Jedro

Status zemljišč (tj. ali gre za stavbna ali kmetijska zemljišča) se določa v prostorskih aktih, pri odločanju o posegih v prostor pa je treba upoštevati namensko rabo zemljišč, kot je določena v teh aktih.

Določitev gradbene parcele k nameravanemu stanovanjskemu objektu ni mogoče šteti kot takšen poseg v prostor, ki je po PUP dopusten na zemljiščih, ki so razvrščena v 1. območje kmetijskih zemljišč.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-339/2009-8-BM z dne 24. 1. 2011 se odpravi v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za rušenje obstoječega stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., ter se zadeva v tem obsegu vrne Ministrstvu za infrastrukturo in prostor v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila gradbeno dovoljenje Upravne enote Piran št. 351-95/2008-104 z dne 2. 9. 2010 in zavrnila tožničino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rušenje obstoječega stanovanjskega objekta in za gradnjo novega stanovanjskega objekta, oboje na zemljišču parc. št. ... k.o. ... Z odločbo št. 35108-339/2009-9-BM z dne 25. 1. 2011 je odpravila še sklep št. 351-95/2008-113 z dne 4. 10. 2010 o popravi pomote v odpravljenem gradbenem dovoljenju. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da lokacija posega leži v območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planskih celot 1, 8, 9, 11 in 13 v občini Piran (v nadaljevanju PUP), pri čemer je zemljišče parc. št. ... uvrščeno v ureditveno območje stavbnih zemljišč – razpršena stanovanjska gradnja (VIII. kategorija zemljišč). Po namenski rabi zemljišča osrednji del parcele predstavlja stavbno zemljišče (cca 250 m2), preostali del parcele pa je kmetijsko zemljišče 1. kategorije. Ugotavlja, da iz predloženega PGD izhaja, da namerava tožnica na mestu obstoječega stanovanjskega objekta neto tlorisne površine 46,90 m2 graditi novo dvostanovanjsko stavbo v maksimalnih gabaritih 8 m x 12 m. Kljub povečanju neto tlorisne površine novega objekta za 116,17 m2 toženka nameravano gradnjo šteje za nadomestno gradnjo. V nadaljevanju navaja, da je prvostopenjski upravni organ h gradnji napačno določil gradbeno parcelo, saj te ni mogoče določiti na delu zemljišča, ki sega na območje 1. kmetijskih zemljišč. Ker obseg stavbnega zemljišča ne zadošča za določitev gradbene parcele v skladu z 20. členom PUP, niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je pri upravnem organu vložila dva samostojna zahtevka, in sicer prvega za izdajo gradbenega dovoljenja za rušitev obstoječega objekta in drugega za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo novega objekta. Toženka v obrazložitvi odločbe ni navedla razlogov, zakaj je zavrnila tudi zahtevek za rušitev obstoječega objekta. V nadaljevanju se ne strinja s toženko, da gradbene parcele ni mogoče določiti na tistem delu zemljišča, ki je izven zarisanega obsega zazidljivosti in sega na območje 1. kmetijskih zemljišč. Glede na 6. člen Odloka o spremembi in dopolnitvi prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana občine Piran (v nadaljevanju Odlok) je namreč v točki 8.4.2 – Merila za ugotavljanje odstopanj od plana, ki ne pogojujejo postopka spremembe plana določeno: „zaris osme kategorije kmetijskih zemljišč (stavbno zemljišče) okoli objektov ne pomeni točne velikosti in oblike funkcionalnega zemljišča k objektom, pač pa se natančno določi v lokacijski dokumentaciji v skladu z merili in pogoji za določanje funkcionalnih zemljišč PUP, v katerem se obravnavani objekt nahaja“. Na podlagi te določbe je izdelovalcu projekta in upravnemu organu v postopku izdaje gradbenega dovoljenja dano pooblastilo, da funkcionalno zemljišče k obstoječemu objektu zariše skladno s prostorskimi danostmi in komunalno opremljenostjo območja. Izraza funkcionalno zemljišče veljavni predpisi sicer ne vsebujejo več, vendar ni dvoma, da gre za zemljišče, ki je nujno potrebno za uporabo in funkcioniranje objekta (to so poti, parkirišča, prostor za komunalne zabojnike, igrišča, zelenice, itd). V PGD je vse to upoštevano, niti planski akt niti PUP pa nimata meril, ki bi omejevala velikost zarisa funkcionalnega zemljišča. Projektant je zato upošteval zlasti lokacijske danosti (konfiguracijo terena, možnost dostopa in ostalo komunalno opremljenost, delovne površine za interventna vozila, ipd.) in merila po PUP ter določil gradbeno parcelo v velikosti 600 m2. Tožnica je za obravnavani objekt pridobila tudi soglasje ZVKD. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, glede na to pa naj odpravi še sklep (pravilno: odločbo) o odpravi sklepa o popravi pomote v gradbenem dovoljenju. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Stranka z interesom A. se strinja s toženkino odločitvijo ter dodaja, da je obravnavana gradnja tudi v nasprotju z varstvenim režimom v Krajinskem parku Strunjan. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je deloma utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da se ne strinja s stališčem toženke, da je mogoče sporno gradnjo kljub temu, da neto tlorisna površina novega objekta za 116,17 m2 presega neto tlorisno površino obstoječega objekta, šteti za nadomestno gradnjo. Po 7.3. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04-UPB4, 14/05-popr., v nadaljevanju ZGO-1), ki se v obravnavani zadevi v skladu z drugim odstavkom 127. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07, v nadaljevanju ZGO-1B) še uporablja, nadomestna gradnja predstavlja izvedbo del, ko se na mestu poprej odstranjenega objekta ali v njegovi neposredni bližini, vendar znotraj gradbene parcele, zgradi nov objekt, s katerim se bistveno ne spremeni namembnost, zunanjost, velikost in vplivi na okolje dosedanjega objekta, ki se ga pred začetkom uporabe nadomestnega objekta odstrani. Iz navedene določbe je razvidno, da je med pogoji za nadomestno gradnjo določena tudi velikost novega objekta, ki se ne sme bistveno spremeniti. Novi objekt, ki je po velikosti trikrat večji od obstoječega, že na prvi pogled tega pogoja ne izpolnjuje.

