Up-397/05

13. 6. 2005

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 31. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Cp 1344/2004 z dne 23. 2. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru št. IV I 164/97 z dne 29. 10. 2004 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Pritožnica je kot tretja vložila ugovor zoper sklep o izvršbi št. IV I 164/97 z dne 14. 5. 2003. Okrajno sodišče je s sklepom št. IV I 164/97 z dne 17. 2. 2004 njen ugovor zavrnilo. Višje sodišče je s sklepom št. II Cp 343/2004 z dne 13. 4. 2004 potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritožnica je dne 22. 6. 2004 ponovno vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, ki ga je sodišče prve stopnje zavrglo z obrazložitvijo, da je bilo o njenem ugovoru že pravnomočno odločeno. Zoper prvostopenjski sklep je pritožnica vložila pritožbo. Višje sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da pritožnica v svojem ponovnem ugovoru ne navaja nobenih novih okoliščin in ne predlaga novih dokazov kot v ugovoru, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno.

2.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija odločitev o zavrženju ugovora. Zatrjuje kršitev pravic iz 14. člena, četrtega odstavka 15. člena in 22. člena Ustave, pa tudi kršitev 1. člena Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 6. člena EKČP. Pritožnica je prepričana, da je lastninsko pravico na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, pridobila na originaren način, in sicer na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – v nadaljevanju ZZZDR). Zato nasprotuje stališču sodišča, po katerem naj bi solastninsko pravico pridobila šele s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. I P 515/99 z dne 5. 1. 2000, s katero je bilo ugotovljeno, da solastninski delež do 1/4 sporne nepremičnine predstavlja skupno premoženje razvezanih zakoncev in da so njuni deleži na njem enaki. Pritožnica Višjemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njene navedbe glede originarnega načina pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini. S tem naj bi ji kršilo pravico do poštenega sojenja. Opozarja še, da je Okrajno sodišče v Mariboru v tej izvršilni zadevi dne 18. 3. 2005 izdalo odredbo o prodaji sporne nepremičnine na dražbi. Z izvršeno prodajo na javni dražbi bi bil prodan tudi njen solastninski delež na sporni nepremičnini, tj. stanovanjski hiši, v kateri pritožnica stanuje skupaj s svojo družino. S tem naj bi ji nastala nepopravljiva škoda.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkuša le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ob obravnavi te ustavne pritožbe se je Ustavno sodišče omejilo na presojo, ali je z odločitvijo o zavrženju ugovora pritožnici kršena katera od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Zato očitkov, ki se nanašajo na predhodno odločitev o zavrnitvi ugovora (ki je pritožnica ni izpodbijala z ustavno pritožbo), ni moglo upoštevati.

4.Izpodbijana odločitev sodišča temelji na stališču, da je bilo o pritožničinem ugovoru že pravnomočno odločeno in da pritožnica v svojem ponovnem ugovoru ne navaja nobenih novih okoliščin in ne predlaga novih dokazov. Pritožnica ne zatrjuje, da bi bilo to pravno stališče v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Sodišče je pri svoji odločitvi uporabilo pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, ki je del pravice do učinkovitega sodnega varstva. S prepovedjo ponovnega odločanja o isti stvari je namreč omogočeno, da se stranke lahko zanesejo na odločitev sodišča. Zato ni v nasprotju z Ustavo, če sodišče prepoved ponovnega odločanja o isti stvari upošteva tudi v izvršilnem postopku v primeru, kakršen je obravnavan: ko je bil vsebinsko enak ugovor pritožnice že pravnomočno zavrnjen. Na upoštevanje pravila o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari tudi ne more vplivati morebitna okoliščina, da je pravnomočna odločitev o zavrnitvi ugovora napačna.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

Opombi:

[1]Svojo odločitev je utemeljilo z argumentom, da je pritožnica sicer izkazala svojo solastninsko pravico, vendar pa ta njena pravica ne preprečuje izvršbe, saj je upnik z zaznambo sklepa o izvršbi pridobil zastavno pravico z učinki tudi proti tistemu, ki je pozneje pridobil lastninsko pravico (drugi odstavek 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ).

[2]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-206/02 z dne 24. 6. 2003 (OdlUS XII, 116).