Jedro

Presoja višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se dosojena odškodnina v razmerju do solidarne zaveze tožene stranke Zavarovalnice ... zniža na 8.000.000 SIT.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki zavezalo, da sta nerazdelno dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 6.500.000 SIT s pripadki in pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi toženih strank, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki zavezalo, da morata nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 8.700.000 SIT s pripadki ter mu solidarno povrniti pravdne stroške v znesku 262.842 SIT, tožena zavarovalnica pa še sama pravdne stroške v znesku 1.584 SIT. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo le tožena zavarovalnica v delu, kolikor dosojena odškodnina presega znesek 4.000.000 SIT, pri čemer uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe v skladu z revizijskim predlogom. Sklicuje se na svoje trditve v odgovoru na tožbo in v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje. Meni, da je bil tožnik že v času škodnega dogodka tehnološki višek, zaradi česar bi bil v vsakem primeru brezposelna oseba. Sicer pa je izvedenec ugotovil le 20 % trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti v času nesreče 54 let starega tožnika. Odškodnina za duševne bolečine iz tega naslova je v znesku 4.500.000 SIT močno pretirana. To velja tudi za odškodnino zaradi prestanega strahu v znesku 700.000 SIT in za odškodnino zaradi telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, ki je bila dosojena v neprimernem znesku 3.500.000 SIT.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, pa tudi tožeči stranki in prvi toženi stranki, vendar odgovora nanjo nobena od njiju ni vložila.

Revizija je deloma utemeljena.

Tožnik je v delovni nesreči dne 11.4.1997 utrpel obsežne in hude telesne poškodbe, zaradi česar je bilo potrebno enomesečno stacionarno zdravljenje z začetno intenzivno terapijo. Zlom stegnenice z zlomom sramne kosti je po operaciji terjal 14-dnevno ležanje v bolnišnici, nato pa postopno obremenjevanje in uporabo bergel skoraj leto dni. V staležu bolnih se je nahajal 749 dni. Spočetka je prestajal zelo hude telesne bolečine, ki so nato v enem mesecu pojenjale, nakar so prešle v lažje. Glede na obseg oškodovanja (poleg že omenjenih poškodb je utrpel tudi raztrganino glave, zlom treh reber, pneumotoraks in udarnino kolena) se nastala škoda že približuje škodam večjega obsega, kar terja temu primerno odškodovanje. S sodbo sodišča druge stopnje dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem v znesku 3.500.000 SIT je primerna in jo je mogoče primerjati s podobnimi škodami in odškodninami zanje. V reviziji predlagano znižanje odškodnine na znesek 1.700.000 SIT nima utemeljitve.

Utemeljeno pa revizija tožene zavarovalnice izpodbija višino dosojene odškodnine zaradi strahu in duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. Primerjava z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih za strah, pokaže, da kljub intenzivnemu strahu za izid zdravljenja dosojena odškodnina v znesku 700.000 SIT presega odškodnine v podobnih primerih: tako visoka odškodnina za strah se namreč približuje primerom, ko je zaradi dogodka, ki je povzročil škodo, objektivno mogoče govoriti o hudem porušenju duševnega ravnovesja z ugotovljenimi psihičnimi posledicami. Zato je revizijsko sodišče dosojeno odškodnino iz tega naslova znižalo za 200.000 SIT in jo priznalo v znesku 500.000 SIT - tudi ob upoštevanju hudega primarnega strahu zaradi padca težkega bremena na tožnikovo telo.

Zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti gre pripisati predvsem upadu mišične mase levega stegna ter omejeni gibljivosti levega kolka. Zaradi tega je nesposoben za hojo, daljšo od dveh kilometrov in za nošenje bremen nad 10 kg. Pri delu doma je oviran, poleg tega pa ne more več opravljati svojega dosedanjega dela (ne glede na revizijske trditve, da bi postal brezposelna oseba, čeprav bi ne bilo škodnega dogodka). Tožena stranka tožnikove trajne posledice s ponujanjem odškodnine v znesku 2.000.000 SIT iz tega naslova bagatelizira; res pa je, da je dosojena odškodnina zaradi duševnih bolečin ob trajnem zmanjšanju življenjske aktivnosti v znesku 4.500.000 SIT previsoka ob upoštevanju odškodnin, dosojenih za podobne primere škod. Revizijsko sodišče je zato reviziji tožene zavarovalnice delno ugodilo in odškodnino iz opisanega naslova znižalo za 500.000 SIT in jo torej določilo z zneskom 4.000.000 SIT. Večje znižanje odškodnine bi nasprotovalo kriterijem, navedenim v določbah 200. in 203. člena ZOR.

Z zneskom 8.000.000 SIT opredeljena odškodnina za tožniku prizadejano nepremoženjsko škodo je tako po posameznih postavkah in v celoti prilagojena ne samo individualnim okoliščinam na tožnikovi strani, temveč tudi podobnim primerom sodne prakse. Sprememba izpodbijane sodbe z delno ugoditvijo reviziji v tem obsegu temelji na določbi prvega odstavka 380. člena ZPP.

Toženi stranki sta z izpodbijano sodbo solidarno zavezani, da tožniku plačata odškodnino v znesku 8.700.000 SIT s pripadki. Z delno ugoditvijo reviziji tožene zavarovalnice je zaveza prve tožene stranke sicer ostala nespremenjena, tožena zavarovalnica pa je nerazdelno dolžna plačati le odškodnino, znižano za 700.000 SIT.

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba pretehtati tudi izrek o pravdnih stroških, ki ga vsebujeta sodbi sodišč prve in druge stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vendar pa glede na določila odvetniške in taksne tarife toženi zavarovalnici dosojene obveznosti plačila pravdnih stroškov na prvi in drugi stopnji ni mogoče spreminjati, glede revizijskih stroškov pa obvelja, da jih v reviziji ni priglasila.