Jedro

Za odgovornost tožene stranke (upravnika) je pomemben status nepremičnine, kjer je tožnica padla. V kolikor je šlo pri sporni nepremičnini za javno površino, je bila na podlagi 26. člena ZVO, ki je veljal v času škodnega dogodka, dolžna za čiščenje teh površin v okviru obvezne javne službe poskrbeti občina in ne lastniki stanovanj oziroma upravniki večstanovanjskih objektov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, vmesna sodba (v izreku pod točko II) se razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: (1.) Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom, delno (pravilno sodbo) in vmesno sodbo odločilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 17. 4. 2009, da se tožbeni zahtevek tožnice zoper tožene stranke Z. d.d., tožbeni zahtevek zoper občino ... in zoper S. H. zavrne (izrek pod točkami I, III. in IV), glede tožbenega zahtevka zoper tretjo toženo stranko P. d.o.o., pa je odločilo, da je utemeljen do ½ (izrek pod točko II).

(2.) Zoper takšno odločitev se pritožuje tretje tožena stranka P. d.o.o. iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne, ali da jo v tem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Navaja, da je upravnik zgolj zastopnik etažnih lastnikov, ki so solastniki skupnih delov stanovanjskega objekta. Upravnik je iz poslov, ki jih sklepa v imenu in na račun solastnikov, tretji osebi zavezan samo, če posebej in v svojem imenu prevzame jamstvo za izpolnitev. Vsebina pogodbe o urejanju okolice s Si. temelji na odločitvi lastnikov večstanovanjske stavbe o tem, kolikšen je obseg čiščenja in kakšno je plačilo. Navedeno pot poleg stanovalcev V. 73 uporabljajo tudi stanovalci T. 3 in uporabniki lokala S., pa tudi drugi stanovalci in uporabniki poslovnih prostorov. Ugotovitev sodišča, da je dolžan delo čiščenja snega opraviti le upravnik oziroma po pogodbi Si. samo zato, ker je ravno na tistem ozkem delu poti, ki je ob funkcionalnem zemljišču stavbe V.77, domnevno padla tožeča stranka, je nepravilna. Sodišče ni, ali pa je zmotno presodilo tudi polico za zavarovanje odgovornosti, ki so jo sklenili vsi lastniki objekta V. 77. Vsi lastniki so se zavarovali za primer škode, ki izvira iz zemljiške posesti. Del nepremičnine parc. št. 408/9 k.o. .... predstavlja javno pot in gre za javno dobro v smislu 19. člena SPZ. Sklepanje sodišča, da za odločitev o odgovornosti za škodni dogodek ni pomemben status nepremičnine, je po oceni tožene stranke nepravilno. Tudi če bi šlo za funkcionalno zemljišče večstanovanjske stavbe V. 77, bi odgovornost zadela lastnike stanovanj, ne more pa zadeti upravnika stavbe. Tožeča stranka zatrjuje, da je parc. št. 408/9 oziroma tisti del, na katerem naj bi prišlo do škodnega dogodka, funkcionalno zemljišče večstanovanjskih stavb V. 77 in 73, ki so ga dolžni vzdrževati lastniki stanovanj, v njihovem imenu pa upravnik objekta, vendar pa za te svoje trditve ne ponudi nobenih dokazov. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da je tožnica stanovalka v objektu V. 73, njena mati pa lastnica. Pritožnica oporeka tudi ugotovljenemu dejstvu, da je na določenem kraju resnično prišlo do škodnega dogodka, saj o tem izpovedujeta le toženka in njena mati, ki pa imata obe interes na ugodni rešitvi spora. Pritožnik nadalje trdi, da je do škode prišlo izključno zaradi krivde tožeče stranke. Od upravljalca ali vzdrževalca namreč ni mogoče pričakovati, da bi v zimskem času, predvsem pa v nočnem času, lahko preprečil kakršno koli možnost za zdrs ali padec. Tožnica bi svoje gibanje morala prilagoditi vremenskim razmeram in se izogniti morebitnim poledenelim površinam.

(3.) Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper prvo, četrto in peto toženo stranko (točke I, III in IV) postala pravnomočna, saj se tožeča stranka zoper to odločitev ni pritožila. Predmet pritožbenega preizkusa je zato zgolj odločitev pod točko II (vmesna sodba).

