20. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa pooblaščenka B. B., odvetnica v Z., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 52/2004 z dne 12. 3. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju št. Ks 72/2004 z dne 8. 3. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom pritožniku na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor iz pripornega razloga po tretji točki prvega odstavka 201. člena istega zakona. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno. Pripor je bil zoper pritožnika odrejen 28. 6. 2003 s sklepom preiskovalne sodnice na podlagi utemeljenega suma, da naj bi pritožnik storil dve kaznivi dejanji spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po drugem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 183. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) in po tretjem odstavku 183. člena KZ ter treh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 201. člena KZ.

2.Pritožnik navaja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče odločiti o podaljšanju pripora po določbi drugega odstavka 207. člena ZKP glede na vložitev obtožnice dne 24. 12. 2003 najkasneje dne 24. 2. 2004, vendar je z izpodbijanim sklepom odločilo o podaljšanju pripora šele dne 8. 3. 2004. Sklep naj bi drugostopenjsko sodišče potrdilo, čeprav naj bi pritrdilo pritožbeni navedbi, da je bil obdolženec v priporu nezakonito v času od 24. 2. 2004 do 8. 3. 2004; ravnanje prvostopenjskega sodišča naj bi opravičilo z navedbo, da naj bi bilo to sodišče zavedeno z razveljavitvijo sklepa z dne 6. 1. 2004. Pritožnik zatrjuje, da mu je bila s tem, ko je bil v navedenem času v priporu brez sklepa sodišča, kršena pravica iz 20. člena Ustave. S podaljšanjem pripora po času, ko je bil v priporu brez sodne odločbe, naj bi prvostopenjsko sodišče nezakonito ponovno odrejalo pripor, ne pa ga podaljševalo. Drugostopenjsko sodišče bi moralo ob ugotovitvi dejstva, da naj bi bil pred izdajo prvostopenjskega sklepa v priporu nezakonito, odrediti pritožnikovo izpustitev. Po trditvi pritožnika je bila s tem z obema izpodbijanima sklepoma kršena njegova pravica iz 23. člena Ustave. Prvostopenjsko sodišče naj bi po razveljavitvi sklepa o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice z izpodbijanim sklepom ponovno podaljšalo pripor tako, da naj bi popravilo prejšnje tiskarske napake, saj naj bi z razveljavljenim sklepom pripor podaljšalo na način, da naj bi prepisalo sklep iz preiskave. Zaradi tega naj ne bi bil obrazložen noben sklep o priporu več, ker naj bi bili le računalniške preslikave prejšnjih sklepov. Drugostopenjsko sodišče naj bi z izpodbijanim sklepom prezrlo pritožbene navedbe o tem. Pritožnik zatrjuje, da mu je bila s tem z obema izpodbijanima sklepoma kršena tudi pravica iz 25. člena Ustave. Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče sprejme ustavno pritožbo v obravnavo in nato izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

B.

3.Veljavnost izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora je v času odločanja o ustavni pritožbi že potekla. Pritožnik pri ustavni pritožbi vztraja. Pravni interes je ena izmed procesnih predpostavk vsakega postopka, tudi postopka z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču – v nadaljevanju ZUstS), namreč ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za primere, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o odvzemu osebne svobode. Poseg v pravico do osebne svobode iz drugega odstavka 19. člena Ustave je gotovo eden izmed najhujših posegov v človekove pravice ali temeljne svoboščine. Učinkovito varstvo te pravice zahteva, da ima prizadeti možnost pridobiti sodno odločbo o posegih v to človekovo pravico, pa čeprav poseg ne učinkuje več. Zato mora Ustavno sodišče tudi v takšnem primeru ugotavljati, ali je bil poseg opravljen v skladu s procesnimi jamstvi, zagotovljenimi z Ustavo, ali ne, čeprav svojo odločitev omeji le na ugotovitev kršitve pravice do osebne svobode oziroma na kršitev tiste pravice, ki ugotavljanje kršitve pravice iz drugega odstavka 19. člena Ustave onemogoča (tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-315/00 z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03).

