Up-167/96

15.6.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. M. in C. P. iz L., ki ju zastopa I. P. - R., odvetnica v L. na seji senata dne 15. junija 1998

s k l e n i l o:

1.Ustavna pritožba A. M. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 87/95-6 z dne 5.4.1996 se zavrže.

2.Ustavna pritožba C. P. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 87/95-6 z dne 5.4.1996 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnici sta dne 19.6.1996 vložili ustavno pritožbo zoper v izreku tega sklepa navedeno sodbo Vrhovnega sodišča. F. S. je bil s sodbo Okrajnega sodišča za glavno mesto Ljubljana št. K 341/49 z dne 14.6.1949 obsojen za kaznivo dejanje nedovoljene špekulacije in kaznivo dejanje zataje prometa in dohodka. Pritožnici navajata, da je Vrhovno sodišče s sodbo št. I Ips 26/94-3 z dne 7.4.1994 na zahtevo za varstvo zakonitosti Javnega tožilca spremenilo sodbo Okrajnega sodišča, tako da je F. S. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nedovoljene špekulacije ter izreklo kazen deset mesecev odvzema prostosti za kaznivo dejanje zataje prometa in dohodka.

Ker je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je sodba Okrajnega sodišča delno še vedno veljavna. Z njo naj bi bili kršeni F. S. in njegovim sorodnikom pravici iz 28. in 30 . člena Ustave. Pritožnici menita, da je bil F. S. obsojen za dejanje, za katero zakon ni določil, da je kaznivo in zanj tudi ni predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. S tem, ko Vrhovno sodišče te kršitve ni upoštevalo, naj bi kršilo ustavno pravico do rehabilitacije obsojenca po 30. členu Ustave.

2.Pritožnici menita, da je bilo za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 39. člena Zakona o davkih (Uradni list FLRJ, št. 105/46 - v nadaljevanju: ZD) potrebno, da je šlo za posebno hud primer dejanja v nameri izogniti se plačilu davka in da so bila za izrekanje kazni pristojna sodišča le v teh primerih. V sodbi pa naj bi bilo ugotovljeno, da je pokojni F. S. ravnal malomarno in da torej sodišče ni ugotovilo obstoja direktnega naklepa. Najbolj jasno naj bi bila podana kršitev 28. člena Ustave prav s tem, da sama prijava prenizkega prometa naj ne bi pomenila kaznivega dejanja, temveč naj bi šlo za kaznivo dejanje le ob posebno hudem primeru. Ta pa naj bi ne bil podan, stališče Vrhovnega sodišča, da je v obrazložitvi pravnomočne sodbe pojasnjeno, na podlagi katerih dejstev in okoliščin je sodišče štelo za dokazano, da gre za posebno hud primer kaznivega dejanja, pa naj ne bi bilo utemeljeno.

3.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila C. P., hčerka obsojenega F. S. V obrazložitvi je zavrnilo kot neutemeljen očitek, da naj bi bil izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv oziroma da naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju z izrekom. Prav tako je kot neutemeljeno zavrnilo zatrjevanje vlagateljice zahteve, da dejanje sploh ni bilo kaznivo dejanje, ker da naj ne bi imelo znakov posebno hudega primera in ker da naj ne bi obstajal namen izogniti se plačilu obveznosti. Vrhovno sodišče je navedlo, da je "v razlogih pravnomočne sodbe pojasnjeno, da je obsojenec utajo davkov vršil namerno, to je s ciljem oškodovanja državne akumulacije v lastno korist, saj je glede na njegov zagovor, da je imel v letu 1947 za približno 700.000 din prometa, ugotovilo, da bi moral ravnati po predpisih o terminskem plačevanju davka na promet proizvodov, pri tem pa je njegov zagovor o pomanjkanju strokovne pomoči zavrnilo kot neutemeljen. V obrazložitvi sodbe pa je tudi pojasnjeno, na podlagi katerih dejstev in okoliščin je štelo sodišče za dokazano, da gre za posebno hud primer kaznivega dejanja utaje davčnih obveznosti."

B.

4.Z izpodbijano sodbo je bilo odločeno, kakor je razvidno iz njenega uvoda, o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila C. P. zoper sodbo, s katero je bil obsojen njen oče. Med vlagatelji zahteve za varstvo zakonitosti pa ni navedena tudi pritožnica A. M. S tem pa ta pritožnica ni izkazala, da je zoper zgoraj citirano pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča za glavno mesto Ljubljana izčrpala vsa pravna sredstva, kar je po določbi 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) pogoj za vložitev ustavne pritožbe. Sama zase pa pravnomočna sodba tudi ne more biti predmet te ustavne pritožbe, ker so po določbi 82. člena ZUstS ustavne pritožbe dovoljene le zoper posamične akte, izdane po uveljavitvi Ustave. Zato je bilo treba ustavno pritožbo A. M. zavreči (1. točka izreka sklepa).

5.Za obravnavo ustavne pritožbe C. P. pa so izpolnjene procesne predpostavke, pač pa nista izkazani zatrjevani kršitvi človekovih pravic.

6.Točka 1 prvega odstavka 39. člena ZD je določala: " Kaznuje se z dvojnim do petkratnim zneskom utajenega davka, a najmanj s 500 dinarji:

davčni zavezanec, ki zataji kak dohodek, premoženje ali promet, ali da neresnične ali nepopolne podatke v nameri, da se izogne plačilu davka v celoti ali deloma. Namera, izogniti se plačilu davka, se presoja pri pravnih osebah po nameri odgovornih uslužbencev oziroma se presoja po nameri starešine gospodarstva državljanov v tistih primerih, v katerih se gospodarstvo šteje za davčnega zavezanca." Tretji odstavek 39. člena ZD pa je določal: "V posebno hudih primerih se za dejanja iz prvega odstavka tega člena storilec kaznuje tudi z odvzemom prostosti do pet let." Po določbi prvega odstavka 44. člena ZD so bila za izrekanje kazni za dejanja iz 39. in 40. člena tega zakona pristojna okrajna sodišča. 7. Dejanje iz 1. točke prvega odstavka 39. člena ZD je bilo torej opredeljeno kot temeljno kaznivo dejanje, za katero je bila predpisana denarna kazen. V tretjem odstavku 39. člena pa je bilo določeno kvalificirano kaznivo dejanje, katerega kvalifikatorna okoliščina je bila posebno hud primer. Za kvalificirano kaznivo dejanje pa je bilo mogoče izreči kazen zapora do pet let. Glede na navedeno ni utemeljeno zatrjevanje pritožnice, da je bilo kaznivo dejanje določeno samo v primeru posebno hudega primera.

8.Ustavno sodišče ni še ena instanca sodiščem, katere naloga naj bi bila preverjanje pravilne uporabe materialnega in procesnega prava v posamičnih postopkih. Pristojnost Ustavnega sodišča je, da na podlagi vložene ustavne pritožbe ob izpolnjenih pogojih ZUstS preveri, ali so bile v teh postopkih morebiti kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zaradi tega Ustavno sodišče pri zatrjevani kršitvi 28. člena Ustave lahko ugotavlja le, ali zakonska določba, na podlagi katere je bil posameznik obsojen, izpolnjuje zahteve pravila lex certa. Kadar gre pri tem za predustavni predpis (ZD ob osamosvojitvi ni postal sestavni del pravnega reda Republike Slovenije; razveljavljen je bil že s Temeljnim zakonom o družbenem prispevku in davkih - Uradni list FLRJ, št. 1/52), lahko Ustavno sodišče ta predpis presoja le po kriterijih , ki jih je opredelilo že v zadevi št. U-I-6/93 (odločba z dne 1.4.1994, OdlUS III, 33 - presoja Uredbe o vojaških sodiščih). Ne more pa Ustavno sodišče preverjati, ali so sodišča v posameznem primeru pravilno ugotovila obstoj vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja, kar v bistvu uveljavlja pritožnica. To je stvar dokazne presoje. Zato zatrjevana kršitev 28. člena Ustave očitno ni podana.

9.Prav tako pa očitno ni podana zatrjevana kršitev 30. člena Ustave. Do te kršitve bi lahko prišlo le v primeru, če bi se osebi, za katero bi bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je bila po krivem obsojena za kaznivo dejanje ali ji je bila neutemeljeno odvzeta prostost, odrekala pravica do rehabilitacije - bodisi zaradi morebitne protiustavnosti zakonske ureditve bodisi zaradi neutemeljenega odrekanja te pravice v konkretnem primeru.

10.Ker zatrjevani kršitvi človekovih pravic očitno nista podani, ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo (2. točka izreka tega sklepa).

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi predsednik dr. Boštjan M. Zupančič ter sodnica in sodnik dr. Miroslava Geč - Korošec in dr. Peter Jambrek.

Predsednik senata

dr. Boštjan M. Zupančič