Jedro

Subjektivni rok za podajo izredne odpovedi je začel teči, ko se je stranka seznanila s tožnikovim zagovorom, objektivni pa z dnem, ko je bila kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja storjena. Ker je od kršitve preteklo že več kot leto dni, je tožena stranka zamudila objektivni rok za podajo izredne odpovedi PZ iz 2. odstavka 110. člena ZDR, zato je izredna odpoved nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (pravilno: ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in naložilo toženi stranki, da tožnika pozove in vrne na delovno mesto samostojnega referenta, mu za čas od 12.3.2004 do vrnitve na delo vpiše delovno dobo v delovno knjižico, mu za isto obdobje obračuna mesečno bruto plačo samostojnega referenta, poravna zanj davke in prispevke, njemu pa izplača mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec ter mu povrne stroške postopka v znesku 115.790,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da izpodbijana sodba le pavšalno navaja listine, ki naj bi jih sodišče prve stopnje vpogledalo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Meni, da tudi dejansko stanje glede časa storjene kršitve ni pravilno ugotovljeno, saj naj bi tožnik času dogodka ne oporekal. Tožnik je kršitev priznal, v zvezi s tem pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, pa tudi ne višine škode. Meni tudi, da roki za izredno odpoved niso prekoračeni.

Tožena stranka naj bi za kršitev izvedela šele, ko je regresni zavezanec oporekal višini zneska in ko je izvedenec izračunal škodo. Šele od tedaj dalje lahko tečejo roki, ne pa že od nepravilnega tožnikovega obračuna škode ali kontrole plačila.

Končno pa pritožba poudarja, da gre v spornem primeru za ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije in je bila zato zoper tožnika tudi vložena kazenska ovadba. Tudi iz tega razloga roki za izredno odpoved niso prekoračeni, saj kazenski pregon ni zastaral. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče navedlo vse listine, na katere je oprlo svojo odločitev, medtem ko tožena stranka celo še v pritožbi ne navede datuma, ko naj bi bila kršitev storjena. Šele s pritožbo prilaga izvdeniško mnenje in kazensko ovadbo, ki naj bi za nazaj sanirala zamudo 15 dnevnega subjektivnega roka. Kot pa izhaja iz izvedeniškega mnenja, ta ne zajema enakega dejanskega stanu, kot izredna odpoved. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi in vrnitev tožnika nazaj na delo s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja ugodilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka izredno odpoved podala po preteku 15 dnevnega subjektivnega in 6 mesečnega objektivnega roka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine, ki sta jih stranki do zaključka glavne obravnave predložili (to izhaja iz obrazložitve sodbe na strani 3), v te listine pa je vpogledalo na glavni obravnavi z dne 2.9.2004 (list. št. 21). Katere so te listine, je iz zapisnika jasno razvidno - vložene so v prilogah od A2 do A4 in B3. Zato pritožbeno zatrjevanje, da ni mogoče preizkusiti, na podlagi katerih listin je sodišče odločalo, ni utemeljeno.

Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da je sodišče zmotno ugotovilo, da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi čas kršitve ni naveden.

Zaključek sodišča prve stopnje je pravilen. V izredni odpovedi dejanski čas, ko naj bi tožnik iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ni naveden. Kdaj naj bi se to zgodilo pa tožena stranka tudi v pritožbi ni navedla.

Edini podatek o času domnevne kršitve (leto 2002) je sodišču predočil tožnik sam, nanj pa lahko sklepamo tudi iz opravilne številke zadeve AOP 6331/02. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno postavilo na stališče, da mora delodajalec v skladu z 2. odstavkom 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002) odpoved podati najkasneje v 15 dnevnem subjektivnem oz. 6 mesečnem objektivnem roku. Pri tem sicer napačno zaključuje, da se je subjektivni rok iztekel 4.2.2004, ker naj bi to izhajalo iz sporne izredne odpovedi. Tega dne naj bi bil podan zagovor, kar pa iz izredne odpovedi ne izhaja. Datumi v izredni odpovedi se ne skladajo med sabo, saj naj bi po zapisu v uvodu tožnik podal pisni zagovor

9.2.2004 po razgovoru z dne 4.2.2004 (ko naj bi mu bila vročena obdolžitev), iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je pisni zagovor podal 8.3.2004. Tudi tožnik je navajal, da je pisni zagovor podal 8.3.2004. Subjektivni rok se ravna po subjektivnih okoliščinah, kar pomeni, da je za začetek teka subjektivnega roka odločilen dan, ko se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta rok je v spornem primeru lahko začel teči šele, ko se je tožena stranka seznanila s tožnikovim zagovorom. Šele po tem, ko je tožnik podal svoj zagovor, je tožena stranka lahko ocenila, ali je bilo njegovo ravnanje hudo malomarno in ali je pogodbeno obveznost res kršil. Ker je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi 11.3.2004 subjektivnega roka ne bi prekoračila, če se seveda do tedaj ne bi iztekel tudi objektivni rok šestih mesecev. Objektivni rok začne teči ob nastanku razloga za izredno odpoved, kar je objektivna okoliščina, ki nima nobene zveze z vednostjo (ali ne vednostjo) tožene stranke. Pri objektivnem roku ni pomembno, kdaj je tožena stranka lahko izvedela za kršitev pogodbene obveznosti, ampak je pomembno, kdaj je bila domnevna kršitev storjena. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je to zgodilo v letu 2002. Vendar pa v spornem primeru teka objektivnega roka ni mogoče šteti že od tedaj dalje, ampak šele od 1.1.2003, saj je šestmesečni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi uvedel šele ZDR-02, ki je začel veljati s

1.1.2003. Ne glede na to pa je tudi od 1.1.2003 do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11.3.2004 preteklo več kot leto dni, zato je tožena stranka objektivni šestmesečni rok prekoračila. Na to pa je tožnik opozoril že v tožbi.

Pritožbenih navedb, da ima kršitev, ki se je očitala tožniku, znake kaznivega dejanja, ni več mogoče upoštevati. Gre za pritožbeno novoto, saj česa takega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo zatrjevano in tudi ne dokazano. Po 1. odstavku

337. člena ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave ob pogojih iz 286. člena ZPP. Tožnik je že v tožbi opozarjal na zamujene roke in tudi na to, da je podlaga za izredno odpoved v 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Na te navedbe tožena stranka ni reagirala, kot pa izhaja iz same izredne odpovedi, je bila tožniku očitana kršitev pogodbene obveznosti iz hude malomarnosti, kar se sklada z odpovednim razlogom iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR-02. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih navaja pritožba niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odgovor na pritožbo k rešitvi pritožbe ni pripomogel, zato tožnik v skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP stroške, ki jih je s tem imel, krije sam.