Jedro

Če v opisu dejanja manjka kateri od zakonskih znakov kaznivega dejanja, to ne predstavlja kršitve določb ZKP, temveč kršitev materialnega zakona - kljub temu, da je tudi v tem primeru izrek sodbe nerazumljiv, pa dejanje, kot je opisano, ne predstavlja kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo E.Š. za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta upravlja naloge varnosti po prvem odstavku 303. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen 5 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 leti. Z isto odločbo je zavrglo še obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ in s stroški tega dela postopka obremenilo proračun. Višje sodišče v Kopru je pritožbi pomočnice Okrožnega državnega tožilca ugodilo in izpodbijani sklep o zavrženju razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem ko je pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici K 175/2008 z dne 19.1.2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru je bil obsojeni Š. spoznan za krivega še storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, za katero mu je bila prav tako izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora, nakar mu je sodišče po določbi četrtega odstavka 59. člena KZ določilo upoštevajoč kazen 5 mesecev zapora, ki mu je bila določena za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 303. člena KZ določena enotna kazen 6 mesecev zapora ter preizkusna doba 2 leti.

2. Zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 303. člena KZ (sodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici K 140/2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 234/2008) je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti v pretežnem delu ni utemeljena, saj zagovornik uveljavlja le razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s čimer pa s tem izrednim pravnim sredstvom pravnomočnih odločb ni mogoče izpodbijati, utemeljena pa je le glede navedb, da izrek ne vsebuje datuma storitve kaznivega dejanja, vendar gre po mnenju vrhovnega državnega tožilca zgolj za formalno pomanjkljivost, ki ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča. 4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Bistveno kršitev določb ZKP iz 11. točke prvega odstavka 371. člena in posledično kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da v izreku sodbe manjka čas (datum) storitve kaznivega dejanja.

6. Kot izhaja iz podatkov v spisu je vložena in na glavni obravnavi dne 14.4.2008 modificirana obtožnica vsebovala datum storitve kaznivega dejanja, to je 10.2.2007. Istega dne (14.4.2008) je sodišče spoznalo obsojenca za krivega storitve kaznivega dejanja po modificirani obtožbi, pri čemer je razglasilo sodbo, ne da bi bil naveden datum storitve kaznivega dejanja. S to pomanjkljivostjo je bil kasneje izdelan tudi pisni izvod sodbe.

7. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je uveljavljal zagovornik v zahtevi, je med drugim podana tedaj, če je izrek sodbe nerazumljiv ali sam s seboj v nasprotju ali v nasprotju z razlogi sodbe. Nerazumljivost se mora nanašati na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji odgovornost obtoženca. Isto velja tudi za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, oziroma se mora to nasprotje nanašati na odločilna dejstva. Če pa v opisu dejanja manjka kateri od zakonskih znakov kaznivega dejanja, navedeno ne predstavlja kršitve določb ZKP temveč kršitev materialnega zakona. Kljub temu, da je tudi v tem primeru izrek sodbe nerazumljiv, pa dejanje, kot je opisano, ne predstavlja kaznivega dejanja (gre za kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP).

8. Odgovoriti je torej potrebno, ali v konkretnem primeru nenavedba datuma storitve kaznivega dejanja predstavlja kršitev materialnega ali procesnega zakona iz prvega odstavka 371. člena ZKP ali pa predstavlja zgolj kršitev, ki ni vplivala na zakonitost sodbe.

9. Čas storitve kaznivega dejanja je pomembna modaliteta vsake sodbe, oziroma, že prej obtožbe (določilo 2. točke 269. člena ZKP čas storitve kaznivega dejanja uvršča med obvezne sestavine obtožnice). Procesni kazenski zakon pa v 1. točki 359. člena sicer ne navaja časa storitve kaznivega dejanja kot obvezne sestavine izreka sodbe temveč je navedeno le, da mora biti v sodbi s katero sodišče spozna obtoženca za krivega, navedeno, katerega dejanja ga spozna za krivega, pri čemer je potrebno navesti dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Navedeno pa seveda ne pomeni, da se pri sodbi ne zahteva taka konkretizacija kaznivega dejanja kot za obtožbo, pomeni pa, da čas storitve kaznivega dejanja ni vselej takšna okoliščina, zaradi katere bi v vsakem primeru bila sodba nejasna (kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) ali celo, da bi nenavedba časa storitve kaznivega dejanja predstavljala kršitev materialnega kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP). Čas storitve kaznivega dejanja ima namreč v različnih zadevah lahko različen pomen. Lahko predstavlja zakonski znak določenega kaznivega dejanja (kazniva dejanja vojnega hudodelstva, storjenega med vojno), lahko predstavlja njegovo kvalificirano obliko (kazniva dejanja iz skupine dejanj zoper spolno nedotakljivost storjenih nad osebami mlajšimi od 15 let), ali privilegirano obliko (detomor). V primeru, ko je čas storitve kaznivega dejanja zakonski znak in bo časovna opredelitev v izreku manjkala, bo podana kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP (dejanje za katerega je bil obdolženec spoznan za krivega, ne vsebuje vseh elementov), ali pa bo obsojenec v primeru, ko bo šlo za očitek storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja, odgovarjal le za temeljno obliko tega kaznivega dejanja, ali pa bo dejanje v tem in tudi v primeru, kolikor se bo očitek nanašal na privilegirano obliko kaznivega dejanja in čas storitve ne bo naveden, izrek nejasen, torej bo podana kršitev procesnega zakona iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Čas storitve kaznivega dejanja pa je nadalje pomemben še za presojo, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon (npr. zastaranje), nadalje zaradi opredelitve statusa obdolženca (ali je bil v času storitve kaznivega dejanja odgovorna oseba itd.) oziroma tedaj, ko je uporaba KZ odvisna od določene starosti storilca (ali je bil ob storitvi kaznivega dejanja še mladoleten). Opredelitev časa bo nadalje pomembna v primerih spreminjanja zakonodaje, torej glede vprašanja, kateri zakon je za storilca milejši, predvsem pa je opredelitev časa storitve kaznivega dejanja pomembna zaradi zagotovitve obdolženčeve obrambe v postopku (npr. dokazovanje alibija itd.).

10. V konkretnem primeru ne gre za nobeno od navedenih situacij, oziroma čas storitve kaznivega dejanja ne predstavlja okoliščine, ki bi lahko imela dejanske ali pravne posledice za obsojenca. Čas storitve kaznivega dejanja v tem postopku namreč ni pomemben glede presoje kateri zakon je milejši, ne vpliva na kvalifikacijo kaznivega dejanja, niti ne pride v poštev presoja ali je dejanje zastaralo ali ne, (kaznivo dejanje je bilo storjeno dne 10.2.2007, dne 14.4.2008 je bila sodba sodišča prve stopnje razglašena, o pritožbah pa je odločilo višje sodišče dne 5.11.2008). Prav tako pa tudi obsojenec v tem postopku ni bil prikrajšan v svoji pravici do obrambe. Do izreka sodbe je namreč glede na očitek v obtožnici vedel, da gre za dejanje, storjeno dne 10.2.2007 in se je glede takšne obtožbe tudi ves čas branil. Res je sicer, da je iz izreka sodbe očitno pomotoma izpadel navedeni podatek, vendar pa je iz obrazložitve sodbe razvidno, da gre za identično kaznivo dejanje z vsemi modalitetami, tudi časovno, ki jo je vsebovala obtožnica. Sodba torej za obsojenca ni predstavlja akta presenečanja, temveč zgolj obsodbo po modificirani obtožbi.

11. Z nadaljnjimi navedbami, da v obravnavani kazenski zadevi sodišče s krivdorekom ni zadostilo pravnemu standardu gotovosti, da bi moralo obsojenca v dvomu očitka po obtožbi oprostiti, še posebej, ker je vozil s hitrostjo le 20 km/h, da se je policist nahajal na pločniku, da je bil on tisti, ki je brcnil v obsojenčevo vozilo ipd., zagovornik ne uveljavlja bistvenih kršitev določb ZKP, temveč le izraža dvom v ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vlagati. Isto velja tudi glede očitka, da je v tej kazenski zadevi ostalo odprto vprašanje obdolženčeve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja, saj je bil obdolženec tedaj pod vplivom alkohola.

12. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da v zahtevi uveljavljene kršitve materialnega ali procesnega zakona niso podane, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih člena 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.