Jedro

Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da je dedičevo ravnanje do zapustnika razlog za razdedinjenje, če tudi po merilih širših družbenih norm (in ne le po merilih zapustnika) pomeni hujšo kršitev moralne dolžnosti. In revizijsko sodišče mu pritrjuje, da je bilo glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča ravnanje toženke prav tako: objektivno gledano z vidika širših družbenih norm je bilo grdo, zavržno, toženkin subjektivni odnos do matere pa (najmanj) nespoštljiv in v nasprotju z njenim dostojanstvom.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 344,25 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. A. A. je s pisno oporoko pred pričami svojo hčer B. B. razdedinila. Po oporočiteljičini smrti je bilo v zapuščinskem postopku sporno, ali so bili razlogi za razdedinjenje utemeljeni. Zapustničina hči je uveljavljala, da niso bili. Zapuščinsko sodišče je na pravdo zaradi ugotovitve utemeljenosti razdedinjenja napotilo dediče medtem umrlega oporočnega dediča, zapustničinega sina C. C..

2. Sodišče prve stopnje je njihov zahtevek, naj ugotovi, da B. B. zaradi razdedinjenja nima dedne pravice po A. A., zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče pa je njegovo sodbo spremenilo in zahtevku na podlagi istih (nespremenjenih in nedopolnjenih) dejanskih ugotovitev ugodilo.

3. Dejanske ugotovitve, na katerih temeljita sodbi sodišč prve in druge stopnje, so: - A. A. je s hčerjo B. B. v letu 1992 sklenila izročilno pogodbo, s katero je hčeri izročila solastni del hiše (pol pritličja) in polovico zemljišč okrog hiše, hči pa se ji je zavezala dovoliti dosmrtno služnost stanovanja v tej hiši. - Pogodbeni stranki sta živeli v pritličju hiše do leta 2003, ko je bila izročevalka sprejeta v dom starejših občanov, kjer je bivala do svoje smrti v letu 2012. - B. B. je pogodbene obveznosti izvrševala do leta 1999; izvrševati jih je prenehala zaradi zamere, ki jo je gojila do matere, ker se ta ni obrnila proti sinu C. C., ki je z družino stanoval v nadstropju iste hiše, s katerim je sama prišla v hud spor.

- Od tedaj dalje je bilo stanovanje zapustnice pozimi in v hladnem obdobju mrzlo; toženka je materi omejevala porabo vode in elektrike;1 preprečevala ji je souporabo skupnih prostorov, tako da ji je zaklenila stranišče,2 ji prepovedala sorodnikom dopustiti uporabo edinega prehoda skozi svoje stanovanje do materinih prostorov, zato so se z njo lahko naskrivaj pogovarjali in ji hrano dostavljali le skozi okno; po materinem odhodu v dom je zamenjala ključavnico na vhodnih vratih, zato zapustnica ni mogla iz doma prihajati v svoje stanovanje, kadar si je zaželela; v nočnih urah je namerno povzročala hrup z izrazito glasnim navijanjem glasbe in razbijanjem po zidu in napeljavah; z opisanimi in drugimi ravnanji in nagajanji ter psihičnimi pritiski je povzročila materi hudo stisko in trpljenje, opisane razmere so trajale od leta 1999 do leta 2002 in je mati zaradi njih tako močno shirala, da so posredovali organi socialnega skrbstva in ji uredili namestitev v dom.

- Med bivanjem v domu je zapustnica uspela s tožbo za razvezo izročilne pogodbe. Nato je napravila oporoko, s katero je za dediča določila sina C. C., hčer B. B. pa je razdedinila.

- Kot razlog za razdedinjenje je zapustnica navedla hčerino veliko nehvaležnost in zavržno ravnanje proti njej v letih od 1999 do 2002. - B. B. je z zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti oporoke propadla.

4. Stališče sodišča prve stopnje je bilo, da ne more iti za hujšo kršitev moralne obveznosti toženke do svoje matere in sicer zaradi konteksta »družinske situacije,« za katero je bilo značilno, (i) da je zapustnica trpela zaradi psihičnih pritiskov toženke, ki so bili preko nje primarno sicer namenjeni njenemu bratu C. C., a so se odražali tudi na njej, (ii) da je bila nekakšen posrednik neverbalne komunikacije med sinom in hčerko in (iii) da je k temu, da je bila »družinska situacija« taka, kot je bila, veliko prispeval toženkin brat C. C., deloma pa tudi zapustnica sama z umikanjem vase, tihim prenašanjem in trpljenjem (tudi sinovih izpadov) in bežanjem pred reševanjem problemov.