(6.) Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

(7.) Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost tretje tožene stranke P. d.o.o. (v nadaljevanju tožena stranka), kot izhaja iz obrazložitve, utemeljilo z ugotovitvijo, da je bila kot upravnik, na podlagi dogovora z lastniki stanovanjskega bloka V. 73, zadolžena, da to pot očisti, pa je ni. Tak svoj zaključek je utemeljilo z izpovedjo zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je povedal, da je med drugim prevzel obveznost, da poskrbi za zimsko čiščenje poti tudi do parkirišča, sporna pot pa vodi tudi do tja. Šlo naj bi torej za poslovno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Pri tem je še navedlo, da ni nobene potrebe po poglobljenem študiju statusa parcele, na kateri je padla tožnica. Važno je le, da ta pot služi stanovalcem bloka V. 73 pri njihovem dostopu do parkirišč (in garaže).

(8.) Takšno materialno pravno stališče je napačno.

(9.) Utemeljeno tako pritožba očita, da je za odgovornost tožene stranke pomemben status nepremičnine, kjer je tožnica padla. V kolikor je šlo pri sporni nepremičnini, to je pri parceli k.o. 408/9 k.o. ... (med pravdnimi strankami je bilo v zvezi s tem nesporno ugotovljeno, da je mesto, ki ga je tožnica označila kot mesto padca - in za katerega je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tudi v resnici bilo mesto padca - na parc. št. 408/9 k.o. ...) za javno površino, je bila na podlagi 26. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO), ki je veljal v času škodnega dogodka, dolžna za čiščenje teh površin v okviru obvezne javne službe poskrbeti občina, in ne lastniki stanovanj oziroma upravniki večstanovanjskih objektov. Dejstvo, da se sporna pot nahaja v naselju, še ne pomeni avtomatsko, da to ni javna površina, upoštevaje tudi dejstvo, da je ta nepremičnina v lasti občine. Kaj je javna površina, je definiral Zakon o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 110/2002, ZGO-1), in sicer je to površina, katere raba je pod enakimi pogoji dostopna vsem, kot so javna cesta, ulica, trg, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, rekreacijska površina in podobna površina (glej 2. člen ZGO-1). Če bi bilo ugotovljeno, da gre za javno površino, tudi Odlok o zimski službi (v nadaljevanju odlok), ki je veljal za območje občine Mestne občine Ljubljana (Ur. l. RS, št. 51/97) in na katerega se je v tožbi sklicevala tožeča stranka (10. člen), tega v ničemer ne spreminja. Odlok je bil v delu, kjer je nalagal lastnikom zemljišč, stanovanjskih hiš, stanovanj in poslovnih prostorov ali njihovim najemnikom, v večstanovanjskih hišah pa upravnikom, če je bilo upravljanje hiše preneseno s pogodbo nanje, dolžnost, da so okrog svoje zgradbe, ne glede na to, ali je šlo za javno površino, funkcionalno površino ali skupno funkcionalno površino, poskrbeli za čiščenje snega in posipanje ob poledici, nezakonit. Občina je namreč lahko izvajanje obvezne lokalne javne službe zagotovila le v eni od oblik, ki so določene v Zakonu o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGSJ) in ni mogla izvajanja dejavnosti, ki je javna služba, prevaliti na posameznike, to je lastnike zgradb oziroma upravnike. O vprašanju zakonitosti takšnih določb predpisov lokalnih skupnosti je že odločalo tudi Ustavno sodišče in takšne določbe odlokov lokalnih skupnosti razveljavilo (glej odločitev U-I-218/99 in U-I-63/2000), pa tudi redna sodišča so takšno stališče že zavzela (glej odločitev VSL II Cp 89/2004 in VSL I Cp 4346/2008). Tožena stranka, glede na navedeno, v primeru, da bi šlo za javno površino, ne more biti odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala v posledici dejstva, da pot ni bila očiščena.

(10.) Čeprav je vprašanje statusa nepremičnine parc. 408/9 št. k.o. ... (in ne parc. št. 408/8) glede na obrazloženo odločilno, sodišče, zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, tega sploh ni ugotavljalo. Sodišče pa se je, čeprav ni obrazložilo zakaj (upoštevajoč nesporno dejstvo glede lokacije zatrjevanega mesta padca) opredelilo do statusa in lastništva parc. št. 408/8 k.o. ....

(11.) Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v delu, kjer se sodba opredeljuje do statusa parcele 408/8 k.o. ... pa nima razlogov o odločilnih dejstvih in ne omogoča preizkusa, kar pomeni tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno glede na naravo in okoliščine primera ter naravo kršitve, odločitev sodišča razveljaviti (354.in 355. člen ZPP).

