Jedro

Za ugotovitev invalidnosti je pomembno, ali je zdravljenje oz. medicinska rehabilitacija pri zavarovancu končana. Pogoji so izpolnjeni šele tedaj, ko se sprememb v zdravstvenem stanju ne more več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in gre za dokončno stanje. Pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, zato pri njej še ni mogoče ugotoviti invalidnosti in tudi ne I. kategorije ter popolne nezmožnosti za delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odločba toženca št. ... z dne 12. 4. 2011 odpravi ter tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in da je toženec dolžan s posebno odločbo v roku 8 dni od prvega dne pravnomočnosti te sodbe odločiti o pravici in višini invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da stroški tožeče stranke bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je hudo bolna in da mora opravljati kontrolne preglede pri različnih specialistih. Meni, da je upravičena do invalidske pokojnine, saj je že od leta 1988 brez vsakršnega denarja.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 12. 4. 2011 ter presojalo utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka glede razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti ter posledično priznanje in izplačilo invalidske pokojnine.

Pravna podlaga za odločitev je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1. Ta v 60. členu določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno rehabilitacijo. V 1. alineji 2. odstavka pa je določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Za ugotovitev invalidnosti je torej pomembno, ali je zdravljenje oz. medicinska rehabilitacija pri zavarovancu končana. Za ugotavljanje invalidnosti so pogoji izpolnjeni šele tedaj, ko se sprememb v zdravstvenem stanju ne more več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in gre za dokončno stanje.

Nobenega od navedenih stanj sodišče prve stopnje pri tožnici ni ugotovilo, ker pri njej zdravljenje še ni zaključeno oz. so pri njej potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju in posledično glede na 1. odstavek 60. člena ZPIZ-1 pri tožnici še ni mogoče ugotoviti invalidnosti in tudi ne I. kategorije ter popolne nezmožnosti za delo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je takšno stanje ugotovila invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju, ki ga je v sodnem postopku pridobilo sodišče prve stopnje. Na takšno mnenje tožnica ni podala pripomb, sodišče prve stopnje pa je dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, ki so ga podali specialisti ustrezne specialnosti glede na tožničine zdravstvene težave, tožnico pa so tudi osebno pregledali ter preučili celotno dokumentacijo v upravnem in sodnem spisu, utemeljeno sprejelo in zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Mnenje invalidske komisije II. stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo, ki je zelo skromna. Iz nje izhaja, da gre pri tožnici za osebnost z nižjim inteligenčnim kvocientom, medtem ko iz dokumentacije ni mogoče ugotoviti, za kakšno psihiatrično diagnozo gre, ni pa dokazano, da bi glede na vtis, ki ga je dobila invalidska komisija II. stopnje, šlo pri njej za paranoidno shizofrenijo. Zato je bila invalidska komisija druge stopnje mnenja, da je pri tožnici potrebna ponovna natančna psihiatrična obdelava, njeno ponovno psihološko testiranje in morda tudi hospitalna observacija ter nato z vsemi izvidi ponovna predstavitev na invalidski komisiji.

Sodišče prve stopnje je pravilno posebej izpostavilo, da tudi, če bi tožnica izpolnila katerega izmed pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1, to je pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ne izpolnjuje pogojev, določenih v 68. členu ZPIZ-1 glede dopolnjene pokojninske dobe. Tožnica ima namreč dopolnjenih zgolj 3 leta 4 mesece in 20 dni delovne dobe, za pridobitev pravice do invalidske pokojnine pa bi na dan, ko jo je dne 27. 10. 2010 ocenjevala invalidska komisija I. stopnje, morala glede na njeno starost 51 let, dopolniti najmanj 10 let in 4 mesece pokojninske dobe.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.