Jedro

Dejanje, storjeno v posledici izvrševanja stvarne služnosti v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti, ni protipravno in ga ni mogoče šteti kot dejanja, ki bi lastnika in posestnika služeče stvari upravičevalo do sodnega varstva pred motenjem posesti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtvku in ugotovilo, da sta toženca motila tožnika v njuni soposesti nepremičnine parc. št. 6/3 k.o. D. na način, opisan pod 1. točko izreka prvostopnega sklepa, posledično pa je ugodilo tudi ustreznemu prepovednemu zahtevku tožnikov in tožencema naložilo, da morata tožnikoma nerazdelno plačati na znesek 17.290,00 SIT odmerjenih njunih pravdnih stroškov.

Zoper sklep sodišča prve stopnje sta toženca vložila pritožbo. Kot pritožbena razloga uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. V pritožbi se ponovno sklicujeta na pogodbo, sklenjeno med prvo toženko in predniki tožnikov dne 5.10.1965, s katero je bila ustanovljena služnostna pravica voženj po spornem zemljišču. Glede načina izvrševanja služnosti pa so se stranke potrditvah tožencev dogovorile, da se izvršuje v jesenskem in spomladanskem času, ko so pridelki že pospravljeni, če pa niso, pa da se lahko pelje tudi čez nje. Tožena stranka je takšne vožnje tudi ves čas izvrševala. Res pa je, da je bil prej ta del zemljišča neobdelan ali pa posajen s pridelki, ki so se zgodaj pospravljali, sedaj pa je tam zelenjavni vrt. Glede na navedeno toženca menita, da ne gre za motenje posesti, temveč za izvrševanje služnostne pravice. Predlagata spremembo izpodbijanega sklepa v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Iz razlogov izpodbijanega sklepa izrecno izhaja, da je sodišče prve stopnje odklonilo razpravljanje o vprašanju, ali imata toženca zatrjevano služnost poti čez svet tožnikov ali ne in to z utemeljitvijo, da se v pravdah zaradi motenja posesti ne upošteva pravice do posesti in njenega pravnega naslova. Tožbenemu zahtevku je ugodilo potem, ko je ugotovilo, da tožencema ni uspelo dokazati njune trditve, da sta služnost ves čas izvrševala tako, kot sta jo ob obravnavanem dejanju, sklicujoč se pri tem na določbo prvega odstavka 74. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), po kateri se posest izgubi, če posestnik neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo.

Res je sicer, da po določbi prvega odstavka 78. člena ZTLR daje sodišče varstvo pred motenjem posesti glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje ter da pri tem ne upošteva pravice do posesti, pravnega naslova posesti in dobrovernosti posestnika. Vendar iz pravkar povzete zakonske določbe izrecno izhaja, da se vse to nanaša na posestnika - torej tistega, ki terja sodno varstvo pred motenjem posesti. Le ta mora dokazati svojo zadnjo posest, preden je prišlo do njenega motenja ali odvzema; nista pa tega v obravnavanem primeru dolžna storiti toženca, ki posestnega varstva ne terjata. Zato ne more biti odločilna okoliščina za ugoditev tožbenemu zahtevku zoper njiju ta, da nista uspela dokazati, da sta služnost ves čas izvrševala tako, kot sta jo ob obravnavanem dejanju. Tudi če posesti stvarne služnosti sploh ne bi zatrjevala, se sodišče prve stopnje ne bi moglo izogniti obravnavanju njunega ugovora, po katerem bi naj očitano jima dejanje kot motilno storila le v posledici in obsegu izvrševanja njune pravice stvarne služnosti voženj po svetu tožnikov, ki na zakonsko predvideni (in s tem edini upoštevni) način nikoli ni prenehala. Če bi se izkazalo, da je temu res tako, izvrševanja pravice v obsegu, pridobljenem na pravno veljaven in zakonsko predviden način, nikakor ne bi bilo mogoče šteti kot motenja posesti, saj bi manjkal nujno potrebni element protipravnosti v ravnanju tožencev za tako kvalifikacijo. Drugačna razlaga bi privedla do situacije, ko bi bil sleherni služnostni upravičenec, ki več kot 30 dni ne bi dejansko izvrševal svoje pravice (kar pri stvarnih služnostih ni nikakršna redkost) in nato z izvrševanjem ponovno nadaljeval, izpostavljen pravdanju zaradi motenja posesti - vključno s posledico sodne prepovedi izvrševanja njegove obstoječe pravice.

To, da toženca v času pred obravnavanim dejanjem nista izvrševala služnosti tako, kot sta jo ob obravnavanem dejanju, torej ne more biti odločilnega pomena - končno tudi ne za sklep, da sta s tem izgubila posest, ker sta jo nehala izvrševati, saj je materialnopravno zmotno tudi prvostopno sklicevanje s tem v zvezi na določbo prvega odstavka 74. člena ZTLR, po kateri se posest izgubi, če posestnik neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo in ki se torej nanaša le na posest stvari (in ne tudi na posest pravice). Ker glede na zgoraj obrazloženo zmotno uporabo materialnega prava v postopku na prvi stopnji niso bila ugotovljena dejstva, pomembna za presojo vprašanja utemeljenosti ugovora tožencev glede njunega dejanja kot posledice izvrševanja služnostne pravice - brez obstoja elementa protipravnosti v njunem ravnanju, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. To pa je narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa na podlagi določbe 3. točke 380. člena Zakona o pravdnem postopku ( v zvezi s prvim odstavkom 370. člena in s 381. členom istega zakona) ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo treba dopolniti dokazovanje v zgoraj nakazani smeri in nato o zahtevku tožnikov ponovno odločiti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZTLR, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).