Jedro

Tožeča stranka je ugovarjala predlogu za prekinitev postopka z navedbo, da tožena stranka kot dolžnik po drugem odstavku 421. člena OZ (ki ureja razmerje med prevzemnikom in dolžnikom oziroma v konkretnem primeru med tožečo stranko kot prevzemnikom terjatve na podlagi cesijske pogodbe vsebovane v Pogodbi o factoringu in med toženo stranko kot dolžnikom) ne more imeti ugovora ničnosti same cesijske pogodbe, vendar je takšno stališče zmotno. Tožeča stranka napačno in ozko razlaga možne ugovore tožene stranke kot dolžnika zoper njo kot prevzemnika terjatve, saj ureditev po drugem odstavku 421. člena OZ nikakor ne izključuje pravice dolžnika, da skladno z 92. členom OZ uveljavlja ničnost cesijskega akta, ker ravno slednja določba opredeljuje pravico vsakogar, ki ima interes, da se sklicuje na ničnost. Pravico do ugovora ničnosti cesijske pogodbe ima tudi tožena stranka kot dolžnik in je zato utemeljeno podala predlog za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v zvezi s tem predhodnim vprašanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom I Pg 687/2009 z dne 25. 5. 2011 izreklo: “Postopek v tem gospodarskem sporu se prekine in se bo nadaljeval po pravnomočnosti zaključka gospodarskega spora, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr.št. I Pg 502/2009.” V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je zapisalo, da med pravdnima strankama teče pravda zaradi plačila terjatev v znesku 38.882,06 EUR, ki jih je družba M. d.o.o. - v stečaju na podlagi Pogodbe o factoringu prenesla na tožečo stranko. Tožeča stranka kot nov upnik prenesenih terjatev v predmetnem sporu uveljavlja plačilo glavnice s pripadki. V postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju opr. št. I Pg 502/2009 tožeča stranka M. d.o.o. - v stečaju zoper toženo stranko iz tega spora (F. H. d.o.o.) uveljavlja ničnost Pogodbe o factoringu z dne 30. 8. 2007, ki je bila podlaga za prenos terjatev. Odločitev v tem sporu je torej odvisna od vprašanja, ali je predmetna Pogodba o factoringu nična ali ne. Vprašanje ničnosti omenjene pogodbe v matičnem postopku še ni pravnomočno rešeno. Sodišče je zato odločilo, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja in je zato prekinilo postopek v tem sporu do pravnomočnega zaključka postopka opr. št. I Pg 502/2009 tukajšnjega sodišča (206. člen ZPP v zvezi s 13. členom ZPP). V skladu z določilom 208. člena ZPP se bo prekinjeni postopek nadaljeval, ko se bo pravnomočno končal matični postopek pred sodiščem. V vseh primerih se prekinjeni postopek v skladu s tretjim odstavkom 208. člena ZPP nadaljuje na predlog stranke, takoj ko razlog za prekinitev preneha. Roki, ki so zaradi prekinitve prenehali teči, začnejo teči za prizadeto stranko v celoti znova od dneva, ko ji sodišče vroči sklep o nadaljevanju postopka (četrti odstavek 208. člena ZPP). V skladu z navedenimi zakonskimi določili se bo prekinjeni postopek nadaljeval, ko bo pravdni postopek, voden pred tukajšnjim sodiščem opr.št. I Pg 502/2009, pravnomočno zaključen. Postopek se lahko nadaljuje tudi, če sodišče odloči, da ne bo več čakalo na pravnomočno končanje matičnega postopka. Sodišče je sklenilo, da se postopek prekine zaradi odločitve o predhodnem vprašanju (ničnost Pogodbe o factoringu).

Zoper ta sklep je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da se prekinjeni postopek nadaljuje.

V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje skladno s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP ob obstoju instituta predhodnega vprašanja opredeljenega v 13. členu ZPP lahko odredi prekinitev postopka, če sklene, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, vendar pa je to pooblastilo potrebno razlagati v najožjem smislu in zgolj ob nedvomno ugotovljenem obstoju predhodnega vprašanja, torej ali je utemeljen tožbeni zahtevek družbe M. d.o.o. - v stečaju v gospodarskem sporu pod I Pg 502/2009. Pritožba meni, da sodišče prve stopnje takšne presoje ni opravilo dovolj kritično.

Pritožba opozarja, da je tožeča stranka že v svoji drugi pripravljalni vlogi pojasnila, da je tožba na ničnost brez dejanske in pravne podlage. Po drugem odstavku 421. člena OZ lahko tožena stranka zoper tožečo stranko uveljavlja zgolj tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala zoper odstopnika, to je družba M. d.o.o.- v stečaju do takrat, ko je izvedela za odstop. Tako je v konkretnem primeru mogoče zaključiti, da tožena stranka ne more uveljavljati ugovora domnevne ničnosti. Enako se ne more sklicevati na domnevno izpodbojnost pravnih dejanj odstopnika M. d.o.o. - v stečaju.

Glede na navedeno pritožba meni, da odločitve sodišča v zadevi pod I Pg 502/2009 nikakor ni mogoče šteti kot predhodno vprašanje, poleg tega pa je odločilno, da vprašanje neveljavnosti Pogodbe o factoringu ali prenosa omenjene terjatve v nobenem primeru ne more učinkovati do tožene stranke, ki je dolžna svojo obveznost izpolniti tožeči stranki.

