Jedro

Postopek za izdajo začasne odredbe praviloma postane kontradiktoren šele v fazi odločanja o ugovoru. V konkretnem primeru je postopek postal kontradiktoren že prej, to pa je, ko je tožena stranka na predlog za zavarovanje z začasno odredbo odgovorila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1791,94 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje denarne terjatve z vsebino, razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijanega sklepa ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo zneska 494.770,26 EUR s pripadki, in sicer na podlagi 433. člena Obligacijskega zakonika. V zavarovanje denarne terjatve je 14.6.2017 vložila predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje te terjatve. Predlagala je, da sodišče toženi stranki prepove razpolaganje z denarnimi sredstvi na transakcijskih računih do višine vtoževane terjatve, razpolaganje s premičninami - zalogami in opremo v trgovinah, izplačilo obveznosti P. P. po sodni poravnavi I Pd 392/2014 ter prepoved izplačila po sklepu o uporabi bilančnega dobička, dolžnikom tožene stranke pa prepove izplačilo do višine vtoževane terjatve.

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke zavrnilo z nosilnim razlogom, da tožeča stranka ni izkazala niti verjetnosti obstoja terjatve, zaradi česar se z obstojem druge predpostavke (subjektivnega pogoja) za izdajo začasne odredbe ni ukvarjalo, kar je v skladu s sprejeto sodno prakso (prim. še mag. Šipec in ostali, Začasne odredbe, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 28).

7. Po določilu 1. in 2. odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

8. Tožeča stranka sodišču prve stopnje primarno očita kršitev načela kontradiktornosti in možnosti obravnavanja pred sodiščem, saj naj bi ji sodišče prve stopnje neutemeljeno očitalo, da se do argumentov tožene stranke, izpostavljenih v odgovoru na tožbo, ni opredelila. Pri tem navaja, da je predlog za zavarovanje z začasno odredbo vložila 14.6.2017, odgovor na tožbo pa je prejela 19.6.2017, zaradi česar se do navedb tožene stranke ni mogla opredeliti, niti je ni sodišče prve stopnje pozvalo, da se do navedb v odgovoru na tožbo opredeli.

9. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Predvsem ne drži, da sodišče prve stopnje tožeče stranke ni pozvalo, da na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo odgovori. Iz podpisane povratnice (pripete na r. št. 7 spisa) izhaja, da je bila tožeča stranka pozvana, da se v roku 15 dni opredeli do ugovora pravnomočno razsojene stvari, ki ga je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo. Četudi je sodišče tožečo stranko pozvalo, da odgovori zgolj na eno izmed navedb v odgovoru na tožbo, to ne pomeni, da tožeča stranka ni mogla ali smela odgovoriti tudi na druge toženčeve navedbe, še zlasti, ker je tožena stranka v obširnem odgovoru na tožbo konkretizirano ugovarjala tožbenemu zahtevku tako po temelju kot po višini. Tožeča stranka je z vlogo z dne 4.7.2017 odgovorila na poziv sodišča glede ugovora pravnomočno razsojene stvari ter izrecno navedla, da se bo o ostalih navedbah tožene stranke izjasnila naknadno. Kdaj konkretno naj bi to bilo, iz navedb tožeče stranke ni mogoče razbrati. Ne glede na napovedano "naknadno" izjasnitev pa tožeča stranka na navedbe v odgovoru na tožbo (pa tudi na navedbe v odgovoru na predlagano začasno odredbo) ni odgovorila niti do izdaje izpodbijanega sklepa 1.8.2017, čeprav je tožena stranka 5.7.2017 vložila samostojen odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je tožeča stranka prejela že 11.7.2017. 10. Drži pritožbena navedba, da postopek za izdajo začasne odredbe praviloma postane kontradiktoren šele v fazi odločanja o ugovoru (prim. I Cpg 216/2011, kjer pa sodišče prve stopnje upnika (predlagatelja začasne odredbe) ni seznanilo z odgovorom na predlagano začasno odredbo, kot je to storilo v konkretnem primeru). Toda v konkretnem primeru je postopek postal kontradiktoren že prej, to pa je, ko je tožena stranka na predlog za zavarovanje z začasno odredbo odgovorila. To pomeni, da je postopek zavarovanja postal kontradiktoren še pred fazo odločanja o ugovoru zoper izdano začasno odredbo, do katere v konkretnem primeru tudi sicer ni prišlo, saj je sodišča prve stopnje predlog za zavarovanje zavrnilo. To pa pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče pri odločanju o zavarovanju z začasno odredbo smelo upoštevati samo tiste navedbe tožene stranke, ki jih bi le-ta podala v ugovoru po izdani začasni odredbi. Tako stališče je tudi sicer napačno, saj temelji na predpostavki, da sodišče vedno izda začasno odredbo, torej tudi v primeru, ko je le-ta neutemeljena. V primeru neutemeljenega predloga do faze postopka, v katerem se odloča o ugovoru zoper izdano začasno odredbo, namreč ne more priti. Za takšno (namensko) razlago, za kakršno se v tem postopku zavzema tožeča stranka, zato ni najti nobene zakonske opore.

11. Ne drži niti pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje tožečo stranko moralo posebej pozvati, da se izjasni o trditvah in listinah tožene stranke, prav tako pa tudi ne, da tožeča stranka ni bila seznanjena s tem, kaj vse bo sodišče pri odločanju upoštevalo. Ko je namreč sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo, je že razpolagalo z (obsežnim) odgovorom na tožbo (s prilogami) in odgovorom tožene stranke na predlog za zavarovanje z začasno odredbo (s prilogami), z vsem pa je bila tožeča stranka seznanjena. Sodišče navedb nasprotne stranke ne more preprosto prezreti, kot to zmotno meni tožeča stranka, pač pa mora pri odločanju tehtati trditve tožeče stranke (in z njene strani ponujene dokaze) ter nasprotne argumente tožene stranke (in njene dokaze). Tudi sicer pa se je sodišče prve stopnje na navedbe tožene stranke v tej fazi postopka oprlo zgolj glede pravnih vprašanj, do katerih bi se tožeča stranka lahko opredelila, ne da bi jo moralo sodišče na to posebej opozarjati ali pozivati.

12. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, ali so bile na strani 5 v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa izpostavljene navedbe tiste, na podlagi katerih je sodišče ocenilo, da tožeča stranka ni uspela z verjetnostjo izkazati obstoja terjatve do tožene stranke, zaradi česar naj bi bila podana kršitev določb ZPP (katere konkretno, tožeča stranka ni navedla). Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Predvsem je že iz konteksta in strukture celotnega izpodbijanega sklepa razvidno, da je sodišče prve stopnje glede verjetnega obstoja terjatve (objektivni pogoj) najprej povzelo navedbe tožeče stranke (v 3. točki obrazložitve), nato navedbe tožene stranke (točka 4 obrazložitve), svojo odločitev pa je obrazložilo v točkah 5 - 7, kjer je navedlo razloge, zaradi katerih je presodilo, da terjatev tožeče stranke ni izkazana niti s stopnjo verjetnosti, sklicujoč se pri tem na navedbe obeh pravdnih strank (povzetih v 3. in 4. točki obrazložitve).

13. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve pojasnilo, da odloča na podlagi verjetnosti, to pomeni, da so močnejši razlogi v prid kot razlogi proti resničnosti spornega dejstva. Ker je tožena stranka v postopku navedla takšne razloge (povzete v točki 4 obrazložitve), bi se po oceni sodišča prve stopnje tožeča stranka morala do njih opredeliti z nasprotnimi argumenti (česar pa ni storila), če naj bi bil z njene strani zatrjevani obstoj terjatve izkazan vsaj s stopnjo verjetnosti. Res je, da se sodišče prve stopnje ni posebej ukvarjalo z vsakim razlogom, s katerim je tožena stranka nasprotovala predlogu za začasno odredbo, česar pa ji v odsotnosti nasprotnih argumentov niti ni bilo potrebno storiti. Šele če bi tožeča stranka na navedbe tožene stranke v odgovoru na predlog za zavarovanje z začasno odredbo (konkretizirano) odgovorila in toženčeve navedbe izpodbijala, bi sodišče prve stopnje moralo (podrobneje) odgovoriti na vsako izmed navedb, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala svoj predlog za zavarovanje ter tožena stranka temu predlogu nasprotovala. Tudi za predlagatelja začasne odredbe namreč veljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu: če katera od potrebnih dejanskih okoliščin v predlogu ni navedena ali verjetno izkazana, ali pa jo uspe nasprotna stranka s stopnjo verjetnosti izpodbiti, predlog ne more biti utemeljen. Trditve strank same po sebi ne ustvarjajo resničnosti, saj mora tožeča stranka za vsako od relevantnih okoliščin podati ustrezno dokazno gradivo. Dokazni standard je v postopku zavarovanja sicer znižan na stopnjo verjetnosti, vendar povsem brez dokazov na verjetnost česarkoli ni mogoče sklepati. Nižji dokazni standard v postopku odločanja o začasni odredbi torej sodišču omogoča, da lahko o verjetnem obstoju relevantnih dejstev sklepa že na podlagi drugih, manj prepričljivih dokaznih sredstev (prim. I Cpg 1241/2010).

14. Tožeča stranka v zvezi s stečajem G. d.d. (točka 2.1. pritožbe) podaja navedbe, ki po svoji vsebini predstavljajo v postopku na prvi stopnji izostal odgovor na navedbe tožene stranke v odgovoru na predlog za zavarovanje z začasno odredbo. To, kar navaja tožeča stranka v pritožbi, zlasti v točki 2.1., predstavlja nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP), ki jih višje sodišče ne sme upoštevati.

15. Sodišče prve stopnje je posebej izpostavilo ureditev v 433. členu OZ, na kateri tožeča stranka tudi sicer utemeljuje tožbeni zahtevek (točka 1.1. tožbe) ter navedlo svoje pravno stališče glede pogodbenega prehoda premoženja, premoženjske celote ali njenega posameznega dela. Izpostavilo je, da je potrebno ureditev iz navedenega člena razlagati restriktivno ter citiralo pravno teorijo v zvezi z nevarnostjo (pre)široke uporabe 433. člena OZ. Opozorilo je (točka 7 obrazložitve), da se tožnikove navedbe in dokazi nanašajo na trditev, da je v konkretnem primeru prišlo do t.i. by-pass-a na toženo stranko, za katerega pa ni mogoče uporabiti ureditve iz 433. člena OZ, še zlasti, ker gre za nejasno določbo, pri kateri je težko ugotoviti, kdaj naj se sploh uporabi (prim. M. Juhart, komentar 433. člena OZ, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, 2. knjiga, str. 626). V tem primeru, ko so navedbe tožeče stranke ostale na ravni navedb iz tožbe (in ene pripravljalne vloge), ki jih je tožena stranka konkretizirano izpodbijala (na kratko povzete / naštete v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so navedbe tožene stranke prepričljive do te mere, da pod vprašaj postavljajo upravičenje tožeče stranke za zavarovanje terjatve z začasno odredbo.

16. Višje sodišče se v postopku zavarovanja ne bo posebej opredeljevalo do pravnih naziranj pritožnika v zvezi s 433. členom OZ, saj bi s tem prejudiciralo odločitev o glavni stvari. Opozarja zgolj na to, da je cilj navedene določbe v varstvu upnikov tistega dolžnika, ki je prenesel premoženjsko celoto ali njen del, pri čemer je prvi pogoj za uporabo te določbe, da se premoženjska celota ali njen del prenašata s pogodbo (izvzemši tiste prenose premoženjskih celot, ki izhajajo neposredno iz posebne zakonske določbe), ob nadaljnem pogoju, da se prenaša premoženjska celota ali njen posamezen del, pri čemer iz zakona ne izhaja, ali sta s premoženjem mišljena aktiva in pasiva ali samo prenos aktive. Sporno tako ostaja (in na to bo bo moralo v nadaljevanju postopka odgovoriti sodišče prve stopnje), ali se ureditev iz 433. člena OZ nanaša zgolj na prenos aktive ali tudi pasive. Tudi sicer je tožeča stranka navajala, da je vrednost prenesenih aktiv, ki so bile iz družbe G. d.d. prenesene na toženo stranko, znašala vsaj 2.745.881,00 EUR. Tožena stranka je nasprotno predložila dokaze, iz katerih s strani tožeče stranke zatrjevana aktiva družbe G. d.d. oziroma A. d.d. ne izhaja. Tožeča stranka je tudi nekonsistentna v svojih navedbah: enkrat navaja, da naj bi tožena stranka prevzela podjem družbe G. d.d., očiščen vseh obveznosti, v nadaljevanju pa, da je prevzela tudi dolgove družbe G. d.d. (na čemer gradi subjektivno nevarnost).

17. Pritožnik sodišču prve stopnje v tem delu očita zmotna izvajanja v smeri, da naj bi določila ZFPPIPP izključevala uporabo 433. člena OZ. Tudi, če ZFPPIPP uporabe 433. člena OZ v primeru 221.u člena (potrditev in učinki prisilne poravnave s prestrukturiranjem z izčlenitvijo) ne izključuje izrecno, pa to ne pomeni, da je to določbo mogoče uporabiti v primeru stečaja oziroma po njegovem zaključku. Kot izhaja iz podatkov v spisu, tožeča stranka pravnih dejanj stečajnega dolžnika ni izpodbijala, čeprav je bila s strani stečajnega upravitelja na to posebej opozorjena oziroma pozvana (skupaj z drugimi upniki, prim. Otvoritveno poročilo stečajnega upravitelja z dne 8.1.2016 in izjava upravitelja v zvezi z ugovorom upnikov zoper prvi sklep o končanju stečajnega postopka z dne 15.3.2015). Čeprav samo zaradi tega ni mogoč zaključek, da njeni zahtevki ne morejo biti utemeljeni, pa to kaže (vsaj) na to, da tožeča stranka v stečajnem postopku nad podjetjem A. d.d. (prej G. d.d.) spornih dejanj stečajnega dolžnika ni štela kot takih, ki bi posegali v njene interese. Povedano drugače: tožeča stranka v stečajnem postopku očitno ni štela, da bi bili v posledici spornih pogodb, sklenjenih med toženo stranko in A. d.d., ter z izjavo o pobotu, prizadeti njeni interesi, kar je nasprotno temu, kar zatrjuje v tem postopku. Tožeča stranka je v stečajnem postopku prijavila navadno terjatev, v tem postopku pa zatrjuje, da ji plačilo pripada iz naslova prenesenega podjema in to je terjatev, ki jo želi zavarovati z začasno odredbo. Zahteva torej zavarovanje plačila iz naslova premoženja, ki naj bi bilo premoženje stečajnega dolžnika, preneseno na toženo stranko.

18. Tožeča stranka sicer pravilno opozarja na napačno poimenovanje pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in družbo G. Nobena od pravdnih strank se v tem postopku namreč ni sklicevala na pogodbo o kratkoročnem okvirnem kreditu št. ... z dne 21.3.2011, pač pa na pogodbo o revolving kreditu št. ... z dne 3.2.2014. Toda zgolj zaradi napačnega poimenovanja in oznake pogodbe, odločitev sama po sebi ni nepravilna. V tem delu gre za očitno pisno pomoto, odpravljivo s popravnim sklepom sodišča prve stopnje.

19. Glede zatrjevane kršitve določb postopka (obrazloženost izpodbijanega sklepa) tožeča stranka navaja, da izpodbijani sklep praktično nima obrazložitve. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje zgolj na kratko povzelo navedbe pravdnih strank in na splošno pojasnilo, zakaj so navedbe tožene stranke prepričljivejše od navedb tožeče stranke, vendar to v tej fazi postopka zadostuje.

20. Obveznost sodišča, da svoje odločbe obrazloži, ne izhaja le iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč je tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Iz obrazložitve sodne odločbe mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 295/2003, sklep Ustavnega sodišča Up 201/01).

21. Višje sodišče ugotavlja, da obrazložitev sodišča prve stopnje ni pomanjkljiva, četudi je mestoma presplošna. Le v primeru, da bi zaradi pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe učinkovita pritožba zoper njo ne bila možna, bi taka odločba kršila strankino pravico do pravnega sredstva, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je po presoji višjega sodišča mogoče povsem jasno ugotoviti, katera so pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago svoje odločitve, torej da so v tej fazi postopka navedbe tožene stranke (naštete v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) prepričljive do te mere, da pod vprašaj postavljajo upravičenje tožeče stranke do zavarovanja terjatve z začasno odredbo. Ali je pravilno tudi pravno stališče sodišča prve stopnje glede 433. člena OZ, pa bo predmet obravnave v nadaljevanju postopka.

22. Tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje ne doseglo dokaznega standarda, ne drži. Tožena stranka je substancirano ugovarjala tako temelju kot višini terjatve, v zvezi s predlaganim zavarovanjem pa tudi, da tožeča stranka ni izkazala niti verjetnosti terjatve, niti (subjektivne) nevarnosti za zavarovanje z začasno odredbo. Tožeča stranka navedbam v odgovoru na predlog za zavarovanje z začasno odredbo ni nasprotovala, zaradi česar se šteje, da ta dejstva priznava (prim. 214. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V taki procesni situaciji sodišče prve stopnje ni bilo dolžno odgovarjati na vsako posamezno navedbo in dokaz, ki sta ga predložili pravdni stranki. Že zgoraj je pojasnjeno, da sodišče v postopku odločanja o zavarovanju z začasno odredbo odloča na podlagi verjetnosti; zadostuje torej, da so pravno pomembna dejstva verjetno izkazana, kar pomeni, da ni potrebno, da je sodišče o njihovem obstoju prepričano. Za odločitev je bistveno, da so okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva močnejše od tistih, ki govore zoper njega. Po zaključku sodišča prve stopnje tožeča stranka verjetnega obstoja terjatve ni izkazala oziroma je tožena stranka vsaj s stopnjo verjetnosti uspela navedbe in dokaze tožeče stranke izpodbiti, s čimer višje sodišče soglaša. 23. Sodišče lahko izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve le, če sta oba pogoja iz 1. in 2. odstavka 270. člena ZIZ izpolnjena kumulativno. Iz dosedanje obrazložitve izhaja, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti terjatve, zaradi česar predlogu za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga ni mogoče ugoditi. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

24. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP ter 15. členom ZIZ. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške, mora pa toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.