5. Nasprotno pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da toženkin spor z bratom ne more zmanjšati teže toženkinega nedopustnega vedenja do matere, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje povzročalo materi hudo stisko, hiranje in posledičen odhod v dom za starejše občane. Tudi ob ustrezno ozki in strogi razlagi vzrokov razdedinjenja je bilo pritožbeno sodišče prepričano, da je ugotovljeno vedenje toženke do zapustnice (9. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe) ustrezalo pojmu grdega ravnanja in je zato pomenilo pregrešitev zoper običajne družbene norme vedenja med sorodniki in tudi po merilih širše družbene morale hujšo kršitev moralne dolžnosti do zapustnika.

6. Vrhovno sodišče je na toženkin predlog s sklepom II DoR 51/2019 z dne 9. 5. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja ali je ravnanje tožene stranke glede na ugotovljeno dejansko stanje prvostopnega sodišča šteti za hujše kršitve zakonite in moralne dolžnosti do zapustnice, ki bi kazali, da so dejansko in objektivno izpolnjeni pogoji za razdedinjenje tožene stranke, kot ga določa 42. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), da ta ni upravičena niti do nujnega dednega deleža po zapustnici.

7. Toženka je zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vložila dopuščeno revizijo. V njej najprej povzame dejanske ugotovitve, na katerih temelji izpodbijana sodba in jih je Vrhovno sodišče ponovilo v predzadnji alineji 3. točke obrazložitve te sodbe. Nato te ugotovitve graja z obširnim navajanjem dejstev (njeno skrb za mater, njuno medsebojno razumevanje, neprimerno in agresivno ravnanje brata C. C. in njegove družine, materin strah pred njimi, zaradi česar je bila ona tista, ki se je prve obrnila po pomoč na center za socialno delo, kar je potrdila priča A. B., a ga sodišče druge stopnje ni niti omenilo in podobno) ki naj bi kazala na njihovo zmotnost. Meni, da je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna, ker temelji le na tistih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, do katerih je to prišlo na podlagi navedb tožnikov. Odločitev je nesorazmerna, izrazito krivična do toženke, ki v hiši živi od svojega 18. leta in je prispevala k njeni izgradnji in vzdrževanju ter je od leta 1992 do leta 2003 skrbela za mater po njenih željah; posega v njen ekonomski položaj in lastninsko pravico.

8. Tožniki so na revizijo odgovorili. Vrhovnemu sodišču so obrazloženo predlagali, naj jo zavrne. Poudarjajo, da je toženka s subtilnim, tri leta trajajočim psihičnim maltretiranjem nad 80 let stare matere, ki je bilo zavržno, okrutno, nadaljevano, naklepno in premišljeno, stremela k uresničitvi namena iztisniti mater iz stanovanja in tako pridobiti kontrolo nad celotnim pritličjem hiše, v čemer je nazadnje tudi uspela: mati je morala oditi v dom, toženka pa uporablja celotno pritličje. Gre za šolski primer grdega ravnanja dediča do zapustnika; če toženkino zavržno in docela premišljeno ravnanje ne pomeni hude kršitve moralnih in zakonskih dolžnosti v smislu 1. točke 42. člena ZD,3 potem je ta določba le mrtva črka na papirju.

9. Revizija ni utemeljena.

10. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Glede na navedeno revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na uveljavljane procesne kršitve ali pod njihovo krinko grajane dejanske ugotovitve.

11. V 42. členu ZD določa:

(1) Oporočitelj lahko razdedini dediča, ki ima pravico do nujnega deleža:

1. če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom;

2. če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali zoper njegovega zakonca, otroka, posvojenca, ali starše;

3. če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju.

(2) Razdedinjenje je lahko popolno ali delno.

12. Razdedinjenje je kazen zapustnika svojemu potencialnemu nujnemu dediču, ki je dovoljena, če je podan kateri od zakonskih pogojev za razdedinjenje. Ali je tak razlog (in sicer prav tisti, ki ga je kot razlog za razdedinjenje navedel zapustnik) podan, se presoja po stanju, kakršno je bilo v času, ko je zapustnik napravil oporoko, s katero je nujnega dediča razdedinil. 13. V obravnavani zadevi si stališči sodišč prve in druge stopnje nasprotujeta glede pravnih vprašanj, (i) ali je ravnanje toženke, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in je v bistvenem povzeto v 3. točki obrazložitve te sodbe, nemoralno in sicer do te mere, da je razdedinjenje utemeljena sankcija zanj in (ii) ali so pomembni razlogi toženke zanj. Obe sta zajeti z vprašanjem, glede katerega je bila dopuščena revizija.

