Jedro

Zaradi prestanega močnega primarnega strahu, utrpelega ob tem, ko je toženec z nožem zamahnil proti tožniku in potem še do prihoda policistov grozil, da bo vse pobil, je sodišče tožniku odmerilo vso zahtevano odškodnino, to je znesek 100.000,00 SIT kot pravično denarno odškodnino za prestani strah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v 1. in 3. točki izreka, potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 100.000,00 SIT (sedaj: 417,29 EUR) z zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, to je po 13,5 % obrestni meri in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2003 dalje do plačila. V presežku je sodišče tožbeni in obrestni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. V 3. tč. izreka sodbe je odločilo, da mora toženec tožniku povrniti 72.397,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske odločbe dalje do plačila. Izrek sodbe pa vsebuje tudi odločitev, da se tožnika ne oprosti plačila sodnih taks (4. tč.).

Toženec se je zoper sodbo pritožil. V laični pritožbi navaja, da se ne čuti krivega. Tožnik se je 16. 7. 2001 pritihotapil v njegovo hišo Z. ..., ko je on spal. Bivša ženo je tožencu rekla, da naj ga to nič ne briga in da naj zgine od hiše. Enako je tožencu rekel tudi sin K. F., ki ga je od hiše že prej naganjal, ko še ni bilo tožnika. Kasneje si je tudi tožnik že privoščil to, da ga je naganjal od hiše in mu govoril, da nima tam več kaj iskati. Nato pa so se začele grožnje, provokacije, tožnik ga je tudi obtožil, da mu je ukradel 2.000,00 DEM. Ponoči ni imel miru. Govorili so mu, da naj pride iz hiše, če si upa, pa si ni upal. Poklical je policijo, ki je nato ukrepala, tako da je kasneje prišlo uradno od sodišča za pregon tožnika iz Z. ..., saj je to toženčev dom, ki sta ga zgradila z bivšo ženo. Ko je zgradil hišo, je bil tožnik v I. in tudi tam je bil izgnan. Vse to je namenoma povzročila bivša žena, s katero se je razvezal 12. 2. 2001, in sicer zato, da se mu je maščevala. Najprej je nagovarjala sina, nato pa je pripeljala še brezdomca, ki je potreboval stanovanje. Zaradi tega, navaja toženec, je moral zapustiti svoj dom in se preseliti, da ima mir pred njimi. Nazadnje je navedel, da se ne čuti krivega in da ne bo nikoli po nedolžnem plačal prisiljene kazni. Sodišču naroča, naj kaznuje pošteno tistega, ki je napravil napako.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je zadevo pravilno vodilo kot spor majhne vrednosti. V vabilu na glavno obravnavo je bil toženec opozorjen tako na določbe 452. in 453. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), kakor tudi na določbo 458. čl. ZPP. Slednja zakonska določba vsebuje opozorilo, da se sme odločba sodišča prve stopnje izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na to, da se iz pritožbe ne da razbrati, v katerem delu se sodba izpodbija, je sodišče druge stopnje v skladu z določbo I. odst. 350. čl. ZPP preizkusilo sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu, to je v 1. in 3. tč. izreka sodbe. Sodišče je pri tem preizkusu pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v II. odst. 350. čl. ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Dejansko stanje, ki ga torej pritožbeno ni dopustno izpodbijati in ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je sledeče. Toženec je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. K 126/2001 z dne 24. 4. 2002 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po I. odst. 145. čl. KZ. To kaznivo dejanje je storil s tem, ko je dne 14. 10. 2001 na hodniku stanovanjske hiše Z. ... zagrozil tožniku, da ga bo ubil, resnost njegove grožnje pa je podkrepil tako, da je s kuhinjskim nožem v roki sunil proti tožniku in s tem vzbudil pri tožniku strah ter občutek osebne ogroženosti. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 14. čl. ZPP, po katerem je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in glede kazenske odgovornosti. Sodišče prve stopnje glede na navedeno ni sprejelo smiselnih toženčevih trditev, da naj bi storil kaznivo dejanje v silobranu. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za škodni dogodek odgovoren izključno toženec sam in da ni uspel dokazati, da je tudi tožnik soodgovoren, da je nastala škoda, kar je toženec smiselno zatrjeval. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo, ko se je tožnik skupaj z I. in F. K. napotil iz hiše. Takrat ga je toženec pred vrati svoje sobe pričakal s kuhinjskim nožem in proti njemu zamahnil. Na podlagi izpovedbe tožnika in prič je sodišče ugotovilo, da je kritičnega dne tožnik delal pri F. K. ograjo in da so šli jesti v kuhinjo k njegovi materi I. K.. Toženec je začel hoditi v kuhinjo in ven ter loputati z vrati, zmerjal je bivšo ženo in jih naganjal ven. Ko so pojedli, so se namenili ven in ko so šli po hodniku mimo toženčeve sobe, je toženec prišel iz sobe s kuhinjskim nožem proti tožniku in mu rekel, da ga bo zaklal. Sodišče utemeljeno ni verjelo tožencu, da je bil primoran poseči po nožu, ker je bil ogrožen s strani tožnika, ki naj bi mu grozil z rokavicami in palico, saj sta obe priči to zanikali. V takšnem ravnanju tožnika sodišče prve stopnje ni našlo soprispevka tožnika k nastanku škode, kar je pravilen materialnopravni zaključek glede na ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za prestani primarni strah v višini 100.000,00 SIT (sedaj 417,29 EUR), kolikor je tudi tožnik zahteval. Tožniku je verjelo, da je bilo toženčevo ravnanje resno in da se je ustrašil ter zbal za svoje življenje. Bal se je, da ga bo tožnik zaklal. Toženec je tudi še potem, ko so čakali na policijo, grozil, da bo vse pobil. Tudi priča F. K. je izpovedal, da bi verjetno, če ne bi prišli policisti, bil kdo mrtev, kar potrjuje zatrjevano resnost dogodka in utemeljenost tožnikovega strahu. Sodišče prve stopnje je glede na takšne ugotovitve povsem utemeljeno zaključilo, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel močan primarni strah, ko je toženec z nožem zamahnil proti njemu in ko je toženec do prihoda policistov še naprej grozil, da bo vse pobil. Glede na ugotovljene okoliščine primera, zlasti stopnjo strahu in njegovo trajanje, torej glede na kriterije, ki jih določa 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), je tudi po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje tožniku odmerilo primerno in pravično denarno odškodnino za prestani strah. Pravilna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo tako določbe ZOR o začetku teka zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine kot tudi načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 ter Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Uradni preizkus odločitve o pravdnih stroških pa prav tako pokaže, da so bili stroški priznani in odmerjeni v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP glede na dosežen uspeh v pravdi, Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. ZPP).