Jedro

Po določbi 4. odstavka 339. člena velja tudi v primeru, če so dogovorjene višje obresti od dovoljenih, največja obrestna mera dovoljenih obresti. Sodišča ne smejo dajati pravnega varstva višjim obrestim.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu - to je glede glavnice, kolikor znesek tolarske protivrednosti 12.000,00 DEM presega znesek 1.116.000,00 SIT in glede obresti razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaradi zaostanka naložilo tožencu, da je dolžan tožniku vrniti 12.000,00 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila, s 30% mesečnimi obrestmi ter mu povrniti pravdne stroške v višini 91.127,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe na prvi stopnji do plačila, vse v petnajstih dneh.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil toženec. V pritožbi navaja, da ne zanika dolga 1.116.000,00 SIT do tožnika, vendar pa se pritožuje zoper odločitev sodišča, da se dolg vrne s 30% mesečnimi obrestmi. Dodaja še, da bo znesek 1.116.000,00 s pripadajočimi zakonitimi obrestmi lahko vrnil do 30. 11. 1998. V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-1977) je bila pritožba vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Utemeljena je pritožbena trditev toženca, da so 30% mesečne pogodbene obresti nezakonite. V skladu z določbo 1. odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) namreč pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Za zamudne obresti za obveznost, izraženo v tuji valuti pa je potrebno uporabiti analogijo s predpisi, ki urejajo obrestno mero pogodbenih obresti. Za takšne primere velja noveliran -3. odstavek 399. člena ZOR, ki določa da med posamezniki velja obrestna mera, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Po določbi 4. odstavka 399. člena velja tudi v primeru, če so dogovorjene višje obresti od dovoljenih, največja obrestna mera dovoljenih obresti. Sodišča ne smejo dajati pravnega varstva višjim obrestim. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter ob pravilni uporabi materialnega prava torej ne izhaja, da bi bil obrestni del tožbenega zahtevka utemeljen, saj 30% mesečne -obresti močno presegajo dovoljene obresti. Zato ob izdaji izpodbijane sodbe zaradi izostanka niso bili izpolnjeni vsi pogoji iz 332. člena ZPP (1977), oziroma ni bil izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 332. člena ZPP (1977), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977).

Poleg tega izpodbijana sodba določa le, da je toženec dolžan vrniti tolarsko protivrednost zneska 12.000,00 DEM, s 30% mesečnimi obrestmi. Iz izreka izpodbijane sodbe pa ni jasno razvidno, od kdaj naj bi tekle zamudne obresti, zato je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, sodbe pa zaradi nejasnosti (nedoločenosti) v tem delu ni mogoče preizkusiti. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče, v skladu z določbo prvega odstavka 369. člena ZPP (1977) razveljavilo izpodbijano sodbo (razen v delu, v katerem je tožena stranka ne izpodbija in je sodba postala pravnomočna, to je glede glavnice do višine 1.116.000,00 SIT) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo ob pravilni uporabi materialnega prava, predvsem določb ZOR o zamudnih obrestih, ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).

V sodbi naštete zvezne predpise nekdanje SFRJ je sodišče uporabilo pri odločanju v skladu s 1.odst. 4.čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, po katerem se ti predpisi v Sloveniji smiselno še uporabljajo kot republiški predpisi.