Toženka je torej predmetno gradnjo nepravilno štela za nadomestno gradnjo. Vendar pa je v postopku preverila tudi, ali je objektu pravilno določena gradbena parcela, kar je po PUP pogoj za novogradnjo. To pomeni, da je toženka nameravano gradnjo dejansko obravnavala pravilno, kot novogradnjo, kar je tudi v skladu s spremembo tožničine zahteve z dne 5. 5. 2010. Ali je nameravani gradnji sploh mogoče določiti gradbeno parcelo v skladu s PUP, je v obravnavani zadevi tudi bistveno sporno vprašanje.

Po 6.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oz. na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takšnemu objektu oz. je predvidena ureditev površin, ki bodo služila takšnemu objektu. Po 20. členu PUP predpisana velikost gradbene parcele za stanovanjske stavbe znaša praviloma 600 m2 na ravnini ali v rahlo nagnjenem terenu in praviloma 800 m2 v hribovitem predelu.

Med strankami ni sporno, da lokacija gradnje leži v območju, ki je uvrščeno v ureditveno območje stavbnih zemljišč – razpršena stanovanjska gradnja (VIII. kategorija zemljišč). Tudi ni sporno, da po namenski rabi osrednji del parcele predstavlja stavbno zemljišče (cca 250 m2), preostali del parcele pa je kmetijsko zemljišče 1. kategorije.

Ker stavbno zemljišče v izmeri cca 250 m2 ne zadošča pogoju glede predpisane velikosti gradbene parcele, je toženka zaključila, da ta pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Tožnica se s tem ne strinja, ker meni, da je v pristojnosti projektanta in upravnega organa, ki odloča v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, da določi ustrezno velikost funkcionalnega zemljišča glede na potrebe objekta, prostorske danosti in komunalno opremljenost območja. Pri tem se tožnica sklicuje na 6. člen Odloka, ki v točki 8.4.2 določa, da „zaris osme kategorije kmetijskih zemljišč (stavbno zemljišče) okoli objektov ne pomeni točne velikosti in oblike funkcionalnega zemljišča k objektom, pač pa se natančno določi v lokacijski dokumentaciji v skladu z merili in pogoji za določanje funkcionalnih zemljišč PUP, v katerem se obravnavani objekt nahaja.“ Sodišče najprej pojasnjuje, da tožnica neutemeljeno enači vprašanje določitve gradbene parcele oz. funkcionalnega zemljišča k objektu in vprašanje določitve namenske rabe površin. Drži, da se v skladu s citirano določbo Odloka velikost funkcionalnega zemljišča v projektni dokumentaciji določi glede na potrebe objekta, prostorske danosti in komunalno opremljenost območja. Navedeno izhaja tudi iz prvega odstavka 20. člena PUP, po katerem je pri določitvi funkcionalnega zemljišča poleg ostalih meril in pogojev iz tega člena treba upoštevati namembnost in velikost stavbe ter naravne danosti. Navedena ureditev je logična, saj je investitor oz. projektant tisti, ki ve, kakšen obseg površin je dejansko potreben za funkcioniranje nameravanega objekta.

