Jedro

Tožnik je svoji prošnji priložil delovno dovoljenje in pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sklenil z gospodarsko družbo B. d.o.o., zato ne morejo več obstajati razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj iz navedenega izhaja, da tožnik očitno ni več zaposlen kot direktor pri tisti gospodarski družbi, kjer so bile zaznane kršitve. Tožena stranka pa ni utemeljila, da tožnikovo zdajšnje bivanje v Sloveniji, ko je zaposlen kot pek, vzpostavlja domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-3771/2013-16 z dne 7. 6. 2013 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2141-81/2013/2 (1312-16) z dne 25. 7. 2013 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ ob sklicevanju na določila 54. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/2011) zavrnil prošnjo tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca in odredil, da je tožnik dolžan zapustiti državo v 15 dneh po dokončnosti te odločbe. Pri odločitvi se je prvostopenjski organ oprl na določila 1. in 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, ker je ocenil, da ob upoštevanju načela zakonitosti, ki zajema tudi načelo sorazmernosti, obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja zaradi neizpolnjevanja predpisanih zakonskih pogojev iz 1. in 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Po izvedenem ugotovitvenem postopku je prvostopenjski upravni organ zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja glede zagotovljenih zadostnih sredstev za preživljanje iz 3. in 4. odstavka 33. člena ZTuj-2, med drugim iz razloga, ker je s strani tožnikovega delodajalca predloženo dokazilo – plačilna lista za marec 2013, kot dokazilo o zadostnih sredstvih za preživljanje po oceni prvostopenjskega organa neverodostojno in ne kaže dejanskega stanja, zaradi česar je upravni organ ni upošteval, „zato upravni organ z največjo verjetnostjo ni bil v možnosti ugotoviti, ali je izpolnjen pogoj zadostnih sredstev za preživljanje v času tožnikovega prebivanja v državi“. Po ugotovitvi prvostopenjskega organa na podlagi dveh dopisov Davčnega urada Ljubljana pa tožnik kot zakoniti zastopnik pravne osebe A., d.o.o., ni predložil iREK obrazcev za izplačane dohodke za vodenje družbe za direktorja navedene družbe (sedaj tožnika), niti ni davčni zavezanec – družba A., d.o.o, predložila zadnjega obračuna davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja za izplačilo plače za november 2012 na dan 28. 12. 2012 za vse zaposlene ter da na dan 4. 4. 2013 navedena gospodarska družba nima plačanih vseh davkov in prispevkov iz naslova zaposlitve ali dela v skladu z določili 9. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP), kar po 5. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 pomeni razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar je dodaten razlog za izdajo zavrnilne odločbe, ker je tožnik kot zakoniti zastopnik navedene gospodarske družbe njena odgovorna oseba. Na podlagi navedenega prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik kot davčni zavezanec kršil določbo 9. člena ZDavP ter ni plačal vseh evidentiranih davkov in drugih obveznih dajatev, ki jim je potekel rok plačila, kar po 5. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 pomeni razlog za domnevo, da se ne, oziroma se ne bo podrejal pravnemu redu, torej razlog za izdajo zavrnilne odločbe. Rok za zapustitev države je tožniku določen v skladu s 3. odstavkom 60. člena ZTuj-2. Zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik vložil pritožbo, drugostopenjski organ pa je njegovo pritožbo zavrnil. Ob tem je pritožbeni organ sicer izrecno ugotovil, da je v nasprotju s stališčem prvostopenjskega organa drugostopenjski organ presodil, da je tožnik sicer izkazal izpolnjevanje vseh pogojev za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz 3. in 4. odstavka 33. člena ZTuj-2. Zato je kot nepravilno označil ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja enega izmed pogojev, ki se zahtevajo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, da ima zagotovljena zadostna sredstva za preživljanje. Vendar kljub temu po oceni pritožbenega organa navedena pomanjkljivost ni vplivala na pravilnost odločitve, ker obstaja razlog za zavrnitev zaprošenega podaljšanja dovoljenja za prebivanje iz 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Za zavrnitev izdaje oziroma podaljšanja dovoljenja namreč zadostuje že obstoj enega izmed razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Po mnenju drugostopenjskega organa pa je prvostopenjski upravni organ na podlagi pridobljenih podatkov Davčnega urada Ljubljana pravilno ugotovil, da gospodarska družba A., d.o.o., na dan 7. 