodno varstvo pa je zaključilo, da nista navedli dejstev in dokazov, ki jih ne bi mogli podati že v izjavi pred izdajo odločbe o prekršku, na kar sta bili opozorjeni ob njenem podpisu dne 5.11.2008 (pravilno 5.11.2007), zato sodišče teh navedb pri ugotavljanju pravilnosti odločitve prekrškovnega organa ni moglo upoštevati pri odločitvi o podani zahtevi za sodno varstvo.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče ob presojanju zahteve za sodno varstvo v celoti oprlo na opis dejanskega stanja, kot je naveden v odločbi o prekršku. Vendar takšen dejanski opis presega podatke, ki so razvidni iz obvestila o prekršku. Storilca sta bila namreč šele z odločbo o prekršku seznanjena z ugotovitvami policistov Policijske postaje Murska Sobota in s tem, da sta postregla alkohol gostu lokala M.H., ki je kazal znake opitosti od alkohola. Na omenjena dejstva se v celoti opira tudi izpodbijana sodba. Na podlagi povedanega je mogoče ugotoviti, da prekrškovni organ storilcev pred izdajo odločbe o prekršku ni seznanil z dejanskim stanjem, na katerem temeljita očitana prekrška. Zato ni mogoče trditi, da storilca brez svoje krivde nista mogla navajati dejstev in predlagati dokazov že pred izdajo odločbe o prekršku, na kar sta sicer bila opozorjena v obvestilu o prekršku (2. alineja drugega odstavka 55. člena ZP-1). S tem, ko je sodišče storilcema odreklo možnost, da se v zahtevi za sodno varstvo izjavita o dejstvih, ki jima pred izdajo odločbe niso bila znana (izjava H. in ugotovitve policistov), in predlagata dokaze ter na tak način uveljavljata razlog za vložitev zahteve za sodno varstvo iz 3. alineje 62. člena ZP-1, je kršilo določbo osmega odstavka 65. člena ZP-1 na način iz 3. alineje prvega odstavka 155. člena ZP-1. C.

8. Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in je na podlagi 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje.