Jedro

Priznanje dejstva lahko dediči prekličejo do konca zapuščinskega postopka. To ni dedna izjava, ki je nepreklicna.

Izvenzakonska skupnost je dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki morata navzven veljati za moža in ženo, med njima mora biti čustvena navezanost, ekonomska skupnost in tudi intimnost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je ob smrti FS med njim in tožnico obstajala izvenzakonska skupnost in je zato tožnica zakonita dedinja po pokojnem FS in plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1. odst. 338. člena ZPP. Sodišče je zmotno razumelo izpoved tožnice tako, da je v njej našlo opore za odločitev. Da se jo pa seveda razumeti tudi drugače. Res je bila med njima precejšnja razlika v letih, vendar to ne more biti razlog za zaključek, da med njima zunajzakonska skupnost ni mogla obstajati. Jasno je povedala, da je bil zelo samosvoj in samostojen človek, posesiven tudi do prejšnjih partneric in da se je pohvalil prijateljem in sosedom, da ima novo partnerico, ki jo je ljubkovalno označil za ljubico oziroma družico. Družica po slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni žensko, ki živi z moškim skupno življenje. Tožnica meni, da je to dovolj, da se po običajnem teku razume, da ni treba predlagati drugih prič, npr. JG ali FČ. Sodišče pa je štelo kasneje, da so ti dokazi prepozni. Ne drži, da tožnica ni zatrjevala, da bi imela s pokojnim skupen denar. Že v tožbi je navedla, da sta imela skupno gospodinjstvo in živela v ekonomski skupnosti. On je prejemal pokojnino, ona pa socialno pomoč, imela sta pa skupen denar. S skupnim denarjem je hodila v trgovino, nabavljala hrano in pijačo in redno prispevala k mesečnim stroškom. Za investicije pa je kot gospodar posestva skrbel zapustnik. Kljub razliki v letih je bil zelo sposoben in sta tudi imela intimne odnose. Sodišče je poklonilo vero toženim strankam, vendar te niso bile v tesnih stikih z očetom, niso ga pogosto obiskovale in niso z njim živele. Na zapuščinski obravnavi so celo izrecno priznavale, da obstoji zunajzakonska skupnost, ko pa ni prišlo do dogovora o izplačilu, so to preklicale. To je odločilno in te pomembne okoliščine sodišče ni ocenilo. Gre za bistveno kršitev določb postopka, saj gre za priznanje toženk pred sodiščem. Zapisano je na zapisnik in to je javna listina in velja za resnično to, kar je zapisano. Dokazno breme je na strani tožene stranke. Če niso verjele tožnici, zakaj so ponujale izplačilo? Tožnica je v pogovoru s toženkami pokojnega S klicala "vaš ata in vaš oče", saj je bil njihov oče, sicer pa mu je govorila F.. Sodišče šteje tožnici v škodo, da ob vsaki izrečeni neresnici na naroku tožnica ni ugovarjala. To ni mogoče. Zaslišanje sosedov in prejšnje najemnice ZPZ so bili neugodni za tožnico, kar je logično, saj so tam stanovali in bili sosedje. Priča RB pa je bil v hiši samo enkrat. Tudi TK, ni potrdil izpovedbe tožnice, kar kar je logično, je očitno kot sosed užaljen, ker tožnici ni bil sam všeč. Drži zaključek sodišča, da sta tožničina sinova imela interes obdržati brezplačno stanovanje in pričati v korist matere. Nista imela brezplačnega stanovanja, ker bi bil delež njune matere že zgolj 1/6, povečan za vlaganja. Ravnanje z denarjem, pa je bilo treba gledati v luči dejstva, da je bil pokojni skop človek. Logično je, da je v prošnji za dodelitev denarne pomoči navedla, da je samska, saj sicer pomoči ne bi dobila.