6. 2013, torej v času odločanja upravnega organa prve stopnje o tožnikovi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ni imela poravnanih obveznosti do Davčne uprave Republike Slovenije, tožnik pa je bil direktor oziroma oseba, pooblaščena za zastopanje gospodarske družbe A. d.o.o., zato odgovarja za neporavnane obveznosti do davčne uprave, saj bi kot zakoniti zastopnik moral predložiti REK obrazce in poravnati vse davke in prispevke iz naslova zaposlitve in dela ter pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro navedene družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Vendar pa navedena gospodarska družba kot davčni zavezanec ni ravnala v skladu z določbami ZDavP-2, tožnik pa je bil kot direktor družbe A., d.o.o., odgovorna oseba te družbe. Po oceni tožene stranke je zato pravilna odločitev prvostopenjskega organa, da zavrne njegovo prošnjo zaradi njegovega nepodrejanja pravnemu redu Republike Slovenije v smislu 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnih predpisov ter kršitve določb upravnega postopka in meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. V tožbi navaja, da je dne 11. 3. 2013 vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela in da je prošnji priložil tudi vsa ustrezna dokazila, ki jih za izdajo zaprošenega dovoljenja določa ZTuj-2. Posebej poudarja, da je tedaj predložil tudi ustrezno delovno dovoljenje in pogodbo o zaposlitvi tožnika pri delodajalcu B. d.o.o., Ljubljana, kot tudi, da je svoji prošnji, ki je bila vložena na predpisanem obrazcu, priložil vse potrebne listine. Vendar je bila njegova prošnja, kot tudi pritožba, zavrnjena zaradi neizpolnjevanja pogoja zadostnih sredstev za preživljanje in iz razloga obstoja razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu, ne da bi tožena stranka konkretizirala domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka naj ne bi upoštevala dejstva, da zoper tožnika s strani Davčne uprave Republike Slovenije ni bil začet noben postopek o davčnem prekršku, prav tako pa tudi ni bil vložen predlog za davčno izvršbo zaradi izterjave zapadlih neplačanih davčnih obveznosti. Zgolj neplačane obveznosti iz naslova davkov in prispevkov pa po mnenju tožnika niso zadosten razlog za obstoj domneve, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu. Poleg tega meni, da bi mu morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe dati možnost izjasnitve oziroma dopolnitve prošnje v zvezi z njenimi ugotovitvami in razpisati ustno obravnavo, vendar tožniku taka možnost, da bi se izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, ni bila dana. Meni, da je že iz tega razloga izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita ter da bi morala o njegovi prošnji biti izdana pozitivna odločba. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v upravnem sporu v celoti odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, oziroma, da sodišče odloči po opravljeni ustni glavni obravnavi tako, da v celoti odpravi izpodbijano odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 7. 6. 2013 ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je sodišču predložila hkrati z listinami predmetnega upravnega spisa v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) v celoti vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

