Jedro

Ker je izvedensko mnenje ključno za odločitev o obstoju toženčeve odškodninske odgovornosti zaradi zatrjevane napake pri zdravljenju, poleg tega pa so predmet mnenja kompleksna in zelo zahtevna vprašanja z ozkega strokovnega področja, o katerem so se različno izrekli ne le strokovnjaki, na mnenja katerih se pri zagovarjanju svojih stališč v pravdi opirata pravdni stranki, ampak je drugačno mnenje podala tudi izvedenka, ki je bila postavljena na poravnalnem naroku v tej pravdi, je bila z zavrnitvijo predloga tožnikov za zaslišanje izvedenke kršena pravica do izjave.

Četudi so tožniki na podlagi vsebine dokaznega sklepa mogli sklepati, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, niso bili seznanjeni z razlogi za opustitev zaslišanja. Poleg tega ni videti, da bi uveljavljanje procesne kršitve v dani situaciji moglo prispevati k drugačni odločitvi sodišča. Tožniki so na petindvajset minut trajajočem naroku ponovili in na kratko obrazložili svoj predlog za zaslišanje izvedenke, sodišče pa je predlog zavrnilo. Ni razumne podlage za zaključek, da bi pravna opredelitev zavrnitve predloga tožnikov pripomogla k drugačni odločitvi sodišča o predlogu, o katerem je tekla razprava na naroku tik pred tem. Neupoštevanje pritožbenih očitkov v zvezi s kršitvijo pravice do izjave bi v ugotovljenih okoliščinah pomenilo prevelik poseg v navedeno pravico.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v III. in IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo 1.) ustavilo postopek za plačilo 167.780,77 EUR s pripadki (I. točka izreka), 2.) dovolilo spremembo tožbe z dne 10. 1. 2013 (II. točka izreka), 3.) zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan prvemu tožniku plačati odškodnino 150.414,46 EUR, mesečno rento za zdravljenje in tujo pomoč v višini 1.398,22 EUR in mesečno rento za izgubljeni zaslužek od polnoletnosti v višini 783,66 EUR, drugi tožnici odškodnino v skupnem znesku 29.871,80 EUR, tretjemu tožniku pa v skupnem znesku 19.639,20 EUR (III. točka izreka), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, in 4.) tožnikom naložilo povrnitev toženčevih stroškov (IV. točka izreka).

