Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka je v prvem sklepu z dne 31.5.1999 odločila, da tožniku s tem dnem preneha delovno razmerje in mu je s tem dnem tudi zaključila delovno knjižico, kar pomeni, da je tožena stranka svoj sklep izvršila in mu s tem dala značaj dokončne odločitve v smislu 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). Glede na to in pravni pouk v sklepu z dne 31.5.1999, je tožnik pravilno in pravočasno vložil tožbo zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Naknadno izdani popravek oziroma sprememba sklepa tožene stranke z dnem 5.7.1999, zoper katerega je tožnik razširil tožbo, na samo sporno razmerje med strakama nima nobenega vpliva, saj tožena stranka v delovni knjižici tožnika ni popravila datuma prenehanja delovnega razmerja.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije pritožbene stroške.
Z izpodbijano sodbo je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 31.5.1999 in sklep o ugovoru z dne 5.7.1999 ter odločilo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje dne 31.5.1999 in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 31.5.1999 do 15.3.2000 in od 16.6.2000 dalje do dneva ponovne zaposlitve pri toženi stranki. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 151.268,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2001 dalje do plačila. Zavrnilo pa je zahtevek za razporeditev tožnika na delovno mesto voznika v mednarodnem prometu. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bil tožniku vročen drugostopni sklep tožene stranke, ki ga tožnik ni izpodbijal, zaradi česar bi moralo tožbeni zahtevek zavreči, ker je bil vložen prepozno. Tožnik ni vložil ustreznega pravnega sredstva zoper sklep z dne 5.7.1999, poseg v tožbeni zahtevek iz tožbe z dne 18.6.1999 pa je prepozen in zato nedopusten. Sodišče je tudi zmotno presodilo zdravniško spričevalo o pregledu tožnika pred nastopom dela. Predvsem tožena stranka opozarja, da delavec z omejitvami, kot jih ima tožnik glede na ugotovljeno invalidnost, ne more opravljati dela voznika v mednarodnem transportu. Zato tudi ne bi smelo upoštevati mnenja zdravnika dr. R. z dne 14.8.1998 še zlasti ne zato, ker je nečitljivo in iz njegove vsebine ni mogoče razbrati tisto kar v izpodbijani sodbi zatrjuje sodišče. Zdravnik in sodišče ter tožnik so ignorirali pravilnik o načinu in postopku za opravljanje preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo stališče tožene stranke, da tožnik ni pridobil izobrazbe v dogovorjenem roku. Poleg tega sodišče ni upoštevalo ugovorov tožene stranke glede dejstva, da je tožnik v času po prenehanju delovnega razmerja opravljal delo pri drugih podjetjih, zlasti je neutemeljeno odklonilo predlog, da se ugotovi, koliko časa je delal pri družbi T.. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja: Tožnik ni zamudil roka za sodno varstvo zoper sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 31.5.in 5.7.1999 in je zato glede tega odločitev sodišča prve stopnje zakonita. Tožena stranka je v prvem sklepu z dne 31.5.1999 odločila, da tožniku s tem dnem preneha delovno razmerje in mu je s tem dnem tudi zaključila delovno knjižico, kar pomeni, da je tožena stranka svoj sklep izvršila in mu s tem dala značaj dokončne odločitve v smislu 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). Glede na to in pravni pouk v sklepu z dne 31.5.1999 je tožnik pravilno in pravočasno vložil tožbo zoper sklep in nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Zaradi tega naknadno izdani popravek oziroma sprememba sklepa tožene stranke z dnem 5.7.1999, zoper katerega je tožnik razširil tožbo, na samo sporno razmerje med strakama nima nobenega vpliva, saj tožena stranka v delovni knjižici tožnika ni popravila datuma prenehanja delovnega razmerja. Zato tudi dokazovanje o tem, kdaj naj bi tožnik prejel sklep z dne 5.7.1999 za rešitev tega spora, ni odločilnega pomena in zato opustitev tega ne predstavlja take kršitve postopka, zaradi katere bi bila sicer izdana drugačna sodba. Neutemeljene so pritožbene navedbe nejasnosti in nezakonitosti zdravniškega spričevala v zvezi s sprejemom tožnika na delo. Sodišče prve stopnje je o tem zavzelo pravilno stališče in zato navedlo prepričljive razloge, ki jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče ter jih zato ponovno ne navaja. Brezpredmetno je tudi sklicevanje na to, da tožnik v času delovnega razmerja še ni dosegel zahtevane stopnje izobrazbe, kar bi bil dodaten razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ta razlog ne sodi med razloge za prenehanje delovnega razmerja po 8. točki 1. odstavka 100. člena ZDR, ki je naveden v izpodbijanih sklepih, zato je pritožba glede tega neutemeljena. Tudi pritožbeni razlogi glede prisojene pravice do plačila plače za čas, ko je bil tožnik izven delovnega razmerja po krivdi tožene stranke, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo le za obdobje od 16.3. do 15.6.2000, da je bil tožnik zaposlen drugje, ne pa za druga v postopku na prvi stopnji in pritožbi zatrjevana obdobja in mu zato za to obdobje ni prisodilo pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka z dokazovanjem zatrjevanih drugih zaposlitev tožnika ni bila uspešna, zato je odločitev v izpodbijani sodbi v izreku v 3. in 4. točki pravilna in v razlogih zadosti obrazložena. Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe.