Jedro

Ker stanovanje ni bilo kupljeno v času zunajzakonske skupnosti, kasnejše plačevanje obrokov iz skupnih sredstev ne more spremeniti pripadnosti stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena

stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske

stroške v znesku 908,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Toženec je s primarnim zahtevkom po nasprotni tožbi zahteval ugotovitev, da spada v skupno premoženje stanovanje (ID 1838-451-5; v nadaljevanju stanovanje v L.) in da je delež vsake od pravdnih strank ½. S podrednim zahtevkom po nasprotni tožbi je zahteval ugotovitev, da spadata v skupno premoženje še vikend (nepremičnina v Š.) in hiša v V., pri čemer znaša njegov delež ¾, delež tožnice pa ¼. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank hiša v V. 832-1318/20-0 na parc. št. 1318/20, k.o. ..., in da je delež vsake od pravdnih strank ½. Zahtevek po tožbi in podrejeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerima sta pravdni stranki zahtevali nadpolovični delež na tej nepremičnini (hiši), je sodišče zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika iz nasprotne tožbe, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank stanovanje v L. in da je delež vsake od strank ½. Presodilo je, da med pravdnima strankama v času nakupa stanovanja ni obstajala zunajzakonska skupnost, prav tako pa namen nakupa stanovanja ni bil v zagotovitvi skupnega bivališča za pravdni stranki, temveč da bo v njem dosmrtno bivala tožničina mati. Kot pomembno okoliščino v zvezi s stanovanjem je prvostopenjsko sodišče še izpostavilo, da toženec ni sodeloval pri sklepanju pogodbe za odkup stanovanja in pri plačilu začetnih obveznosti. Podrejeni zahtevek iz nasprotne tožbe, da v skupno premoženje spada še vikend na Š., je sodišče zavrglo, ker je presodilo, da toženec za odločitev glede te nepremičnine nima več pravnega interesa, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s to nepremičnino izdalo sodbo na podlagi odpovedi.

2. Zoper odločitev, s katero je sodišče zavrnilo podrejeni zahtevek iz nasprotne tožbe na ugotovitev, da je toženec lastnik nepremičnine (hiše) do 2/3, ter proti odločitvi, da stanovanje ne spada v skupno premoženje, je toženec vložil pritožbo. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo prvostopenjskega sodišča, da med pravdnima strankama v času nakupa stanovanja ni obstajala zunajzakonska skupnost. Po presoji sodišča druge stopnje je bilo stanovanje kupljeno iz posebnih sredstev tožnice, pri čemer morebitno kasnejše odplačevanje kredita iz skupnih sredstev lahko pomeni le vložek skupnega premoženje v posebno premoženje tožnice.

3. Revizijo vlaga toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zahtevkom po nasprotni tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da se odločitvi sodišč razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker toženec v reviziji vsebinsko izpodbija le še odločitev po nasprotni tožbi glede vprašanja, ali spada stanovanje v L. v skupno premoženje, se je revizijsko sodišče ukvarjalo le s tem vprašanjem. V zvezi z nakupom stanovanja je bilo ugotovljeno, da je tožnica stanovanje odkupila po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Stanovanjsko pravico je imela tožničina mati, ki je privolila, da pravico do odkupa stanovanja uveljavi tožnica, njen brat pa je prejel druge nepremičnine. Tožničina mati je tožnici podarila znesek 1.877,82 EUR (prej 450.000 SIT), s katerim je tožnica plačala prvi obrok in del nadaljnjih obrokov kupnine za stanovanje, ostali obroki pa so bili plačani iz skupnih sredstev pravdnih strank. Toženec pri sklenitvi pogodbe in plačilu 10 % pologa ni sodeloval. Stanovanje je bilo kupljeno z namenom, da v njem živi tožničina mati.

7. Skupno premoženje je premoženje, ki ga zunajzakonska partnerja pridobita z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v zvezi z 12. členom ZZZDR). V zvezi z obstojem zunajzakonske skupnosti sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili naslednje relevantno dejansko stanje: (1) da sta se pravdni stranki spoznali poleti leta 1991, (2) da je že vsaj od leta 1992 med njima obstajala globoka čustvena navezanost, (3) da sta se v lastno (najeto) stanovanje vselila skupaj v februarju oziroma marcu 2003, pred tem pa je tožnica živela pri svoji materi, toženec pa pri svoji, (4) da sta veliko prostega časa preživela skupaj - večino časa (skoraj vsak dan, ne pa nujno vsak dan, ter zelo pogosto tudi ponoči, vendar ne nujno celo noč), ko sta bila „doma“, sta bila pri toženčevi materi, in sicer v toženčevi sobi (5) da sta pravdni stranki imeli stalno bivališče prijavljeno vsaka na svojem naslovu, (6) da sta kmalu po začetku zveze želeli organizirati skupno bivanje, in sicer sta začeli s pripravami za gradnjo hiše v Z. in 24. 8. 1992 kupili zemljišče v Z. od tožničine tete A. A., (7) da do gradnje hiše v Z. ni prišlo, (8) da sta se večino časa prehranjevali pri tožničini materi, včasih pri toženčevi materi, veliko pa tudi zunaj, (9) da je bila nosilec gospodinjstva toženčeva mati, ki je skrbela tudi za pranje in likanje perila, (10) da tožnica ni imela vse svoje garderobe v toženčevi sobi, (11) da sta si delili večje stroške (npr. stroške za počitnice), prav tako pa je občasno vsak od njiju prispeval hrano in pralni prašek toženčevi materi in (12) da sta otroka dobila 17. 9. 2005. 8. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključek sodišč, da med pravdnima strankama v času nakupa stanovanja (maja 1993) ni obstajala zunajzakonska skupnost, materialnopravno pravilen. Ni dvoma, da sta pravdni stranki veliko časa preživeli pri tožencu, kar pa še ne omogoča zaključka, da sta dejansko živeli skupaj. Kot izhaja iz zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev, tožnica pri tožencu ni preživela vsakega dneva in vsake noči, prav tako ni imela vseh oblačil pri tožencu, stalno bivališče pa je imela prijavljeno pri svoji materi. To pa so okoliščine, ki tudi po presoji revizijskega sodišča potrjujejo zaključek sodišč, da je v tem primeru šlo za zelo pogosto in dolgotrajno obiskovanje, ne pa za skupno bivanje kot eno izmed okoliščin, ki kaže na obstoj zunajzakonske skupnosti. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je okoliščina skupnega bivanja v obravnavani zadevi, kjer toženec zatrjuje obstoj zunajzakonske skupnosti s tožnico ob hkratnem obstoju skupnega gospodinjstva z njegovo materjo, še posebej pomembna, saj bi bilo v nasprotnem primeru dejansko nemogoče razmejiti med zunajzakonsko skupnostjo in resnejšo zvezo, kjer partnerja prav tako veliko časa preživita skupaj. Zato je neutemeljen očitek toženca, da sta sodišči pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti dali preveliko težo okoliščini skupnega bivanja.

9. V sodni praksi je zavzeto stališče, da skupno bivanje ni pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti le v primeru, če za to obstajajo opravičljivi razlogi. Vendar pa tožena stranka, z izjemo nekonkretizirane trditve, da jima okoliščine drugačnega skupnega bivanja niso omogočale, trditev v tej smeri ni podala. Pritrditi je mogoče presoji sodišč, da tudi višina najemnine v konkretni zadevi ni predstavljala ovire za skupno življenje. Pravdni stranki sta bili namreč v spornem obdobju že zaposleni, višina najemnine za stanovanje, ki sta ga najeli v letu 2003, pa je znašala 150 EUR. Na zaključek glede obstoja zunajzakonske skupnosti tudi ne vpliva okoliščina, da sta pravdni stranki v času pred nakupom stanovanja načrtovali gradnjo hiše, ki se kasneje ni realizirala. Ta okoliščina sicer kaže na njuno voljo in aktivnost, usmerjeno v uresničitev pogojev za skupno življenje, vendar je na drugi strani potrebno upoštevati, da pravdni stranki v času nakupa stanovanja nista bivali skupaj, toženec pa tudi ni izkazal opravičljivih razlogov, zaradi katerih to ni bilo mogoče. Stališče toženca, da je v času nakupa spornega stanovanja obstajala med pravdnima strankama zunajzakonska skupnost, je tako materialnopravno zmotno. Ker stanovanje ni bilo kupljeno v času zunajzakonske skupnosti, kasnejše plačevanje obrokov iz skupnih sredstev ne more spremeniti pripadnosti stanovanja. Obveznosti, ki se nanašajo na tožničino posebno premoženje, bremenijo izključno tožnico (prvi odstavek 56. člena ZZZDR). S tem, ko je tudi toženec iz svojih dohodkov, torej iz skupnega premoženja, prispeval k ohranitvi tožničinega posebnega premoženja, je sicer prišlo do prelivanja vrednosti med premoženjskimi kategorijami, ne pa do transformacije tožničinega posebnega premoženja v skupno premoženje strank.(1) Toženec je zato, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, upravičen le do denarnega nadomestila za svoja vlaganja.

10. Neutemeljeni so tudi toženčevi očitki, da sodišči nista podali razlogov o odločilnih dejstvih glede obstoja zunajzakonske skupnosti. V zvezi s tem revizijsko sodišče pojasnjuje, da sta sodišči okoliščine v zvezi z gradnjo hiše, na katere opozarja toženec v reviziji, upoštevali pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje na str. 13 tako jasno izhaja, da je sodišče pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti upoštevalo tudi okoliščino, da sta pravdni stranki začeli s pripravami za gradnjo hiše, vendar tej okoliščini ni dalo takšnega pomena, kot ji ga daje toženec. V tem delu toženec celo nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje, ko trdi, da sta pravdni stranki bivali v sobi pri njegovi mami (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišči sta namreč ugotovili, da je tožnica pogosto prespala pri tožencu, vendar ne vsak dan. Obrazložitev drugostopenjske sodbe pa ob dejstvu, da se je z vsemi okoliščinami v zvezi z obstojem zunajzakonske skupnosti obširno ukvarjalo že sodišče prve stopnje, tudi zadošča standardu obrazloženosti drugostopenjske sodbe. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je namreč v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje.(2) Toženčeva razlaga 117. člena SZ pa za odločitev glede obstoja zunajzakonske skupnosti ni pomembna.

11. Ob zaključku, da v času nakupa spornega stanovanja med pravdnima strankama ni obstajala zunajzakonska skupnost, se revizijskemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z revizijski očitki, ki se nanašajo na presojo sodišč, da stanovanje ne glede na obstoj zunajzakonske skupnosti spada v posebno premoženje tožnice. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je stroške

odmerilo glede na ocenjeno vrednost izpodbijanega zahtevka (60.000 EUR).

Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, ter znašajo skupaj 908,82 EUR .

Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Prim. odločbo VS RS II Ips 731/2009 z dne 5. 11. 2009. Op. št. (2): Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 678/2007 z dne 16. 12. 2010 in II Ips 922/2006 z dne 1. 7. 2009.