2. Tožniki v pritožbi zoper sodbo uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba se ni opredelila do edinega izvedenskega mnenja izvedenke prim. dr. A. A. in ga v presoji ni upoštevala. Razlog sodbe, da to mnenje ni bilo podano v smislu določb ZPP, torej po sprejetju dokaznega sklepa o izvedbi dokaza z izvedencem, je nedovoljen in v grobem nasprotju z dokaznimi sklepi istega sodišča. Sodišče je s sklepom z dne 30. 8. 2007 za sodnega izvedenca določilo komisijo za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete ..., ki je izmed svojih strokovnjakov določila navedeno izvedenko. O svoji nameri je obvestilo pravdni stranki in ju pozvalo k postavitvi vprašanj. Izvedenki je bila iz predujma, ki sta ga založili pravdni stranki, plačana nagrada za opravljeno delo. Ker to mnenje ni bilo upoštevano, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je s sklepom z dne 16. 12. 2013, na podlagi toženčeve zahteve in ugotovitve, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost izvedenca, razrešilo kot izvedenca Javni zavod Splošno bolnišnico X, v njegovem okviru pa mag. B. B. Kljub temu je kasneje ponovno imenovalo navedeno izvedenko. Izvedenka ni sodna izvedenka in je sama navedla, da je zdravnik, ki se mu očita malomarno zdravljenje, njen mentor in občasni svetovalec. Tožniki so ugovarjali mnenju mag. B. B. in predlagali njeno soočenje s prof. dr. C. in z dr. A. A., česar sodišče ni storilo. S tem in z zavrnitvijo ostalih dokazov (zaslišanje splošnega zdravnika dr. D.) je tožnikom onemogočilo, da utemeljijo svoj zahtevek. Tožniki so glede na pomanjkanje ustreznih neodvisnih sodnih izvedencev predlagali postavitev neodvisnega izvedenca iz tujine. Z opustitvijo navedenih dokazov je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je sodišče kot edini dokaz sprejelo pisno izvedensko mnenje mag. B. B. – in to kljub opisanim obremenilnim okoliščinam – je bilo grobo kršeno načelo neposrednosti in ustnosti pravdnega postopka iz 4. člena ZPP. Sodba se v razlogovanju vzrokov za doživljenjsko fizično in psihično invalidnost prvega tožnika prepusti zgolj hipotetičnim navedbam izvedenskega mnenja o "dveh boleznih", s katerimi naj bi bil otrok sprejet pri tožencu in o takrat neznanih terapevtskih metodah zdravljenja meningitisa, povzročenega z virusom influence. Te navedbe so v diametralnem nasprotju z dognanji strokovnega mnenja prof. dr. C. in sodne izvedenke dr. A. A., dejansko stanje, ugotovljeno na njihovi podlagi, pa je napačno ugotovljeno. V sodbi je napačno povzeta izpoved tožnikov in brez utemeljenega razloga sprejet zaključek o nepotrebnosti pojasnilne dolžnosti.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Mnenje dr. A. A. je bilo izdelano z namenom mirne rešitve spora in ni bilo sprejeto kot dokaz v pravdi. Tožniki niso grajali odločitve, da se posamezni dokazi ne izvedejo. Sodnica je na naroku pojasnila, da je mnenje mag. B. B. popolno in da bo nanj oprlo svojo odločitev. Tako ni šlo za presenečenje, ko bi tožniki šele iz sodbe izvedeli, da sodišče mnenja dr. A. A. ne bo upoštevalo. Uveljavljene kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane, drugih kršitev pa tožniki ne zatrjujejo. Ker sodišče ni izvajalo dokazov v zvezi z višino zahtevka, je bilo ob koncu obravnave jasno, da zahtevku ne bo ugodilo. Očitki v zvezi z mnenjem mag. B. B. niso utemeljeni.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožbeni zahtevki temeljijo na trditvi, da so bile pri postavitvi diagnoze in predpisovanju terapije prvemu tožniku v obdobju med 1. 12. 1999 in 14. 12. 1999 storjene strokovne napake. Prvi tožnik uveljavlja odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v skupnem znesku 140.000 EUR, za materialno škodo v višini 10.414,46 EUR, mesečno rento za zdravljenje in tujo pomoč v mesečnem znesku 1.398,22 EUR in za izgubljeni zaslužek v znesku 783,66 EUR od polnoletnosti. Tožnica in tretji tožnik, starša prvega tožnika, zahtevata odškodnino za duševne bolečine zaradi sinove težke invalidnosti v višini po 8.000 EUR in za izgubljeni dohodek v času sinovega zdravljenja v višini 19.871,80 EUR oziroma 9.639,20 EUR.

6. Zaključek sodbe, da toženčevi zdravniki, ki so sodelovali pri tožnikovem zdravljenju, niso ravnali v nasprotju s tedaj uveljavljenimi pravili stroke, temelji na pisnem izvedenskem mnenju mag. B. B. Kolikor pritožba uveljavlja, da bi morala biti izločena, so očitki neutemeljeni. Toženec v odgovoru na pritožbo utemeljeno uveljavlja, da so bili tožniki z razlogi, ki naj bi utemeljevali izločitev, seznanjeni pred izdelavo izvedenskega mnenja in da bi morali izločitev zahtevati tedaj. Toženčevo stališče ima podlago v drugem odstavku 247. člena ZPP, po katerem mora stranka zahtevati izločitev izvedenca, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev. Splošna bolnišnica X, v okviru katere je bila mag. B. B. postavljena za izvedenko, je v pritožbi zoper sklep o postavitvi za izvedenca navedla, da je zdravnik, ki se mu očita malomarno zdravljenje, mentor mag. B. B. in njen občasni svetovalec. Pritožba je bila tožnikom vročena 22. 9. 2014, a se na te navedbe niti pred niti po izdelavi mnenja niso odzvali. Pritožbeno sklicevanje nanje zato ne more privesti do odločitve o izločitvi izvedenke.

