Jedro

Določila 1. člena Splošnih pogojev, kot sestavnega dela Pogodbe o AO+ zavarovanju in kot upoštevno materialnopravno podlago, ki v konkretnem primeru, kjer tožnik od toženca kot zavarovalnice, s katero je tožnikov delodajalec imel sklenjeno za motorno vozilo Pogodbo o AO+ zavarovanju, zahteva povrnitev škode zaradi v prometni nezgodi s tem vozilom utrpelih telesnih poškodb, izključuje uporabo 171. in 185. člena OZ.

Že po pogodbenem določilu je za ugovor (delne) izključitve zavarovalnega kritja trditveno in dokazno breme na strani zavarovalnice (toženca).

Iz zgolj pavšalnih glede navedb izhaja zaključek, da toženec svojega trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z ugovorom izključitve zavarovalnega kritja ni zmogel.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (točka II in III izreka) delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15. dneh plačati še nadaljnjih 1.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2017 dalje do plačila, tožena stranka pa nosi stroške dosedanjega postopka v deležu 67 % in tožeča stranka v deležu 33 %.

II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna pritožbene stroške v znesku 62,99 EUR v 15 dneh plačati tožeči stranki na račun Okrožnega sodišča v Celju, št. ..., sklic ..., v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 16. dan po prejemu sodbe, dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s v ponovljenem sojenju izdano sodbo z dne 10. 3. 2021 razsodilo: - pod točko I izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) in toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) naložilo, da tožniku v 15. dneh plača odškodnino v znesku 750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2017 dalje do plačila; - pod točko II izreka odločilo, da toženec nosi stroške postopka v deležu 21,43 %, tožnik pa v deležu 78,57 %; - pod točko III izreka zavrnilo tožnikov presežni tožbeni zahtevek.

