Jedro

Odvetnik je priglasil pooblastilo za zastopanje tožnice šele na prvem naroku za glavno obravnavo in v spis ni vložil nobenih pisnih gradiv, a to ne pomeni, da tožnica ni upravičena do nagrade za postopek. Iz opombe 3 (1) 3. dela Tarife ZOdvT izhaja, da nagrada za postopek nastane za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Da je lahko odvetnik zastopal tožnico na naroku, je nedvomno moral predhodno pregledati zbrano procesno gradivo in se na ta način seznaniti s stanjem zadeve. Sodišče prve stopnje je zato tožnici pravilno priznalo tudi nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Vl 148371/2013 z dne 23. 9. 2013 tudi v 1., 3. in 4. točki izreka (I. točka izreka); ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženca do tožnice v znesku 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka); ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženca do tožnice v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2011 dalje do plačila (III. točka izreka); odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 115.145,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2013 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od petnajstega dneva od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (IV. točka izreka); da je toženec dolžan v roku 15 dni tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 4.985,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan od poteka paricijskega roka (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da si zaključki sodišča prve stopnje glede vsebine dopisa z dne 9. 2. 2011 nasprotujejo in so tudi sicer napačni. Sodišče prve stopnje napačno enači odstopno izjavo in obvestilo o zamudi dolžnika, saj ugotavlja, da je tožnica odstopila od premostitvenega financiranja z dopisom z dne 9. 2. 2011, katerega bistvo pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje obvestilo odstopniku, da dolžnik zamuja s plačili terjatev. V predmetnem dopisu ni nikjer navedeno, da tožnica odstopa od premostitvenega financiranja, zato mu je sodišče prve stopnje dalo vsebino, ki je nima, s tem pa zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. O vsebini dopisa z dne 9. 2. 2011 je toženec podal obsežne in konkretne ugovore zlasti v 7. točki pripravljalne vloge z dne 23. 1. 2015. Tako je ugovarjal, da bi v primeru, če bi tožnica navedenega dne res odstopila od nakupa neplačane terjatve, nedvomno poskrbela, da bi v dopisu to tudi jasno zapisala bodisi - bi ga poimenovala kot odstop od nakupa neplačane terjatve, bodisi bi v njem zapisala, da odstopa od nakupa neplačane terjatve, dopis pa ne omenja odstopa od nakupa neplačane terjatve (jezikovna razlaga). Ugovarjal je tudi, da iz vsebine dopisa ni mogoče razbrati, da je bil tožničin namen v tem, da odstopi od nakupa neplačane terjatve (namenska razlaga), saj je temu nasprotno tožnica celo pojasnila, da bo kljub neplačilu sama poskrbela za izterjavo terjatve s sprožitvijo postopka izvršbe, da se bo za izterjavo terjatve trudila ter da bo odstopljeno terjatev odstopniku vrnila po prejemu vračila zneska predčasnega financiranja, kar potrjuje, da je bil namen dopisa le obvestilo odstopniku o stanju terjatve ter o tem, da se bo tožnica še naprej trudila za njeno poplačilo. Ker se do teh ugovorov sodišče prve stopnje ni opredelilo, je kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave. Obveznost, da navedejo razloge za svojo odločitev, sodiščem nalaga tudi 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in jo v svojih odločbah poudarja Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi stroškovna odločitev. Tudi sicer tožnica ni upravičena do nagrade za postopek po tar. št. 3100. Na podlagi dne 26. 2. 2016 priglašenega pooblastila je odvetnik zastopal tožnico le na naroku z dne 26. 2. 2016, na katerem je bila glavna obravnava tudi zaključena. Odvetnik ni opravil nobenega pisnega pravdnega dejanja in ni imel nobenega odvetniškega dela, ki bi bilo povezano s pisnimi pravdnimi dejanji. Iz opombe 3 (1) 3. dela Tarife Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) izhaja, da se nagrada za postopek nanaša le na pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je kot faktor z družbo A. d.o.o. kot odstopnikom sklenila Pogodbo o faktoringu, s katero se je odstopnik zavezal odstopati svoje terjatve do posameznih dolžnikov faktorju. Odstopnik je odstopil tudi svoje terjatve do družbe G. d.d., ki ob zapadlosti ni izpolnila svojih obveznosti. V takšnem primeru je faktor na podlagi 12. člena Pogodbe o faktoringu upravičen odstopiti od nakupa neplačane terjatve, v tem primeru pa mora odstopnik takoj povrniti presežek negativnega salda. Toženec jamči za obveznosti odstopnika iz Pogodbe o faktoringu kot avalist na podlagi podpisane menice in menične izjave.

6. Pritožnik izpodbija le zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica odstopila od nakupa neplačane terjatve.

7. Sodišče prve stopnje se je izrecno opredelilo do toženčevega ugovora, da odstop od nakupa neplačane terjatve ni nikjer v dopisu izrecno naveden (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Do njegovega ugovora, da odstop od nakupa neplačane terjatve iz dopisa niti smiselno ne izhaja oziroma da to ni bil njegov namen, pa se je smiselno opredelilo s tem, ko je zavzelo drugačno stališče. Zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ter kršitev ustavne in konvencijske pravice).

8. Zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s vsebino dopisa z dne 9. 2. 2011 so jasni in si med seboj ne naspotujejo. Smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje dopisu dalo vsebino, ki je nima, ker ugotavlja, da je z dopisom tožnica odstopila od premostitvenega financiranja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da s takšnimi pritožbenimi navedbami pritožnik napada presojo pomena dopisa, ne pa povzetka njegove vsebine. Pri pritožnikovih navedbah torej ne gre za uveljavljanje protispisnosti.

10. Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da se za uresničitev odstopnega upravičenja ne zahteva, da odstopnik izrecno izjavi, da odstopa od pogodbe. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje v Pogodbi o faktoringu ni bil predviden poseben postopek za odstop od nakupa neplačane terjatve. Za zaključek, da je tožnica odstopila od nakupa neplačane terjatve, tako zadostuje, da tožničin dopis z dne 9. 2. 2011 po vsebini predstavlja odstop od nakupa neplačane terjatve.

11. Sodišče prve stopnje je vsebini dopisa z dne 9. 2. 2011 pripisalo pravilen pomen, ko je ob sklicevanju na 12. člen Pogodbe o faktoringu, ki ureja odstop od nakupa neplačane terjatve in je v dopisu izrecno omenjen, zaključilo, da je tožnica z njim odstopila od nakupa neplačane terjatve. Pravilno je izpostavilo, (1) da v skladu s prvim odstavkom 12. člena Pogodbe o faktoringu za odstop od nakupa neplačane terjatve zadostuje že neplačilo terjatve ob dospelosti in da sme faktor odstopiti od nakupa neplačane terjatve, brez da bi se spustil v spor z dolžnikom, (2) da mora v skladu z drugim odstavkom 12. člena Pogodbe o faktoringu v tem primeru odstopnik takoj povrniti presežek negativnega salda, torej tudi premostitveno financiranje, in (3) da se potem, ko odstopnik izpolni morebitne obveznosti iz 9. člena Pogodbe o faktoringu, šteje, da terjatev ni bila odstopljena faktorju, in predstavlja takšna terjatev terjatev odstopnika, o čemer je dolžan faktor pisno obvestiti dolžnika, kar določa tretji odstavek 12. člena Pogodbe o faktoringu.

12. Pritožnik ne more omajati pravilnega zaključka sodišča prve stopnje s parcialnim, iz konteksta iztrganim povzemanjem vsebine dopisa. Dopis je treba presojati kot celoto in ob upoštevanju 12. člena Pogodbe o faktoringu, na katerega se izrecno sklicuje. Upoštevajoč celotno vsebino dopisa ni dvoma, da ne gre le za obvestilo o dolžnikovi zamudi, temveč za odstopno izjavo, in ni utemeljen pritožbeni očitek, da ju sodišče prve stopnje napačno enači. V jedrnem delu dopisa tožnica izrecno poziva na vračilo predčasnega financiranja,1 kar utemeljuje z 12. členom Pogodbe o faktoringu. Navedeno pogodbeno določilo pa je naslovljeno "Odstop od nakupa spornih in neplačanih terjatev" in ureja razloge, pogoje in posledice odstopa od nakupa neplačane terjatve, ki so povzeti v 11. točki obrazložitve predmetne odločbe. Glede na navedeno je jasno, da gre pri tožničinem uvodnem sklicevanju na dolžnikovo zamudo s plačilom odstopljenih terjatev le za pojasnjevanje razloga za poziv na vračilo predčasnega financiranja oziroma odstopa od nakupa neplačane terjatve. Tožničino pojasnjevanje, da bo nadaljevala z izterjavo odstopljene terjatve, odstopniku pa jo bo vrnila po prejemu predčasnega financiranja, ki ga izpostavlja pritožnik, je v skladu s pogodbeno določenimi posledicami odstopa od nakupa neplačane terjatve. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da v skladu z dogovorom, vsebovanim v tretjem odstavku 12. člena Pogodbe o faktoringu, odstop od nakupa neplačane terjatve ne pomeni avtomatičnega prehoda terjatve nazaj na odstopnika. Okoliščina, da tožnica tudi po odstopu od nakupa neplačane terjatve še naprej nastopa kot upnik odstopljene terjatve, zato ne utemeljuje zaključka, da tožnica ni odstopila od nakupa neplačane terjatve.

13. Ob odločanju o stroških postopka je sodišče prve stopnje tožnici v skladu z ZOdvT priznalo tudi nagrado za postopek po tar. št. 3100. Drži, da je odvetnik priglasil pooblastilo za zastopanje tožnice šele na prvem naroku za glavno obravnavo in v spis ni vložil nobenih pisnih gradiv, a to ne pomeni, da tožnica ni upravičena do nagrade za postopek. Iz opombe 3 (1) 3. dela Tarife ZodvT izhaja, da nagrada za postopek nastane za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Da je lahko odvetnik zastopal tožnico na naroku, je nedvomno moral predhodno pregledati zbrano procesno gradivo in se na ta način seznaniti s stanjem zadeve. Sodišče prve stopnje je zato tožnici pravilno priznalo tudi nagrado za postopek. Ob upoštevanju, da je v pravdi v celoti uspela, je pravilno odločilo, da ji je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženec dolžan povrniti vse priznane pravdne stroške.

14. Po povedanem in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Zaradi pritožbenega neuspeha toženec krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 V skladu s pogodbeno terminologijo uporablja sodišče prve stopnje tudi izraz premostitveno financiranje.