Jedro

Ali je bila dolžnica ob izbrisu družbe še njena družbenica, je odvisno od vprašanja neobstoja ali ničnosti pogodbe o brezplačnem prenosu njenega poslovnega deleža, ki naj bi jo za novega pridobitelja sklenil falsus procurator. To vprašanje je mogoče reševati tudi v izvršilnem postopku kot predhodno vprašanje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Dolžnica sama krije stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru, sklep o izvršbi razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo in izvršbo ustavilo ter še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške ugovornega postopka. Pojasnilo je, da dolžnica ob izbrisu družbe po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) ni bila družbenica, ker je dobri dve leti prej svoj poslovni delež neodplačno prenesla na novega družbenika Z. K. Vpis takega prenosa v sodni register ima le deklaratoren učinek. Kot nedokazane je zavrnilo upničine trditve o navideznosti te pogodbe, pa tudi trditve o zatrjevanem namenu prikrajšanja upnice, ker mora biti zatrjevano in dokazano slabo premoženjsko stanje dolžnika v času sklepanja spornega posla, ne pa v času prenehanja družbe.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo upničino pritožbo in potrdilo prvostopenjski sklep. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča. Pritožbene trditve o vloženi tožbi zaradi izpodbijanja dolžnikovih dejanj je zavrnilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto, kljub temu pa je ocenilo, da je pritožbi priložena tožba nesklepčna. Glede pritožbene trditve o neobstoju oziroma ničnosti pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, ker da je ni sklenila upravičena oseba, je pojasnilo, da se prvostopenjsko sodišče o tem ni moglo izjaviti, ker upnica te trditve v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala, ne more pa se opredeliti niti pritožbeno sodišče samo, ker se mora v primeru spora o dejstvih, na katere se opira ničnost, ničnost uveljavljati v tožbi. Upnica pa niti ne trdi, da uveljavlja ničnost s tožbo. V pravdnem postopku bi bilo treba ugotovi, ali je pogodbo v imenu novega pridobitelja podpisal nekdo, ki takšnega pooblastila ni imel, oziroma ali je pooblastilo res podpisal Z. K. 3. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo 73. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in bistvene kršitve postopka iz 1. točke prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; očitno prav le iz prvega dostavka 339. člena ZPP), ker sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo določbe prvega dostavka 337. člena ZPP in določbe 13. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Opozarja tudi na razloge pravne varnosti, ker nasprotujoči si odločitvi senatov istega pritožbenega sodišča v istovrstnih zadevah med istima strankama povzročata zmedo. Enako kot v tej zadevi je prvostopenjsko sodišče odločilo v zadevi I 06/05509, ki je sočasno tekla med istima strankama, vendar je bila odločitev drugega pritožbenega senata v omenjeni zadevi različna od odločitve v z zahtevo izpodbijani zadevi. Vrhovna državna tožilka ocenjuje, da gre tudi v obravnavani zadevi za dovoljeno pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pravno relevantna dejstva morajo stranke v izvršilnem postopku navesti v ugovoru proti sklepu o izvršbi ter v odgovoru na ugovor. Upnica je za trditve in dokaze o tem, da Z. K. pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža ni odobril ter za njegovo zatrjevanje o ponarejenem podpisu na pooblastilu ter nepoznavanju dolžnice, zvedela šele 13. 9. 2007 s prejemom odgovora na tožbo v pravdi zaradi izpodbijanja dolžničinih dejanj. Gre za pomembna dejstva o vprašanju veljavnosti pooblastila za sklenitev pogodbe in o samem njenem obstoju. Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega, zavezuje tega drugega le, če jo pozneje odobri, sicer se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena (določbe 73. člena OZ). Sodna praksa je enotna, da gre v takem primeru za neobstoječ, ne pa za ničen pravni posel, kot zmotno zaključuje pritožbeno sodišče. Nepravilno je tudi njegovo stališče, da se mora ničnost v takem primeru uveljavljati s tožbo, saj se v skladu s 13. členom ZPP lahko reši kot predhodno vprašanje. Poleg tega je pritožbeno sodišče spregledalo, da je upnica v pritožbi izrecno navedla, da je vložila (tudi) tožbo zaradi neobstoja pogodbe. Zato vrhovna državna tožilka predlaga ugoditev zahtevi, razveljavitev sklepa pritožbenega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišču v nov postopek.

4. Zahteva je bila vročena strankama izvršilnega postopka. Nanjo je odgovorila le upnica, ki stališčem v zahtevi v celoti pritrjuje.

5. Zahteva je utemeljena.

6. Zahteva sicer nima prav, ko pritožbenemu sodišču očita bistveno kršitev postopka iz prvega dostavka 339. člena ZPP v zvezi s 337. členom ZPP ter enako procesno kršitev 13. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbeno sodišče je kot nedovoljeno pritožbeno novoto ocenilo le trditve v zvezi s tožbo zaradi izpodbijanja dolžničinih dejanj (česar zahteva ne izpodbija), ne pa tudi pritožbenih trditev v zvezi s ponareditvijo samega pooblastila in podpisa Z. K. na njem za sklenitev pogodbe o prenosu dolžničinega poslovnega deleža. S temi razlogi se je vsebinsko ukvarjalo, zahteva jih vsebinsko tudi graja, torej do zatrjevane procesne kršitve ni prišlo. Vprašanje, ali je mogoče neobstoj ali ničnost pogodbe reševati kot predhodno vprašanje po 13. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pa je materialnopravne in ne procesne narave.

7. Zahteva pa utemeljeno opozarja, da se vprašanje tako obstoja kot ničnosti pogodbe lahko rešuje kot predhodno vprašanje in da ni nujna vložitev posebne tožbe. Podlago za tako ravnanje ima sodišče v prvem odstavku 13. člena ZPP, na podlagi katerega lahko samo ugotavlja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), kadar je njegova odločitev odvisna od tega vprašanja, pa o njem še ni odločilo drugo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Zato v sodni praksi niso redki primeri, ko se vprašanje ničnosti pogodbe rešuje brez takega tožbenega zahtevka le v okviru presoje predhodnega vprašanja (na primer II Ips 612/96, II Ips 380/2004 in mnogi drugi). V tej zadevi bi bilo sicer mogoče izpodbijane razloge pritožbenega sodišča razumeti omejujoče tudi tako, da opozarjajo na posebnosti izvršilnega postopka, ker da so sporna dejstva, na katera se opira ničnost, in da bi zato morala upnica zatrjevati, da je vložila tožbo. Kako je ugotavljalo spornost dejstev med strankama, katera dejstva so to in katera so odločilna, pa ni pojasnilo, predvsem pa je dejansko prezrlo, da je upnica na zadnji strani svoje pritožbe zatrjevala, da je (tudi) tako tožbo vložila, na kar zahteva utemeljeno opozarja. Ker pritožbeno sodišče zaradi v pritožbi navedenih razlogov za opravičilo zamude pri uveljavljanju novih trditev (pri navajanju dejstev in dokazov novega pridobitelja poslovnega deleža v odgovoru na tožbo v pravdi zaradi izpodbijanja upničinega dejanja) teh trditev (pravilno) ni opredelilo kot nedovoljene pritožbene novote, bi moralo ugotavljanje, katera dejstva so sporna in katera ne, pa tudi, katera dejstva so odločilna v smislu določb 73. člena OZ o falsus procuratorju, prepustiti prvostopenjskemu sodišču. To pa bi lahko ob upoštevanju izjav obeh strank v polni meri razčistilo okoliščine, od katerih je odvisno, ali bo samo reševalo sporno vprašanje kot predhodno vprašanje v izvršilnem postopku, ali pa se bo odločilo za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku. Ker se je vprašanje obstoja oziroma ničnosti pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža zaradi napačnega zastopanja pojavilo šele v pritožbenem postopku, bi pritožbeno sodišče moralo izpodbijani prvostopenjski sklep razveljaviti z nakazanimi napotili prvostopenjskemu sodišču in bi s tako odločitvijo obema strankam tudi ohranilo polno pravico do pritožbe v zvezi z novim trditvenim gradivom.

8. Pritožbeno sodišče je zato tako v primeru, da je njegove razloge o reševanju predhodnega vprašanja razumeti tako, kot jih razume zahteva, ali zožujoče na sam izvršilni postopek, zmotno odklonilo uporabo 13. člena ZPP, v povezavi z njim pa vsaj preuranjeno tudi uporabo 73. člena OZ. Zato je napačen ali vsaj preuranjen tudi s tem povezani zaključek, da naj dolžnica ob izbrisu družbe iz sodnega registra na podlagi določb ZFPPod ne bi bila več družbenica te družbe. Glede na specifičnost situacije, ko gre za dovoljene pritožbene novote, je vrhovno sodišče zahtevi ugodilo tako, da je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ sklepa obeh sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Odločitev o upničinih stroških odgovora na zahtevo je oprlo na prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Stroške je ocenilo kot nepotrebne glede na samo vsebino odgovora, ki pomeni le prepis tega spisa in prepis drugega enakega spisa med istima strankama, dodatno pa celo uveljavljanje novega razloga iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, čeprav je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo vrhovnega državnega tožilstva, ne pa stranke.