7. Sodba povzema izvid in mnenje izvedenke in odgovori na pripombe tožnikov, podane na pisno mnenje. Predlog tožnikov za pisno dopolnitev mnenja in za zaslišanje izvedenke je sodišče zavrnilo, ker naj ne bi bilo potrebno. Z navedeno odločitvijo je bila po stališču pritožbe tožnikom kršena pravica do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Toženčevo stališče v odgovoru na pritožbo o nedovoljenosti upoštevanja tega očitka, ker ga tožniki niso uveljavljali na glavni obravnavi, ni utemeljeno.

9. Po prvem odstavku 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kasneje uveljavljene kršitve pa so upoštevne le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej. Cilj določbe je, da se kršitev še pravočasno odpravi že pred sodiščem prve stopnje in se s tem zmanjša nevarnost, da bi v pritožbenem postopku prišlo do razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve v novo sojenje. Na ta način naj bi se tudi onemogočilo špekuliranje oz. preprečilo situacije, ko stranka ve za procesno kršitev, a to v postopku pred sodiščem prve stopnje zamolči in čaka na izid sojenja pred sodiščem prve stopnje.(1) Sodna praksa je o pomenu navedene določbe v zvezi z uveljavljanjem kršitve pravice do izjave, ki je kot bistvena kršitev postopka določena v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zavzela stališče, da ima stranka običajno možnost seznanitve z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga šele po vročitvi sodbe in tako šele tedaj ugotovi, ali je bila storjena navedena kršitev. Za navedeno kršitev namreč ne gre, če je izvedba dokazov zavrnjena iz upravičenih razlogov. Ker navedena določba s ciljem zagotoviti koncentracijo, hitrost in ekonomičnost postopka posega v pravico do izjave in pravico do pravnega sredstva, mora biti razlaga pravnega standarda "takoj, ko je to mogoče" prožna in življenjska ter odvisna od narave (in očitnosti) kršitve. Le tako je mogoče zagotoviti sorazmernost posega v eno temeljnih jamstev poštenega postopka.(2)

10. Po vročitvi izvedenskega mnenja mag. B. B. so tožniki v vlogi podali pripombe nanj in predlagali, naj sodišče izvedenko pozove k odgovorom na njihove ugovore, jo zasliši in na naroku sooči s prof. dr. C. in dr. A. A. Pri predlogu za pisno dopolnitev in zaslišanje izvedenke so vztrajali tudi na naslednjem (in hkrati zadnjem) naroku za glavno obravnavo. Neposredno zatem je sodišče sprejelo sklep, da se prebere izvedensko mnenje mag. B. B. in da se vsi ostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni, ter dokazovanje zaključilo.

11. Četudi so tožniki na podlagi vsebine dokaznega sklepa mogli sklepati, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, niso bili seznanjeni z razlogi za opustitev zaslišanja. Poleg tega ni videti, da bi uveljavljanje procesne kršitve v dani situaciji moglo prispevati k drugačni odločitvi sodišča. Tožniki so na petindvajset minut trajajočem naroku ponovili in na kratko obrazložili svoj predlog za zaslišanje izvedenke, sodišče pa je predlog zavrnilo. Tudi ob predpostavki, da je – kot trdi toženec v odgovoru na pritožbo – pojasnilo svoje stališče, da je mnenje mag. B. B. popolno, ni razumne podlage za zaključek, da bi pravna opredelitev zavrnitve predloga tožnikov pripomogla k drugačni odločitvi sodišča o predlogu, o katerem je tekla razprava na naroku tik pred tem. Neupoštevanje pritožbenih očitkov v zvezi s kršitvijo pravice do izjave bi v ugotovljenih okoliščinah pomenilo prevelik poseg v navedeno pravico.

12. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je utemeljen.

13. Pravice stranke predlagati dokaze, biti navzoča pri njihovi izvedbi, postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatu dokazovanja, sodijo med temeljna jamstva poštenega postopka. Odraz teh pravic je tudi zakonska ureditev izvedbe dokaza z izvedencem kot primarno ustnega dokaza (prvi odstavek 253. člena ZPP). V prid praksi, ki se je uveljavila pri vodenju postopkov, da se najprej pridobi pisno izvedensko mnenje, govorijo dobri argumenti. Pisno izdelano izvedensko mnenje ima pomembne prednosti pred (zgolj) ustno podajo mnenja. Ker izvedencu omogoči bolj poglobljen pristop k delu, je mnenje v taki obliki praviloma ne le bolj pretehtano, marveč tudi bolj razumljivo, izčrpno in pregledno. S predložitvijo pisnega mnenja imata tako stranki kot sodišče več časa za njegovo proučitev. Po uveljavljenem stališču Vrhovnega sodišča zato z opustitvijo zaslišanja izvedenca in sprejetjem zgolj pisnega izvedenskega mnenja kot dokaz v postopku ni nujno kršena pravice stranke do izjave. Vendar je sodna praksa na drugi strani že izpostavila, da zgolj pisna komunikacija ne more nadomestiti neposrednega, živega dialoga med izvedencem in sodiščem oziroma stranko. Pri neposrednem zaslišanju je možnost nesporazumov bistveno manjša kot pri pisni izmenjavi pripomb in odgovorov nanje. Včasih more šele sosledje vprašanj in odgovorov, ki ga omogoča le usten dialog, odgovoriti na pomisleke in odpraviti (ali potrditi) dvome v pravilnost in popolnost mnenja. Poleg tega imajo stranke po izrecni zakonski določbi pravico, da izvedencem postavljajo vprašanja na obravnavi (drugi odstavek 289. člena ZPP). Ta pravica ima tem večjo težo, čim večja je povezanost med izvedenskim mnenjem in odločanjem o zahtevku.(3)

14. V zadevah, v katerih je izid pravde odločilno odvisen od izvedenskega mnenja, je po stališču sodne prakse zaslišanje izvedenca nujno.(4) Ker sodišče nima znanja o vprašanjih, o katerih se je izrekel izvedenec, je ocena mnenja izvedenca težka naloga. Njena težavnost se z zahtevnostjo in kompleksnostjo vprašanj, ki so predmet izvedenskega dela, le povečuje. Zato je še toliko bolj pomembno, da pri preizkusu mnenja v polni meri sodelujejo stranke postopka. Ker tako kot sodišče (praviloma) nimajo potrebnega strokovnega znanja, bodo lahko njegovo pravilnost učinkoviteje preverile, če bodo pridobile mnenja drugega strokovnjaka o relevantnih vprašanjih. Zato jim mora biti v postopku dana možnost, da preizkusijo pravilnost mnenja izvedenca, ki ga je postavilo sodišče, tako da ga soočijo s stališči strokovnjakov, četudi niso izvedenci, ki jih je v okviru dokaznega postopka postavilo sodišče. Upoštevaje prej opisane prednosti podaje oziroma preizkusa mnenja prek postavljanja vprašanj na obravnavi, je zaslišanje izvedenca najboljši način za kritično preveritev pravilnosti mnenja. S tem šele je strankam dana možnost, da se prepričajo o pravilnosti mnenja, in jim je tako zagotovljena pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo dokazov, odločilnih za izid pravde.(5) V teh primerih zato sodišče ne sme zavrniti obrazloženega predloga za zaslišanje izvedenca z utemeljitvijo, da je po njegovi oceni izvedensko mnenje popolno in prepričljivo ali da nadaljnja pojasnila niso potrebna oziroma da zaslišanje izvedenca ne bi moglo privesti do drugačnega mnenja. Opustitev zaslišanja v takih primerih ne pomeni le kršitve 253. člena ZPP, ampak preraste v bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Zaključek sodbe, da pri postavitvi diagnoze in zdravljenju prvega tožnika niso bila kršena pravila strokovnega zdravljenja, temelji na izvedenskem mnenju mag. B. B. in njenem ovrednotenju medicinske dokumentacije iz relevantnega obdobja. Izrecno je navedeno, da se sodba ne opredeljuje do mnenj dr. A. A., niti do mnenj zdravnikov, ki sta jih predložili pravdni stranki. V razlogih za neupoštevanje mnenja dr. A. A. je navedeno, da je bilo mnenje pridobljeno na predlog pravdnih strank v okviru poravnalnega naroka in da bi bilo v pravdi upoštevno le, če bi ga sprejeli obe pravdni stranki in intervenient. Glede mnenj, ki sta jih predložili pravdni stranki, je navedeno, da so bila upoštevana kot del njunih trditev.

16. Kot izhaja iz tožbenih navedb, je tožnik zaradi gnojnega meningitisa, ki ga je preboleval v času, ko je bil v oskrbi pri tožencu, utrpel izgubo sluha in motnje v razvoju, zaradi katerih bo vse življenje vezan na tujo pomoč. Tožniki so zatrjevali, da je do zatrjevanega poslabšanja zdravstvenega stanja prišlo zaradi prepozno postavljene diagnoze in neustrezne terapije v času od 1. 12. do 13. 12. 1999 ter da bi bile ob pravočasno postavljeni diagnozi in pravilni medikamentozni terapiji posledice bolezni milejše. Izvedensko mnenje je bilo ključno za odločitev o osrednjih spornih vprašanjih v obravnavani zadevi, tj. ali so bila pri postavljanju diagnoze in odrejeni terapiji kršena pravila strokovnega zdravljenja in ali je ugotovljena kršitev pravil v vzročni zvezi z zatrjevanim poslabšanjem zdravstvenega stanja prvega tožnika. Že dejstvo, da je izvedensko mnenje povzeto na dobrih devetih straneh sodbe, nakazuje zaključek, da gre za kompleksno in zelo zahtevno strokovno vprašanje. Gre za vprašanja z ozkega področja pediatrične infektologije(6) in v okviru tega za oceno o pravilnosti in pravočasnosti postavitve diagnoze ter s tem prepletenega vprašanja pravilnosti predpisane terapije. Ugotovitve so pomembne tako za presojo o obstoju kršitve standardov zdravljenja (ki naj bi se od obravnavanega obdobja tudi spreminjali) in vzročne zveze med (morebiti ugotovljeno) kršitvijo in tožnikovim zdravstvenim stanjem po prebolelem meningitisu. O teh vprašanjih se niso različno izrekali le strokovnjaki, na katerih mnenja sta se pri zastopanju svojih trditev oziroma nasprotnih trditev v pravdi opirali pravdni stranki. V nekaj ključnih ugotovitvah in zaključkih je mnenje, na katerem temelji sodba, v nasprotju tudi z mnenjem dr. A. A., ki jo je sodišče postavilo na poravnalnem naroku. V opisanih okoliščinah zavrnitev predloga tožnikov za zaslišanje izvedenke pomeni kršitev pravice do izjave in s tem bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Okoliščina, da je v sodbi odgovorjeno na pripombe tožnikov v zvezi z izvedenskim mnenjem, ne spreminja navedenega zaključka. Tožniki so v svojih pripombah opozorili na ključna razhajanja med svojimi trditvami, oprtimi na mnenje strokovnjaka, in mnenjem izvedenke, sodba pa ocenjuje, da je izvedenka na vsa ta vprašanja že odgovorila v pisno podanem mnenju. Da bi bil možna prepričljiva ocena sodišča o pravilnosti izvedenskega mnenja, bi morala na pomisleke tožnikov najprej odgovoriti izvedenka. V postopku je bila namreč postavljena prav zaradi pomanjkanja ustreznega strokovnega znanja na strani sodišča. Naveden odgovor zato ne spreminja teže opustitve ustnega zaslišanja izvedenke.

18. Ker je že zaradi ugotovljene kršitve treba izpodbijano odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov razveljaviti, se o utemeljenosti drugih pritožbenih očitkov ni treba izreči. 19. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). Kot bo razvidno iz nadaljnjih napotkov, je za odločitev o zadevi potrebna izvedba pomembnega dela dokaznega postopka. Ker take dopolnitve pritožbeno sodišče ne bi moglo izvesti, ne da bi bila kršena pravica strank do pravnega sredstva, o zadevi ni odločilo sámo.

20. Za odpravo ugotovljene kršitve bo moralo sodišče izvedenko zaslišati, jo soočiti z ugotovitvami in mnenjem dr. A. A. ter s pomisleki pravdnih strank o pravilnosti pisnega mnenja, vključno s stališči strokovnjakov, na kateri stranki opirata utemeljenost svojih stališč v pravdi. Šele na tak način izveden dokaz z izvedencem bo nudil zadostno podlago za oceno, ali je izvedensko mnenje pravilno in kot tako ustrezna podlaga za sodbo, ali pa je za pravilen zaključek o (ne)obstoju napake pri zdravljenju ter o (ne)obstoju vzročne zveze med ugotovljeno oziroma zatrjevano napako in zatrjevano škodo treba postaviti novega izvedenca. Sodišče naj tudi oceni, ali je pred nadaljevanjem dokaza z izvedencem smiselno izvesti dokaze z zaslišanjem oseb, ki so sodelovale pri tožnikovem zdravljenju v relevantnem obdobju, in ki so bile predlagani za dokazovanje poteka in drugih relevantnih dejanskih okoliščin zdravstvene oskrbe.

21. V zvezi s stališčem sodbe o dokazni vrednosti mnenja dr. A. A., ki bo lahko pomembno za nadaljnji postopek, pritožbeno sodišče še dodaja, da argument, da se pravdni stranki nista strinjali z njegovo uporabo v tem postopku, ne zadostuje za zaključek, da ne gre za dokaz v tem postopku. Poravnalni narok je sestavni del te pravde, izvedenko pa je na predlog pravdnih strank postavilo sodišče. Zgolj dejstvo, da je toženec po njegovi izdelavi nasprotoval njegovi uporabi, mu ne odvzema lastnosti, da je bilo izdelano s strani izvedenca kot pomočnika sodišča (in ne kot pomočnika stranke).(7) Ob upoštevanju teh preudarkov naj se sodišče v novem postopku opredeli do predloga tožnikov za zaslišanje dr. A. A. in njenega soočenja z izvedenko mag. B. B. 22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. Galič, v: Galič, Ude (ur.)., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, Uradni list, GV založba, Ljubljana, 2010, str. 238. Op. št. (2): Tako odločbe VS RS II Ips 425/2011 z dne 25. 9. 2011, III Ips 106/2011 z dne 15. 10. 2013, III Ips 25/2012 z dne 28. 1. 2014, III Ips 19/2014 z dne 9. 12. 2014 in druge.

Op. št. (3): Prim. sklep VS RS II Ips 464/2008 z dne 21. 11. 2008, na katerega se sklicuje tudi sklep VS RS II Ips 40/2016 z dne 10. 3. 2016, in Zobec, v: Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 497 in nasl. Op. št. (4): Prim. sklep VS RS II Ips 182/2012 z dne 15. 11. 2012. Preudarki, pomembni za odločitev o zaslišanju izvedenca z vidika ustavne pravice do poštenega sojenja (22. člen Ustave), so strnjeno podani v odločbi US RS Up-680/14 z dne 5. 5. 2016. Op. št. (5): Prim. sklep VS RS II Ips 182/2012 z dne 15. 11. 2012. Op. št. (6): Toženec je ves postopek vztrajal pri postavitvi izvedenca, ki bo strokovnjak tako za področje infektologije kot za področje pediatrije in hkrati imel izkušnje tudi z diagnosticiranjem najzahtevnejših zdravstvenih stanj s tega področja, tožniki pa so tako izbiri kot oceni zahtevnosti mnenja pritrdili.

Op. št. (7): Prim. sklep VS RS II Ips 182/2012 z dne 15. 11. 2012 o vključitvi izvedenskih mnenj, pridobljenih v drugem postopku, v dokazno gradivo v pravdi in njihovi dokazni vrednosti.