Pritožba še navaja, da se izpodbijani sklep ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni navedlo razloga, kako bi ugotovljena ničnost Pogodbe o factoringu vplivala na ta postopek in na utemeljenost tožbenega zahtevka v tem postopku in torej ni opredelilo predhodnega vprašanja po vsebini.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kako bo vprašanje ničnosti Pogodbe o factoringu vplivalo na utemeljenost tožbenega zahtevka v sporni zadevi, je po stališču pritožbenega sodišča neutemeljen, saj je v primeru, ko sodišče prve stopnje sprejme odločitev, da bo postopek prekinilo po 206. členu zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravno odločilno, da sodišče prve stopnje obrazloži, katero je tisto predhodno vprašanje, ki po 1. točki prvega odstavka 206. člena daje sodišču diskrecijsko pravico, da odredi prekinitev postopka. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da postopek prekinja zaradi tega, ker se v postopku pod I Pg 502/2009 uveljavlja ničnost Pogodbe o factoringu, na podlagi katere je družba M. d.o.o. - v stečaju prenesla na tožečo stranko svojo terjatev do sedaj tožene stranke in da je vprašanje ničnosti te pogodbe predhodno vprašanje za sporno zadevo. Da gre pri uveljavljanju ničnosti pogodbe za predhodno vprašanje skladno s 13. členom ZPP ne more biti dvoma, ker se kot predhodno vprašanje šteje ugotavljanje obstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, ugotavljanje ničnost pogodbe pa je takšno pravno razmerje. Sodišče prve stopnje sicer res ni obrazložilo, kako bo ničnost pogodbe učinkovala na tožbeni zahtevek v tej sporni zadevi, vendar po mnenju pritožbenega sodišča to ni takšna pomanjkljivost, da se izpodbijani sklep ne bi dal preizkusiti v smeri odločilnega procesnega vprašanja, to je, če se v drugem postopku, torej pod I Pg 502/2009 res rešuje predhodno vprašanje v smislu obstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, o tem pa izpodbijani sklep ima razloge, zato ni obremenjen z očitano kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da učinkovanje ničnosti sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej razlagati, ker iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki v Republiki Sloveniji ureja temeljna civilnopravna razmerja, jasno izhaja, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi takšne pogodbe, če pa še ni izpolnila, pa seveda zaradi odpadle pravne podlage ni dolžna nič izpolniti. Slednje bi se zgodilo v primeru, da se ugotovi, da je Pogodba o factoringu nična, saj bi se vzpostavilo pravno stanje, kot je bilo pred sklenitvijo Pogodbe o factoringu in tožena stranka ne bi bila dolžna ničesar izpolniti tožeči stranki (87. člen OZ).

Pritožba prav tako ni utemeljena, kolikor očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, ker je spregledalo, da ugovor ničnosti, kot ga je uveljavljala tožena stranka ne more biti upošteven v zvezi s predlogom za prekinitev postopka v obravnavani zadevi. Tožeča stranka je ugovarjala predlogu za prekinitev postopka z navedbo, da tožena stranka kot dolžnik po drugem odstavku 421. člena OZ (ki ureja razmerje med prevzemnikom in dolžnikom oziroma v konkretnem primeru med tožečo stranko kot prevzemnikom terjatve na podlagi cesijske pogodbe vsebovane v Pogodbi o factoringu in med toženo stranko kot dolžnikom) ne more imeti ugovora ničnosti same cesijske pogodbe, vendar je takšno stališče zmotno. Tožeča stranka napačno in ozko razlaga možne ugovore tožene stranke kot dolžnika zoper njo kot prevzemnika terjatve, saj ureditev po drugem odstavku 421. člena OZ nikakor ne izključuje pravice dolžnika, da skladno z 92. členom OZ uveljavlja ničnost cesijskega akta, ker ravno slednja določba opredeljuje pravico vsakogar, ki ima interes, da se sklicuje na ničnost. Pravica do ugovora ničnosti cesijske pogodbe ima tudi tožena stranka kot dolžnik(1) in je zato utemeljeno podala predlog za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v zvezi s tem predhodnim vprašanjem.

Sodišče prve stopnje glede na prej povedano ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je ugovoru ničnosti Pogodbe o factoringu, ki vsebuje tudi cesijsko pogodbo, potrebno slediti, saj je takšen ugovor po materialnem pravu dopusten in ko je odločilo, da se odredi prekinitev postopka do pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju - glede veljavnosti Pogodbe o factoringu z določbami o cesiji terjatev.

Pritožbene navedbe o tem, da se tožena stranka z ugovori samo izogiba plačilu in da bo tako ali tako morala dolg plačati ali tožeči stranki ali pa prvotnemu dolžniku, če bo Pogodba o factoringu ugotovljena za nično, ne morejo izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje, da postopek v sporni zadevi prekine. Bo pa z odločitvijo o prehodnem vprašanju nedvomno odločeno, komu mora tožena stranka veljavno izpolniti, saj je dolžna svoj dolg poravnati le enkrat in tistemu, ki je obligacijsko pravni upravičenec do poplačila.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno v skladu 2. točko 365. člena ZPP in prvim odstavkom 366. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): glej dr. Miha Juhart,Cesija, pogodbeni odstop terjatve, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996, stran 105.