Na vročeno pritožbo tožene stranke niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba meni, da je odločilnega pomena dejstvo, da so toženke v zapuščinskem postopku najprej priznale, da naj bi bila tožnica s FS v zunajzakonski skupnosti, nato pa so to preklicale in je sledila pravda. Pritožba meni, da gre za javno listino, ki dokazuje resničnost vsebine. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s pritožbo, da zapisnik sodišča predstavlja javno listino. Vendar je na zapuščinski obravnavi z dne 22.1.2008 med dedinjama prišlo do spora glede najprej danega soglasja in kasneje poskusa dogovora o izplačilu tožnice v denarju. Zato so dedinje odstopile od podanih izjav in dogovora "priloga A6". Tudi to je javna listina in zapuščinsko sodišče mora na podlagi 210. člena Zakona o dedovanju tistega, ki ima manj verjetno pravico, napotiti na pravdo. To je bila tožnica, ki je dejansko vložila tožbo tako, kot je bila s sklepom zapuščinskega sodišča napotena (sklep D 185/2007, z dne 29.5.2007). Pritožbeno sodišče odgovarja pritožnici, da je sodišče prve stopnje pri obrazložitvi pravnega interesa za ugotovitveno tožbo pojasnilo, da je bila dedinja napotena pa pravdo zaradi prerekanja tega pravno relevantnega dejstva, od katerega je odvisna njena dedna pravica po pokojnem FS. To v sodbi piše, zato sodba ima razloge o tem dejstvu, Zmotno pa meni pritožba, da če dediči podajo priznanje pravno pomembnega dejstva, da se ne morejo premisliti. Gre za priznanje dejstva, katerega lahko dediči prekličejo do konca zapuščinskega postopka. To ni dedna izjava, ki je nepreklicna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je zahtevek obravnavalo. V dokaznem postopku pa je prebralo tudi listine iz zapuščinskega postopka in pojasnilo, zakaj ima tožnica pravni interes za takšno tožbo po 188. členu ZPP. Če se toženke ne bi premislile, do te pravde ne bi prišlo. Zato ni treba posebej razlagati, da so se premislile in tega pravno relevantnega dejstva niso več priznale, ampak so mu ugovarjale. To je za potrebe te pravde dovolj.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izvedene dokaze, ki so bili pravočasno predlagani. Pritožba trdi, da je sodišče zmotno presojalo izpovedbe tožničinih sinov in štelo, da imajo interes v tej pravdi, ker so v hiši brezplačno živeli in želijo tako bivati še naprej. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ne gre za neprizadete priče in zato jih je sodišče pravilno ocenilo skupaj z drugimi dokazi skozi dejstvo, da gre za tožničine sinove, ki so živeli skupaj z njo v hiši. Pritožba tudi zmotno meni, da je sodišče narobe ocenilo dokaz z izpovedbo tožnice in da ni zadosti štelo, da jo je zapustnik imenoval pred drugimi za družico oziroma ljubico. Sodišče je ocenilo to izpovedbo, izpovedbe prič in prebralo listine, ki so v spisu. Sodišče je poudarilo, da je šlo za veliko starostno razliko med tožnico in zapustnikom. Tudi pritožbeno sodišče ne more mimo tega dejstva. Če bi druge okoliščine bile dokazane, tedaj bi tudi razlika v letih bila premostljiva. Tako pa je sodišče pravilno ocenilo vse elemente, ki so potrebni, da se zapolni pravni standard zunajzakonske skupnosti iz 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Moralo bi iti za dalj časa trajajoče življenjsko skupnost moškega in ženske, morala bi veljati navzven za moža in ženo, morala bi biti med njima čustvena navezanost, ekonomska skupnost in tožnica bi morala dokazati, kar je trdila, da sta si bila tudi intimno blizu. Tako pa je sodišče ugotovilo, da je mogoče, da sta imela kdaj spolne odnose, vendar drugih elementov sodišče ni ugotovilo. Sodišče pravilno ugotavlja, da medsebojnih čustev oziroma čustvene navezanosti navzven drugi niso opazili. Tudi zaslišane priče niso potrdile, da bi jih okolica doživljala kot življenjska partnerja, ki bi bila podobna zvezi med možem in ženo. Dejstvo, kar sedaj izpostavi pritožba, da jo je zapustnik imenoval kot družico oziroma ljubico, ne zadošča. Tako lahko ljudje poimenujejo tudi občasnega partnerja oziroma neko ljubezensko razmerje. To pa je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje premalo, da bi lahko po merilih sodne prakse uvrstili v pravdni standard zunajzakonske skupnosti.

Sodišče je tudi pravilno ocenilo način življenja zapustnika preden je spoznal tožnico. Priče in toženke so povedale, da je na stanovanje sprejemal že druge, tako tudi pričo ZPZ. Ta je povedala, da se je zapustnik panično bal biti sam in je vedno želel imeti koga v hiši. Sosed AD pa je povedal, da je zapustnik tožnico opisoval kot stanovalko, ki dobi socialno podporo in da med njima ni bilo zunajzakonske zveze. Povedal, je tudi, da je videl, da je prebivala posebej, v zgornjem stanovanju, skupaj s sinovoma. Tudi druge priče niso potrdile tožničine izpovedbe, da naj bi spala v istem prostoru z zapustnikom. Pritožba meni, da je sodišče zmotno štelo, da je pomembno, da je tožnica pri navajanju dokumentacije za socialno podporo navedla, da je samska. Sodišče je to ocenilo skupaj z drugimi dokazi in ni prišlo do odločitve le na podlagi tega dejstva. Gre pa gotovo za dejstvo, ki ni tožnici v prid. Tako je sodišče na podlagi celotnega dokaznega postopka pravilno sklepalo, da tožnici ni uspelo dokazati elementov, ki so potrebni za napolnitev pravnega standarda zunajzakonske skupnosti.

Ker je sodišče prve stopnje, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).