2. Tožnik je v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o razmerju povračila stroškov (torej zoper točki II in III izreka sodbe) uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi je zatrjeval, da je sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo 171. in 185 člen OZ. V konkretnem primeru, kjer tožnik iztožuje od toženca škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči, na podlagi pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti po polici št. 10014805114 z dodatnim zavarovanjem vozila za škodo zaradi telesnih poškodb (AO+ zavarovanje), sklenjene med tožencem in tožnikovim delodajalcem (v nadaljevanju: Pogodba o AO+ zavarovanju), določbe o deljeni odgovornosti ne pridejo v poštev. Glede na 1. člen Splošnih pogojev 02-AOP-01/10 (v nadaljevanju: Splošni pogoji), kot sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe, ni sporno, da ima toženec ugovor izključitve zavarovalnega kritja za tisti del škode tožnika, za katero je odgovorna druga oseba. Vendar je dokazno breme o tem na tožencu. Toženec je v odgovoru na tožbo zatrjeval zgolj, da tožnik ni sam odgovoren za padec, ampak so zato krive tudi razmere na cesti, v kolikor pa bi sodišče sledilo trditvam tožnika, da je njegov soprispevek vsaj v višini 30 %, pa je v dokaz predlagal zaslišanje policistov. Na prvem naroku je toženec še navajal, da je prepričan, da ob dejstvu, da se je tožnik poškodoval na dovozni nekategorizirani cesti stanovalcev stanovanjske hiše B., bi bil tožnikov zahtevek utemeljene le do teh, saj so kot lastniki - upravljalci bili dolžni poskrbeti za varno in očiščeno pot. S takšnimi pavšalnimi trditvami, ki jih je tožnik prerekal, pa toženec ni zadostil niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu glede soodgovornosti oziroma odgovornosti lastnikov dovozne poti. Tako toženec izključitvenega razloga ni uspel dokazati, sodišče prve stopnje pa pravil o dokaznem bremenu ni upoštevalo. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da bi tožnik lahko preprečil škodo in zaključkom o tožnikovem 50 % prispevku k nastali škodi, podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Ob ugotovitvi, da bi tožnik lahko preprečil škodo, bi ob pravilni uporabi materialnega prava bil lahko pravilen zgolj zaključek o njegovi izključni odgovornosti. Takšna absolutna bistvena kršitev pa je podana tudi zaradi nasprotujočih oziroma nejasnih razlogov sodbe, da je tam, kjer je tožnik padel, javna cesta, upravljalec javne ceste pa mora to tudi ustrezno vzdrževati, z zaključkom sodišča, da je ta cesta sicer nekategorizirana cesta v zasebni lasti. Sicer pa je absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP podana tudi, ker sodba ne vsebuje navedbe, kdo konkretno bi naj bil soodgovoren in na kakšni pravni podlagi. Zaključek sodišča prve stopnje o deljeni odgovornosti nima podlage niti v trditvah strank, niti v izvedenih dokazih, zato je odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi, ko je tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem prisodilo zgolj 1.500,00 EUR, ne pa tudi nadaljnjih zahtevanih 1.500,00 EUR. Ker sodba nima konkretnih razlogov zakaj tožniku ne pripada celotna vtoževana odškodnina, je podana tudi absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor bi sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in pravilno ovrednotilo utrpelo poškodbo in posledice, bi tožniku moralo prisoditi najmanj dve povprečni neto plači. To bi narekovala tudi primerljiva sodba, ki jo je navedlo sodišče prve stopnje in po kateri je v času sojenja oškodovancu prisojena odškodnina v višini 1,5 povprečne neto plače. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino zgolj v višini 1,14 povprečne neto plače. Zdravljenje tožnika v konkretnem primeru pa je bilo sicer daljše. Višjo odmero odškodnine bi narekovale tudi prisojene odškodnine v primerljivih primerih VS002086, kjer so bile oškodovancu prisojene tri povprečne plače in II Dor 422/2018, kjer je oškodovancu za lažji primer bila prisojena odškodnina v višini 1,47 povprečne neto plače. Ker je nepravilno odločilo o glavni stvari, je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo tudi o stroških postopka. Ta odločitev pa je napačna tudi zato, ker je znatni del stroškov nastal zaradi ugotavljanja temelja in zavarovalnega kritja, zato pa bi pri ugotavljanju uspeha moralo sodišče upoštevati tako uspeh po temelju kot uspeh po višini.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Utemeljeno sicer pritožnik izpostavlja določila 1. člena Splošnih pogojev, kot sestavnega dela Pogodbe o AO+ zavarovanju in kot upoštevno materialnopravno podlago, ki v konkretnem primeru, kjer tožnik od toženca kot zavarovalnice, s katero je tožnikov delodajalec imel sklenjeno za motorno vozilo Pogodbo o AO+ zavarovanju, zahteva povrnitev škode zaradi v prometni nezgodi s tem vozilom utrpelih telesnih poškodb, izključuje uporabo 171. in 185. člena OZ. Vendar pa splošno pravno razlogovanje o vsebini AO+ zavarovanja, ki ga je sodišče prve stopnje podalo v 14. točki in v nadaljevanju tudi upoštevalo, ne nasprotuje le-temu. Utemeljeno pa pritožnik v zvezi s v toženčevih Splošnih pogojih opredeljeno izključitvijo zavarovalnega kritja za tisti del škode, ki jo je utrpel tožnik in za katero je odgovorna druga (tretja) oseba, poudarja, da je že po navedenem pogodbenem določilu za takšen ugovor (delne) izključitve zavarovalnega kritja trditveno in dokazno breme na strani zavarovalnice (toženca). Listine v spisu, to je odgovor na tožbo toženca (list. št. 10 spisa) in zapisnik o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 14. 3. 2018 (list. št. 49), potrjujejo resničnost pritožbenih trditev, da je toženec v zvezi z uveljavljanjem tovrstnega ugovora v odgovoru na tožbo zatrjeval le, da tožnik ni bil niti malo kriv za padec na poledeneli dovozni cesti do stanovanjske hiše B. ..., saj je bila cesta močno poledenela in spolzka, kolikor pa bi sodišče sprejelo tožnikov opis dogodka, pa vztraja, da je tožnik vsaj 30 % soprispeval k škodnemu dogodku, v preostalem pa je odgovoren lastnik dovozne ceste, ki bi moral poskrbeti za varno in nepoledenelo cesto1. Na prvem naroku pa je toženec še zatrjeval, da je tožnikov zahtevek utemeljen le do lastnikov in stanovalcev hiše B., saj so kot lastniki - upravljalci bili dolžni poskrbeti za varno in očiščeno pot.2 Takšno vsebino toženčevih trditev v zvezi z ugovorom izključitve zavarovalnega kritja je sodišče prve stopnje v sodbi povzelo (točka 3 obrazložitve), nato pa na podlagi takšnih trditev sprejelo zaključek o 50 % deležu odgovornosti upravljalca ceste zaradi opuščenega vzdrževanja v primeru zimskih razmer. Utemeljeni so pritožbeni očitki tožnika, da iz takšnih zgolj pavšalnih (glede lastnikov oziroma upravljalcev nekategorizirane ceste, na kateri je prišlo do tožnikovega padca, pa predvsem nekonkretiziranih) navedb izhaja zgolj zaključek, da toženec svojega trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z ugovorom izključitve zavarovalnega kritja ni zmogel in da je zaključek sodišča prve stopnje o 50 % odgovornosti lastnika - upravljalca ceste materialnopravno zmoten. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in zaključek sodišča prve stopnje o deljeni odgovornosti za tožnikovo utrpelo škodo spremenilo tako, da je toženec tožniku zanjo v celoti odgovoren.

6. Ker s takšno odločitvijo pritožbenega sodišča v zvezi s toženčevim ugovorom izključitve zavarovalnega kritja pritožbeni očitki o podanih absolutnih bistvenih kršitvah iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso več pomembni, saj se ne nanašajo na bistvene razloge odločitve, pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 19 obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago in podalo pravilno pravno razlogovanje o tem, kaj narekujeta pri odmeri višine denarne odškodnine načeli individualizacije in objektivne pogojenosti. Pritožbeno sodišče se takšnemu razlogovanju kot pravilnemu v celoti pridružuje. Dodaja le, da načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenja ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določenih odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami3. 8. Sodišče prve stopnje je (na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca travmatološke stroke dr. K.) ugotovilo, da je tožnik utrpel udarnino leve polovice prsnega koša v spodnjem delu. Zaradi navedene je utrpel v času poškodbe kratkotrajno hudo telesno bolečino, v času 5 dni občasne kratkotrajne hude telesne bolečine, v nadaljnjih 4 dneh stalne srednje hude telesne bolečine in v nadaljnjih 3 tednih občasne srednje hude telesne bolečine, 1 teden za tem pa še stalne lahke telesne bolečine in 6 tednov za tem občasne lahke telesne bolečine. Zdravljenje poškodbe tožnika je trajalo 4 tedne. Kot neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je utrpel zdravniški pregled v bolnici, RTG slikanja, uživanje protibolečinskih zdravil, izvajanje dihalnih vaj, občasno hlajenje udarjenega mesta, 4 obiske pri izbrani zdravnici. Za približno 6 tednov so bile začasno omejene tudi njegove splošne življenjske aktivnosti in delovne sposobnosti in sicer je bil omejen pri aktivnostih in delu, kjer so bili potrebni sunkoviti gibi trupa, pri delih, kjer je potrebno dvigovanje in prenašanje težjih bremen, pri delih, kjer pride do naslona na prsni koš, pri delih, kjer so potrebni ponavljajoči gibi trupa in pogoste spremembe položaja telesa ali potreben prisilni položaj trupa ter pri vseh težjih fizičnih delih, kjer prihaja do večjih mišičnih obremenitev. Sodišče prve stopnje je tožniku glede na tako ugotovljeno utrpelo poškodbo in takšen ugotovljen obseg telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem od zahtevanih 3.000,00 EUR prisodilo 1.500,00 EUR. Sodišče je kot merilo objektivizacije upoštevalo tudi odločbo VS RS II DoR 354/2016 (evidenčna številka VS 002661), kjer je bila oškodovancu za primerljivo poškodbo odmerjena iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem denarna odškodnina v višini 1.500,00 EUR. Utemeljene so sicer pritožbene trditve, da je po sodišču prve stopnje izpostavljena nominalna odškodnina glede na čas izdaje sodbe v zadevi II DoR 354/2016 (25. 1. 2016) v razmerju do povprečne neto plače takrat (ta je takrat znašala 1.015,00 EUR) bila višja4, kot je v razmerju do takšne neto plače v času odločanja sodišča prve stopnje. Pritožbeni očitki, da bi načelo objektivizacije narekovalo odmero višje denarne odškodnine iz tega naslova so tako utemeljeni, vendar ne v celotno zahtevani višini. Takšna ne izhaja niti iz pritožbeno izpostavljenih zadev, saj zadeva z evidenčno številko VS 002086 sploh ni primerljiva5, prisojena odškodnina v zadevi VS 00022880 za to obliko nepremoženjske škode pa je glede na čas izdaje odločbe in manjši obseg neugodnosti sorazmerno nižja. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da izpostavljenim merilom ustrezna denarna odškodnina tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem znaša 2.000,00 EUR. Takšna odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami, ki jih sodna praksa za to obliko nepremoženjske škode dosoja za primerljivo škodo, v ustreznem razmerju pa je tudi z odškodninami v zadevah, ki jih pritožbeno izpostavlja tožnik6. 9. Ker obrazložen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da glede na ugotovljen obseg utrpelih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem znaša pravična denarna odškodnina tožniku za tovrstno obliko škode 1.500,00 EUR, vsebuje implicitno tudi razloge, zakaj ni utemeljen tožnikov višji zahtevani znesek, so neutemeljeni pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 33. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo tako, da je tožencu v plačilo naložilo še nadaljnjih 1.250,00 EUR (kolikor znaša razlika med po pritožbenem sodišču odmerjeno denarno odškodnino 2.000,00 EUR in sodišču prve stopnje prisojenih 750,00 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je prisodilo tudi sodišče prve stopnje (te pritožbeno niso bile izpodbijane), nadaljnjo pritožbo zoper odločitev o glavni stvari pa zavrnilo in sodbo v tem še izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Majhno število pripravljalnih vlog toženca, višina stroškov zastopanja tožeče stranke glede na določbo petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu in višina izvedenine izvedenca dr. Kralja ne dopušča zaključka o nesorazmernosti nastalih potrebnih stroškov v zvezi z ugotavljanjem temelja tožbenega zahtevka tožnika. Zato je sodišče prve stopnje, ko je pri ugotavljanju deleža, v kakršnem morata stranki nositi pravdne stroške, izhajalo iz končnega uspeha glede na iztoževano višino zahtevka, odločalo pravilno v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeni očitki o zmotnosti takšne ugotovitve uspeha in deleža strank so tako neutemeljeni. Iz takšnega načina ugotavljanja deleža strank pa je izhajalo tudi pritožbeno sodišče, ko je zaradi spremembe odločitve sodišča prve stopnje moralo (165/2 člen ZPP) ponovno odločiti tudi o novih deležih pravdnih strank. Glede na višino, s katero je po spremembi odločitve sodišča prve stopnje tožnik uspel, je tako obveznost pravdnih strank glede pravdnih stroškov za tožnika v deležu 33 % in za toženca v deležu 67 %.

12. Tožnik je s pritožbo uspel v višini 45 % (od pritožbeno izpodbijanih 2.750,00 EUR je uspel z 1.250,00 EUR). Zato je v sorazmerju s takšnim uspehom upravičen tudi do povrnitve pritožbenih stroškov. Ti znašajo 139,99 EUR in jih predstavlja nagrada pooblaščenki za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 OT v zvezi s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu 187,5 točke oziroma (glede na vrednost točke 0,60 EUR) 112,5 EUR, materialni stroški v višini 2 % 2,25 EUR in 22 % DDV v znesku 25,24 EUR. Uspehu sorazmerni pritožbeni stroški tako znašajo 62,99 EUR. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s prvim in tretjim odstavkom 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči. 1 Točka 3 navedb odgovora na tožbo. 2 Za nobeno od teh sicer pavšalnih trditev toženec ni predlagal nobenega dokaza. 3 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 131/2013, II Ips 636/2008, II Ips 156/2011 in številnih drugih. 4 saj je predstavljala višino 1,47 povprečnih neto plač. 5 saj oškodovanec v tej zadevi ni utrpel enake poškodbe. 6 Ob že izpostavljenih zadevah primerjaj tudi zadevo II DoR 422/2018.