4.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) izhaja, da sta splošna pogoja za omejitev pravice iz drugega odstavka 19. člena Ustave določena v tem členu in drugem odstavku 20. člena Ustave. Po tej določbi se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Okvir drugega pogoja (tj. postopka) pa predstavljajo v Ustavi določbe 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva), 25. člena (pravica do pravnega sredstva), 27. člena (domneva nedolžnosti) in 29. člena (pravna jamstva v kazenskem postopku).

5.Glede na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-763/03 z dne 8. 4. 2004 (Uradni list RS, št. 51/04 in 62/04) mora pritožnik, da bi bilo mogoče govoriti o kršitvi pravice do osebne svobode iz drugega odstavka 19. člena Ustave, vsaj za verjetno izkazati, da bi kršitev ustavne pravice ali temeljne svoboščine, ki pomeni procesno jamstvo v postopku odrejanja pripora in preizkušanja pripornih razlogov, pripeljala do zanj ugodne rešitve, to je do odprave pripora.

6.Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožnik z očitkom, da pripor z izpodbijanim pravnomočnim sklepom ni podaljšan, ampak ponovno odrejen, namesto da bi bila odrejena izpustitev obdolženca na prostost, zatrjuje kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave. O podaljšanju pripora in o pritožbi zoper sklep o tem sta odločali sodišči. Zato pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave ni bila kršena. Drugih razlogov za kršitev te ustavne pravice pa pritožnik ne navaja.

7.Pritožnik z zatrjevanjem, da je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča prepis sklepov o priporu iz preiskave, smiselno uveljavlja kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji bi odločba, ki ne bi bila obrazložena ali se ne bi opredelila do bistvenih navedb strank, pomenila kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Zahteva po obrazloženosti je v funkciji pravice iz 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva), saj je pravno sredstvo lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, da je mogoča presoje njene pravilnosti (sklep Up-7/98 z dne 23. 9. 1998, OdlUS VII, 233). Ker pritožnik ne pove, katere okoliščine in dejstva niso bile obrazložene ali pa obrazložene v taki meri, da bi bil onemogočen v pritožbi zavzeti stališča do odločitve prvostopenjskega sodišča, izpodbijanega sklepa glede zatrjevane kršitve ni bilo mogoče preizkusiti.

8.Pritožnikov očitek kršitve pravice iz 25. člena Ustave glede izpodbijanega sklepa drugostopenjskega sodišča je z navedbo, da se sklep s pritožbenimi navedbami sploh ne ukvarja, splošen. Ne pove, na katere pritožbene navedbe naj drugostopenjsko sodišče ne bi odgovorilo. Zato tudi tega očitka ni bilo mogoče preizkusiti.

9.Ker pritožnik ni izkazal obstoja zatrjevanih kršitev, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

10.Uveljavljanje kršitve pravice iz drugega odstavka 20. člena Ustave, ki naj bi bila v tem, da naj bi bil pritožnik v priporu določen čas brez sodne odločbe, ne more biti predmet ustavne pritožbe zoper izpodbijane akte. Sklep o podaljšanju pripora lahko učinkuje šele od njegove vročitve, zato se ne more nanašati na čas odvzema prostosti pred tem. V tem delu ustavne pritožbe gre lahko za primer, da je bila z morebitnim nezakonitim dejanjem, ki naj ne bi imelo podlage v sodni odločbi, kršena pritožnikova pravica do osebne svobode. Po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave odloča o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, v upravnem sporu pristojno sodišče. Tako stališče je Ustavno sodišče sprejelo že v odločbi Up-185/95 z dne 24. 10. 1996 (OdlUS, V, 186). Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnik v tem primeru ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Zato glede kršitve pravic, ki jih pritožnik uveljavlja v tem delu, ni izpolnjena procesna predpostavka iz 51. člena ZUstS.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer