Jedro

V tej zadevi je sporno, ali je tožnica zaradi sklenjene izročilne pogodbe zavezanka za plačilo institucionalnega varstva za B.B. Z izročilno pogodbo si je izročevalka izgovorila popolno oskrbo na domu, ni pa si izgovorila plačila za oskrbo institucionalnega varstva, niti se tega ni zavezala prevzemnica. Čeprav se C.C. ni zavezala nuditi in plačati oskrbo institucionalnega varstva, pa to ne pomeni, da s tem, ko je izročevalka oziroma upravičenka v institucionalnem varstvu, da obveznosti iz izročilne pogodbe ne veljajo oziroma, da so iz izročilne pogodbe njej ostale zgolj pravice, ne pa dogovorjene obveznosti. Načelo relativnosti pogodbenih razmerij sicer pomeni, da velja le med pogodbenimi strankami, vendar se v konkretnem primeru obveznosti iz izročilne pogodbe, nanašajo tudi na obveznosti ostalih zavezancev pri plačilu prispevka za institucionalno varstvo B.B. (tretji odstavek 18. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev). Ker se je C.C. zavezala zagotavljati B.B. oskrbo na domu, se njen prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot se je zavezala z izročilno pogodbo. Če na ta način določen prispevek zavezanke ne dosega zneska, za katerega je bila upravičenka oproščena, se prispevke ostalih zavezancev, torej tudi tožnice, določi v razmerju, ki glede na tretji odstavek 18. člena Uredbe velja za njihovo plačilno sposobnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 12. 2014 in št. ... z dne 17. 9. 2015 ter Centra za socialno delo A. št. ... z dne 24. 6. 2014 in št. ... z dne 2. 4. 2015 se odpravijo in zadeva vrne toženi stranki v novo upravno odločanje“

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 423,95 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbe v višini 264,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 12. 2014 in št. ... z dne 17. 9. 2015 ter Centra za socialno delo A. št. ... z dne 24. 6. 2014 in št. ... z dne 2. 4. 2015 v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, odpravijo ter se ugotovi, da tožeča stranka ni zavezanka za plačilo storitve institucionalnega varstva za upravičenko B.B., zavrnilo. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške tega postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila Zakona o obligacijskih razmerjih, zlasti drugi odstavek 99. člena, saj je sporno določbo pogodbe, da bi naj prevzemnica oskrbela izročevalko na njenem domu, razlagalo dobesedno in zato v nasprotju z njunim skupnim namenom sklenjene pogodbe. Skupni namen zagotovo ni bil v tem, da si izročevalka v zameno za brezpogojno izročitev vsega svojega premoženja prevzemnici, preživljalki, zagotovi preživljanje le na lokaciji, kjer je sicer ob sklenitvi pogodbe res bivala, to je na njenem domu. Njun namen je zagotovo bil v tem, da si zagotovi preživljanje in oskrbo vse do svoje smrti, saj ji je brezpogojno izročila vse svoje premoženje. Namen prevzemnice pa je bil ne le v tem, da se s tem strinja, temveč tudi v tem, da v zameno za izpolnjevanje te obveznosti, to premoženje pridobi. Ob sklenitvi ter še tudi nekaj časa po tem, ko je preživljanka že odšla v dom, je preživljalka vse do leta 2011, nosila vse stroške tega varstva. Problem je očitno nastal šele potem, ko je prišlo do razveze zakonske zveze med C.C. in D.D., soprevzemnikom, kar pa glede na to, da ni prišlo do spremembe sporne izročilne pogodbe, nanjo ne vpliva. Ravno zato je sporna razlaga tistega dela te pogodbe, po katerem si je izročevalka izgovorila pravico do preživljanja doma, v nasprotju s tem namenom. Tudi sicer to, da bi npr. prevzemnica bila prosta te obveznosti zgolj zato, ker bi bila izročevalka prisiljena oditi v dom, sama pa bi bila še vedno dolžna izročiti svoje premoženje kljub temu, da prevzemnica ni izpolnila svoje obveznosti, ne bi bilo niti pošteno, niti ne bi pomenilo vestnega izpolnjevanja dogovorjenega, kar je v nasprotju z enim od temeljnih načel obligacijskega prava, to je načelom vestnosti in poštenosti. Po drugi strani pa bi tako stališče pomenilo, da prevzemnica izročevalko potem, ko je bila prisiljena oditi v dom, ne bi bila več dolžna preživljati. Da niti prevzemnica ob sklenitvi pogodbe svojih obveznosti ni razumela na tak način, dokazuje tudi to, da jih je kljub temu, da je izročevalka že odšla v dom, vse do razveze zakonske zveze v celoti izpolnjevala ne glede na to, da izročevalka ni bila več doma. To, da se je šele po razvezi odločila sklicevati na to, da naj bi bila dolžna mater oskrbeti le doma, v dednem postopku po njej pa je sporno pogodbo predložila kot veljavni naslov za pridobitev vsega njenega premoženja tako, kot da jo je v celoti izpolnila, po mnenju tožnice ne more biti razlog za to, da izročevalka s sporno pogodbo naj ne bi imela izgovorjene pravice do preživljanja vse do svoje smrti. To jasno izhaja tudi iz prilog, ki jih je predložila tožena stranka v odgovoru na tožbo, npr. iz sklepa o dedovanju po izročevalki. Zato pomeni sporno razlogovanje sodišča po eni strani napačno uporabo materialnega prava, po drugi strani pa tudi bistvene kršitve določb ZPP. Poudarja, da čeprav Zakon o obligacijskih razmerjih izročilne pogodbe ni posebej urejal, to ne pomeni, da ta ni bila urejena kot dvostransko obvezna pogodba. Namen sklenitve take pogodbe je bil ravno v tem, da si preživljanka (izročevalka) v zameno za izročitev svojega premoženja preživljalki (prevzemnici) zagotovi preživljanje vse so njene smrti. Ravno to so B.B. in C.C. ter njen takratni soprog D.D., pogodbeniki te pogodbe, z njo tudi dogovorili. Res je sicer, da je bilo v njej predvideno, da bi naj prevzemnika C.C. in D.D. zagotovila izročevalki B.B. preživljanje in oskrbo na njenem domu, a to ne pomeni, da jo preživljalca nista bila dolžna oskrbeti vse do njene smrti. Namen pogodbe je mnogo bolj pomembna sestavina take pogodbe, kot pa to, kje bi preživljanka ob smrti dejansko bivala. Zato je sporna razlaga sodišča, v posledici takega napačnega stališča pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sporna pogodba zavezuje ne le vse pogodbene stranke, temveč tudi sodišče. Tudi Obligacijski zakonik določa, da se sporna določila razlagajo tako, da se išče skupen namen pogodbenikov ob sklenitvi pogodbe, ta pa v konkretnem primeru zagotovo ni bil v tem, da bi si naj preživljanka B.B., v zameno za izročitev vsega svojega premoženja s sporno pogodbo, izgovorila pravico do preživljanja le do takrat, dokler bi še lahko bivala doma. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončnih odločb tožene stranke z dne 4. 12. 2014 in z dne 17. 9. 2015. S prvo dokončno odločbo je bila zavrnjena pritožba, ki jo je tožnica vložila zoper prvostopno odločbo Centra za socialno delo z dne 24. 6. 2014. S slednjo je bilo med drugim odločeno, da z veljavnostjo te odločbe preneha veljati odločba Centra za socialno delo A. z dne 26. 2. 2013 in sicer, da je B.B. oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 470,67 EUR od 1. 12. 2012, pri čemer njen prispevek znaša 421,76 EUR, da je E.E. oproščen plačila storitve za upravičenko v višini 390,67 EUR, pri čemer njegov prispevek znaša 80,00 EUR, da je tožnica oproščena plačila storitve za upravičenko v višini 260,13 EUR, pri čemer njen prispevek znaša 110,54 EUR, da je C.C. oproščena plačila storitve za upravičenko v višini 288,67 EUR, pri čemer njen prispevek znaša 182,00 EUR in da je F.F. oproščena plačila storitve za upravičenko v celoti ter, da storitev za upravičenko v višini razlike med oprostitvijo upravičenke in prispevki zavezancev doplača Občina A.. Z drugo dokončno odločbo z dne 17. 9. 2015 pa je bila zavrnjena pritožba, ki jo je tožnica vložila zoper prvostopno odločbo Centra za socialno delo A. z dne 2. 4. 2015. S slednjo je bilo med drugim odločeno, da je B.B. oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 498,04 EUR od 10. 10. 2014, pri čemer njen prispevek znaša 394,30 EUR, da je E.E. oproščen plačila storitve za upravičenko v višini 418,04 EUR, pri čemer njegov prispevek znaša 80,00 EUR, da je tožnica oproščena plačila storitve za upravičenko v višini 399,89 EUR, pri čemer njen prispevek znaša 98,15 EUR, da je C.C. oproščena plačila storitve za upravičenko v višini 303,09 EUR, pri čemer njen prispevek znaša 194,95 EUR, da je F.F. oproščena plačila storitve za upravičenko v celoti ter, da storitev za upravičenko v višini razlike med oprostitvijo upravičenke in prispevki zavezancev, doplača Občina A..

5. Glede na citirane odločbe je za čas od 1. 12. 2012 oziroma od 10. 10. 2014 sporno, ali je tožnica zaradi sklenjene izročilne pogodbe zavezanka za plačilo institucionalnega varstva za B.B..

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 3/07 - Uradno prečiščeno besedilo in spremembe, v nadaljevanju: ZSV) in Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/04 in 124/04, v nadaljevanju: Uredba). Po prvem odstavku 100. člena ZSV so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačevati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialnovarstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačne. Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, je v skladu z določbo tretjega odstavka 100. člena ZSV predpisala Vlada Republike Slovenije in sicer v Uredbi. Po 1. točki 2. člena Uredbe je upravičenec ali upravičenka oseba, ki za razreševanje socialnih stisk in težav potrebuje organizirano strokovno pomoč v obliki socialnovarstvenih storitev, če izpolnjuje splošne pogoje iz 5. člena Zakona o socialnem varstvu in posebne pogoje, predpisane s standardi in normativi za posamezno storitev. Glede na definicijo določeno v 3. točki citirane določbe pa se za zavezance ali zavezanko šteje fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in druga pravna ali fizična oseba, ki jo k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva za upravičenca zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel. 7. V tretjem odstavku 18. člena Uredbe je določeno, da če je kdo od zavezancev, na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla, zavezan upravičencu v celoti plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu, se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve. Če pa je zavezan plačevati oskrbo le delno ali zagotavljati oskrbo na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot je zavezan z izvršljivim pravnim naslovom ali pravnim poslom. Če na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil oproščen upravičenec, se prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost. 8. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je B.B. kot izročevalka z C.C. kot prevzemnico dne 23. 6. 1986 sklenila izročilno pogodbo. Izročevalka si je s citirano pogodbo zase izgovorila dosmrtno, brezplačno in ogrevano stanovanje, z elektriko ter vodo, s souporabo skupnih prostorov in prostim gibanjem, skupno in prosto hrano, z vsemi priboljški, pri odprtem kruhu in pijači, za primer onemoglosti vso ustrezno preskrbo in pomoč, hrano in postrežbo, za primer bolezni pa ustrezno prehrano in zdravniško pomoč.

9. S citirano izročilno pogodbo si je torej izročevalka izgovorila popolno oskrbo na domu, ni pa si izgovorila plačila za oskrbo institucionalnega varstva, niti se tega ni zavezala prevzemnica.

10. Čeprav se C.C. ni zavezala nuditi in plačati oskrbo institucionalnega varstva, pa to ne pomeni, da s tem, ko je izročevalka oziroma upravičenka v institucionalnem varstvu, da obveznosti iz izročilne pogodbe ne veljajo oziroma, da so iz izročilne pogodbe njej ostale zgolj pravice, ne pa dogovorjene obveznosti. Načelo relativnosti pogodbenih razmerij sicer pomeni, da velja le med pogodbenimi strankami, vendar se v konkretnem primeru obveznosti iz izročilne pogodbe, nanašajo tudi na obveznosti ostalih zavezancev pri plačilu prispevka za institucionalno varstvo B.B. (tretji odstavek 18. člena Uredbe).

11. Ker se je C.C. zavezala zagotavljati B.B. oskrbo na domu, se njen prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot se je zavezala z izročilno pogodbo. Če na ta način določen prispevek zavezanke ne dosega zneska, za katerega je bila upravičenka oproščena, se prispevke ostalih zavezancev, torej tudi tožnice, določi v razmerju, ki glede na tretji odstavek 18. člena Uredbe velja za njihovo plačilno sposobnost. 12. Za presojo obravnavane zadeve je torej potrebno izhajati iz sklenjenega pravnega posla in v kakšnem obsegu se je C.C. zavezala izpolnjevati svoje obveznosti do upravičenke B.B.. Ker gre za zakonite zavezance, na podlagi izročilne pogodbe pa še za pogodbeno obveznost, bo najprej potrebno ugotoviti, kakšne obveznosti izhajajo iz pogodbene obveznosti in šele nato za vse zakonite zavezance, kolikor pogodbena obveznost ne bo dosegla zneska, do katerega je upravičenka oproščena.

13. Ker v tej smeri niti v predsodnem postopku dejansko stanje ni bilo ugotavljano, tudi ni bila ugotovljena višina prispevka za C.C. iz naslova izročilne pogodbe in tudi ne ali ta prispevek dosega znesek, do katerega je bila B.B. oproščena, posledično pa prav tako ne, ali so tudi ostali zakoniti zavezanci, torej tudi tožnica, dolžni prispevati in v kakšni višini za institucionalno varstvo B.B., bo postopek v tej smeri dopolnila tožena stranka in ponovno odločila o višini prispevkov posameznega zavezanca. Tožena stranka bo z upoštevanjem okoliščin konkretnega primera ugotovila, koliko bi znašal prispevek za popolno oskrbo na domu kot je določeno v izročilni pogodbi, torej za ogrevano stanovanje, elektriko in vodo, hrano in pijačo in vso ustrezno preskrbo in pomoč v primeru onemoglosti oziroma bolezni. Na podlagi tako določene in ovrednotene brezplačne oskrbe na domu, bo tožena stranka presodila, ali ta znesek, ki predstavlja obveznost C.C. iz izročilne pogodbe, dosega znesek, do katerega je upravičenka oproščena plačila storitev institucionalnega varstva. Če ga ne bo dosegal, bo za preostali manjkajoči del do višine oprostitve upravičenke, določil koliko znaša obveznost zakonitih zavezancev glede na posameznikovo plačilno sposobnost in o tem ponovno odločil z odločbama za čas od 1. 12. 2012 oziroma od 10. 10. 2014. 14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijane odločbe in zadevo na podlagi 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Ker je tožnica v postopku uspela, ji je na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) priznalo stroške postopka v višini 423,95 EUR in naložilo toženi stranki, da jih je dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Od zneska 423,95 EUR je v okviru priglašenih stroškov priznalo nagrado za postopek po tarifni št. 3100 v višini 159,90 EUR, nagrado za narok po tarifni št. 3002 v višini 147,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 v višini 20,00 EUR in potne stroške za kilometrino na relaciji A. - G. in nazaj skupaj 54 kilometrov po 0,37 EUR, kar znaša 20,00 EUR, to je skupaj 347,50 EUR in 22 % DDV 76,45 EUR.

15. Ker je tožnica uspela s pritožbo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena tožnici priznalo tudi stroške pritožbe v znesku 264,50 EUR in odločilo, da jih je dolžna plačati tožena stranka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Od zneska 264,50 EUR znašajo stroški pritožbe po tarifni št. 3210 196,80 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 20,00 EUR, to je skupaj 216,80 EUR in od tega zneska še 22 % DDV, to je 47,70 EUR.