Jedro

Toženec v pritožbi niti ne zanika več, da na kraju nesreče ni nudil podatkov o zavarovanju, zato je pravilen in zakonit tudi sklep, da je glede na določbe splošnih pogojev tožnice izgubil svoje pravice iz obveznega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik naj sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42819/2015 z dne 14. 4. 2015 ostane v veljavi v 1. in v 3. odstavku izreka. Tožencu je naložilo povrnitev 575,48 EUR pravdnih stroškov tožnici. Ugotovilo je, da je toženec 50 % soodgovoren za prometno nesrečo, iz katere je tožnica poravnala temu ustrezen del škode A. A., toženec pa je izgubil pravice iz zavarovanja svoje odgovornosti, ker je zapustil kraj nesreče ne da bi nudil podatke.

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev in novo sojenje ter opredeljuje pritožbene stroške. Navaja, da nesreče sploh ni povzročil, pač pa jo je povzročil voznik avtobusa A. A., ki je zaradi prehitre vožnje zapeljal s ceste in udaril v skale ob cestišču, do trka med vozili pa sploh ni prišlo. Tudi sam ni zahteval povračila škode od zavarovalnice voznika avtobusa. Meni, da zato ni pomembno, ali se je sploh ustavil in koliko časa je stal. Meni, da sploh ni podane ne krivde ne vzročne zveze in da so si razlogi sodbe glede tega tudi kontradiktorni, tako da uveljavlja kršitev pravil postopka po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in se zavzela za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. To je obstoj in potek prometne nesreče ugotovilo na podlagi poročila Policijske postaje I., izpovedb prič A. A., B. B. ter toženca in s pomočjo izvedenca cestnoprometne stroke. Tudi toženec je izpovedal, da je prišlo do trčenja obeh vozil, zato v pritožbi nasprotuje lastni navedbi (1. tč. odgovora na tožbo) in izpovedbi, ocene drugih dokazov pa konkretno ne izpodbija. Tudi to, da je avtobus z desno stranjo zadel v skalovje, je ugotovljeno v vzročni zvezi z nesrečo oz. toženčevo vožnjo, ki je sekal ovinek in povzročil, da se je avtobus umaknil skrajno desno in s cestišča. Glede na ugotovljen potek nesreče, podan v tč. 10 na str. 3 izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče kot pravilno ocenjuje presojo sodišča prve stopnje, da sta oba voznika, tako voznik avtobusa A. kot tudi toženec, ki je vozil tovorno vozilo, v enaki meri prispevala k nastanku škode. Toženec v pritožbi niti ne zanika več, da na kraju nesreče ni nudil podatkov o zavarovanju, zato je pravilen in zakonit tudi sklep, da je glede na določbe splošnih pogojev tožnice (tč. 7 1. odst. 3. čl. SP PG-aod/11-7) izgubil svoje pravice iz obveznega zavarovanja. Pravilna in zakonita je posledično tudi presoja, da je del škode, za katero odgovarja, in ki jo je tožnica izplačala vozniku avtobusa, dolžan povrniti tožnici. Ali je sam terjal del svoje škode od zavarovalnice voznika avtobusa, ki je tudi soodgovoren za nesrečo, ni pomembno, ker po 2. odst. 154. čl. Obligacijskega zakonika, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde, če je krivda obojestranska.

7. Pavšalno očitanih kršitev določb postopka po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP sodišče prve stopnje ni storilo. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo, tudi o vzročni zvezi (glej tč. 9 - 11 izpodbijane sodbe), krivda pa se domneva in je toženec ni izpodbijal. Nobena listina ali zapisnik v sodbo tudi nista napačno povzeta; pritožnik niti ne navaja, kaj naj bi bilo napačno povzeto, zato natančnejši odgovor na ta očitek niti ni možen.

8. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).