Prvostopenjski organ in tožena stranka se v svoji odločitvi sklicujeta na tedaj veljavno določilo 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, ki je določala, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Prvostopenjski organ se sicer sklicuje tudi na nekatere druge razloge, vendar to v tem upravnem sporu ni relevantno, saj je drugostopenjski organ v obrazložitvi pojasnil, da gre dejansko zgolj za neizpolnjevanje pogoja iz 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Iz upravnega spisa je nedvomno razvidno, da je prvostopenjski organ s strani davčnega organ prejel dva dopisa, v katerih je navedeno, da davčni zavezanec – gospodarska družba A., d.o.o., ni predložil REK obrazcev za vse zaposlene na predpisan način in v predpisanih rokih ter da navedeni davčni zavezanec nima poravnanih obveznosti iz naslova davkov in prispevkov ter da ta zavezanec ni predložil REK-1 obrazcev v predpisanih rokih – to je na dan izplačila dohodka, ki je naveden na REK obrazcu ter da v času sprejema odločitve prvostopenjskega organa o tožnikovi prošnji, to je dne 7. 6. 2013, nima poravnanih vseh davkov in prispevkov iz naslova zaposlitve ali dela. Sporno v tem upravnem sporu je, ali je to lahko razlog za domnevo, da se tožnik (kot nekdanja odgovorna oseba omenjene gospodarske družbe A., d.o.o.) ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče meni, da že zgolj zaradi vsebine navedenih dveh dopisov ni nujno, da obstajajo razlogi za tako domnevo, saj je treba dodatno upoštevati tudi to, da vsebujeta navedena dva dopisa več naštetih očitkov, vendar pa pri tem ni niti navedeno, da je bila pravna oseba kaznovana z globo zaradi prekrška, kot tudi ne, da je bila odgovorna oseba pravne osebe kaznovana za prekršek. Prav tako pa je potrebno tudi upoštevati, da se vsi navedeni očitki v navedenih dveh dopisih nanašajo na pravno osebo A., d.o.o., ne pa konkretno na tožnika osebno. Prvostopenjski organ in tožena stranka sta sicer posredno sklepala, da je za to odgovoren tožnik, ker je bil tedaj direktor navedene gospodarske družbe, v tej funkciji pa je bil hkrati odgovorna oseba navedene pravne osebe, pooblaščena za zastopanje navedene gospodarske družbe. Vendar pa je ostalo nerazjasnjeno, ali je bil tožnik sploh obravnavan v prekrškovnem postopku, kot tudi, ali je bila v prekrškovnem postopku sploh obravnavana navedena pravna oseba, in če tožnik ni bil, kaj je temu razlog, še posebej glede na to, da je bil odgovorna oseba. Po povedanem sodišče meni, da je preuranjeno sklepati, da obstajajo oziroma da so podani razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS), saj po presoji sodišča v upravnem postopku upravna organa prve in druge stopnje nista zbrala dovolj dokazov za osebno odgovornost tožnika ter je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa je preuranjen zaključek glede obstoja zadržka iz 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 za zavrnitev zaprošenega podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS. Sodišče pa glede na to, da je tožnik svoji prošnji priložil delovno dovoljenje in pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil z gospodarsko družbo B., d.o.o., iz Ljubljane z dne 7. 3. 2013 za zaposlitev tožnika na delovnem mestu peka, ne morejo več obstajati razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj iz navedenega izhaja, da tožnik očitno ni več zaposlen kot direktor pri tisti gospodarski družbi, kjer so bile zaznane kršitve (A., d.o.o.). Tožena stranka pa ni utemeljila, da tožnikovo zdajšnje bivanje v Sloveniji, ko je zaposlen kot pek, vzpostavlja domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka v skladu z navodili te sodbe bolj podrobno ugotoviti, ali obstaja morebitna krivda tožnika za očitane kršitve in ne samo s sklepanjem, da ker se kršitve očitajo pravni osebi A., d.o.o., iz Ljubljane, da je zaradi tega tožnik odgovoren, ker po različnih predpisih odgovarja za zakonito poslovanje družbe.

Sodišče je po povedanem izpodbijano dokončno odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na to, da je bil razlog za ugoditev tožbi in za odpravo odločbe nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, se sodišče do vseh preostalih tožbenih navedb ni posebej še dodatno opredeljevalo, saj to ne bi moglo vplivati na sprejeto odločitev. Sodišče v tej zadevi ni opravilo glavne obravnave, kot je izrecno predlagal tožnik v tožbi, ker je skladno z 2. odstavkom 59. člena ZUS-1 ugotovilo, da je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani dokončni upravni akt odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1. K točki 2: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani prvostopenjski akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z 2. točko 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.