14. Po presoji revizijskega sodišča je stališče izpodbijane sodbe, da toženkino ravnanje utemeljuje razdedinjenje, materialnopravno pravilno. Zapustnik res lahko, kot je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 562/92 menilo sodišče prve stopnje, nenaklonjenost dediču izrazi že tako, da ga postavi v položaj njunega dediča. Res je tudi, da vzroki za zapustnikovo nenaklonjenost dediču niso nujno hkrati že vzroki za njegovo razdedinjenje in da je treba slednje presojati strožje. Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da je dedičevo ravnanje do zapustnika razlog za razdedinjenje, če tudi po merilih širših družbenih norm (in ne le po merilih zapustnika v posamezni zadevi) pomeni hujšo kršitev moralne dolžnosti. In revizijsko sodišče mu pritrjuje, da je bilo glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča ravnanje toženke prav tako: objektivno gledano z vidika širših družbenih norm je bilo grdo, zavržno, toženkin subjektivni odnos do matere pa (najmanj) nespoštljiv in v nasprotju z njenim dostojanstvom.

15. Pravilno je tudi nadaljnje stališče izpodbijane sodbe, da vzrok za toženkino ravnanje, ki je bilo podlaga za razdedinjenje, ni pomemben.4 Povedano drugače: njenemu ravnanju teže ne morejo odvzeti (po presoji prvostopenjskega sodišča odločilne) okoliščine, da je zapustnica navkljub hudemu sporu med toženko in svojim sinom C. C. s slednjim in njegovo družino ostala v normalnih odnosih in da sta »k družinski situaciji« prispevala tako C. C., kot tudi zapustnica sama s tihim trpljenjem in bežanjem pred reševanjem problemov. Sporočilo stališča, da te okoliščine utemeljujejo toliko milejšo presojo ravnanj, ki bi sicer bila razlog za razdedinjenje, da predpostavke zanj ob njihovem upoštevanju niso podane, bi bilo zgrešeno: pomenilo bi, da je bila mati dolžna trpeti (oziroma da je bila odgovorna za) neposredno proti sebi naperjena zavržna ravnanja svoje hčere, zaradi katerih je več let trpela, samo zato, ker po percepciji hčere mati ni bila »končna žrtev«, pač pa jo je »le« zlorabila kot sredstvo za obračunavanje s svojim bratom C. C., s katerim sta bila v sporu, in sicer zato, ker mati v sporu med svojima otrokoma ni opredelila (ni prekinila stikov s sinom in njegovo družino) in ker »družinske situacije« ni poskušala ali uspela »urediti.« Toženke ne opravičuje niti okoliščina, da so jo k ravnanju do matere, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, podžigali bratovi občasni izpadi.

16. Glede vprašanja, ali je bilo razdedinjenje neutemeljeno zaradi zatrjevanega nesorazmernega posega v toženkino lastninsko pravico in njen ekonomski položaj, revizija ni bila (ne predlagana in ne) dopuščena. Vrhovno sodišče zato nanj ne odgovarja.

17. Revizija je torej neutemeljena in jo je zato Vrhovno sodišče zavrnilo.

18. O stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP: ker je toženka z revizijo propadla, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo. V uveljavljanem obsegu (2. člen ZPP) ti zajemajo nagrado za zastopanje v višini 750 točk oziroma 344,25 EUR po tarifni številki 21/3 Odvetniške tarife.

1 Sodišče prve stopnje je kot pričo zaslišalo zapustničino oskrbovalko, ki je izpovedala, da prostori zapustnice niso bili ogrevani; bili so vlažni, zapustnica pa je imela na razpolago le majhno pečico. Tople vode v kopalnici ni imela vse leto. Priči je povedala, da ji je hči (toženka) zaprla »centralno« in da ji ne dovoli popraviti grelnika za vodo. Pričino izpoved je sodišče prve stopnje ocenilo za verodostojno. 2 Celo ob prebolevanju uroinfekta jo je po izpovedi vnukinje napotila, naj malo potrebo opravlja na dvorišču ali v avtomobilu sina C. C.. 3 Pravilno: 1. točke prvega odstavka 42. člena ZD. 4 Glej sodbo II Ips 801/2008, točka 6.