(12.) V ponovljenem postopku bo moralo torej sodišče ugotoviti, ali je šlo pri parc. št. 408/9 k.o. ... za javno površino ali ne, oziroma za funkcionalno oziroma skupno funkcionalno površino v smislu 9. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ) ter svojo ugotovitev tudi ustrezno obrazložiti. V kolikor bi se izkazalo, da gre pri tej parceli oziroma delu parcele, kjer je prišlo do tožničinega padca, za funkcionalno oziroma skupno funkcionalno površino, pa bo moralo sodišče upoštevati, da lahko tožena stranka odškodninsko odgovarja le za kršitve obveznosti, ki jih je prevzela s pogodbo. Dokazna ocena sodišča, ki odgovornost tožene stranke utemelji zgolj z izjavo zakonitega zastopnika, ki je izpovedal, da je med drugim prevzel obveznost, da poskrbi za zimsko čiščenje poti tudi do parkirišča, ob sočasnem izrecnem zanikanju, da je bila obveznost čiščenja konkretno te poti kdaj koli prevzeta in ob dejstvu, da do parkirišča obstaja vsaj še ena pot (ki pa je, kot je ugotovilo sodišče, bila očiščena), namreč ne prepriča. (13.) Glede ostalih pritožbenih trditev se, glede na razveljavitev in razloge zanjo, pritožbeno sodišče ne bo obširno izjavljalo, ampak nanje le kratko odgovarja.

(13.) Pritožbena navedba, da tožnica ni lastnica stanovanja, kar je razumeti kot trditev, da ni stranka pogodbe (s katero naj bi bilo dogovorjeno čiščenje snega) in da zato tožena stranka ne more biti pasivno legitimirana, je prepozen. Da tožnica ni ena od lastnic stanovanj v bloku V. 73, tožena stranka v teku postopka ni zatrjevala in gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Ne glede na to, pa je potrebno pritožniku pojasniti, da je bilo v sodni praksi (glej odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 526/2005) že sprejeto stališče, da je mogoče odškodninski zahtevek zoper upravnika utemeljiti tudi z uporabo pravil o splošni odškodninski odgovornosti in upravnik nedopustno ravna, če lahko kot posledico opustitve sicer dolžnega ravnanja predvidi možnost nastanka škode tretjim osebam.

(14.) Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sporno pot uporabljajo tudi drugi stanovalci in uporabniki poslovnih prostorov. Pritožnica je ob tem očitno spregledala, da je sodišče svojo odločitev utemeljilo s sprejeto pogodbeno obveznostjo do lastnikov stanovanjskega objekta na naslovu V. 73 (glej povzetek pod točko 7.). Za objekt V. 77 je bilo ugotovljeno (stran 6 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da stanovalci tega bloka, te poti za dostop do parkirišč ne uporabljajo, saj bi morali, če bi želeli preiti mesto tožničinega padca, narediti povsem nelogičen ovinek. Iz tega razloga je sodišče tudi zavrnilo zahtevek zoper prvo toženo stranko kot zavarovateljico civilne odgovornosti za ta objekt. Morebitna soodgovornost lastnikov stanovanj v drugih objektih ter poslovnih prostorov, pa odgovornosti tožene stranke ne izključuje, niti ne zmanjšuje, saj bi eventualno lahko šlo zgolj za solidarno odgovornost. (15.) V čem naj bi sodišče polico za zavarovanje odgovornosti presodilo narobe, iz pritožbe ni jasno, je pa tudi nerelevantno. Zahtevek zoper prvo toženo stranko ni bil zavrnjen zato, ker škoda morebiti ne bi bila zavarovana, ampak zato, ker je sodišče zaključilo, da zavarovanka prvotožene stranke (stanovanjski objekt V. 77) ne odgovarja za škodo.

(16.) Pritožbeno sodišče, tudi nima pomislekov v zaključke sodišča o kraju škodnega dogodka in o zaključku glede soodgovornosti. V kolikor bi se v ponovljenem postopku izkazalo, da ne gre za javno površino in da je bila tožena stranka to pot dolžna čistiti (pri čemer je pritožbeno sodišče dvom v dokazno oceno glede tega že izrazilo), je ob upoštevanju, da pot uporablja veliko stanovalcev, pa tudi drugih ljudi, in da je bilo to toženi stranki znano, bila slednja dolžna takšno ravnanje, če svoje obveznosti ni izvršila, vsaj preprečiti oziroma opozoriti na nevarnost. Seveda pa je tudi tožničino ravnanje prispevalo k nastanku škode, saj bi morala upoštevati razmere na poti, ki jih je poznala (po poti je tisti dan že šla) in uporabiti drug (očiščen) dostop. Odgovornost je zato po oceni pritožbenega sodišča porazdeljena pravilno.

(17.) Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP. Ker je bila odločitev sodišča razveljavljena, se odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridrži za končno odločbo.