Vendar navedene določbe Odloka ni mogoče uporabiti tudi pri določanju namenske rabe zemljišč. Po veljavni pravni ureditvi se namreč status zemljišč (tj. ali gre za stavbna ali kmetijska zemljišča) določa v prostorskih aktih, pri odločanju o posegih v prostor pa je treba upoštevati namensko rabo zemljišč, kot je določena v teh aktih. Tožničino stališče glede uporabe omenjene določbe Odloka je torej v nasprotju s to ureditvijo.

Navedeno pomeni, da je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno, ali je določitev gradbene parcele oz. funkcionalnega zemljišča k nameravani gradnji dopustna na območju kmetijskih zemljišč. PUP v 9. členu določa, da so na območju kmetijskih zemljišč dovoljene kmetijsko prostorske ureditvene operacije, gradnja objektov in naprav, namenjenih kmetijski dejavnosti in ureditev športno rekreacijskih poti. Kot je pojasnila že toženka, je treba navedeno določbo razlagati restriktivno, v skladu z Ustavo RS in na njeni podlagi sprejetih zakonov, ki urejajo posebno varstvo kmetijskih zemljišč.

Tudi po presoji sodišča določitev gradbene parcele k nameravanemu stanovanjskemu objektu ni mogoče šteti kot takšen poseg v prostor, ki je po navedeni določbi PUP dopusten na zemljiščih, ki so razvrščena v 1. območje kmetijskih zemljišč. Na takšnih območjih so dopustni le posegi v skladu z Zakonom o prostorskem načrtovanju, in sicer je po določbah 44. člena tega zakona na teh zemljiščih izjemoma dopustna le gradnja objektov, ki služijo kmetijski, gozdarski ali turistični dejavnosti in objektov širšega družbenega pomena. Ureditev površin, ki bodo služile stanovanjskemu objektu (med drugim parkirišč, dostopnih poti, prostora za komunalne zabojnike in drugo komunalno opremo) ni takšen poseg.

Glede na navedeno je pravilna toženkina odločitev, da se tožničina zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo novega stanovanjskega objekta zavrne, ker nameravna gradnja ne izpolnjuje pogojev iz PUP. Na to ne morejo vplivati niti nadaljnje tožbene navedbe, da ima tožnica za gradnjo soglasje ZVKD, saj po Zakonu o varstvu kulturne dediščine ZVKD nima pooblastila za odločanje o nameravani gradnji s stališča celovite skladnosti te gradnje s prostorskimi akti. Takšna presoja je namreč pridržana pristojnemu upravnemu organu za gradbene zadeve v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1).

Sodišče zato ugotavlja, da je tožba v delu, ki se nanaša na odpravo gradbenega dovoljenja in zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo novega stanovanjskega objekta, neutemeljena. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi tožničino nestrinjanje s toženkino odločitvijo, da odpravi sklep o popravi pomote v tem gradbenem dovoljenju, saj je odločbo o tem izdala v skladu s prvim odstavkom 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem se, če se odločba odpravi, odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Drugih razlogov za nepravilnost in nezakonitost te odločitve tožnica ne navaja.

Sodišče pa pritrjuje tožnici, da je v tem postopku (vloga z dne 5. 5. 2010) zahtevala tudi izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječega stanovanjskega objekta. Toženka je z izpodbijano odločbo sicer zavrnila tožničino zahtevo tudi v tem delu, vendar iz napačnih razlogov, saj je, kot že rečeno, predmetno gradnjo nepravilno štela za nadomestno gradnjo in zato ostaja vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. ... k.o. ... povsem odprto, oz. je izpodbijana odločba v tem pogledu neobrazložena.

Sodišče je zato tožbi delno ugodilo in v skladu s 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za rušenje, odpravilo ter zadevo v tem obsegu v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je ta upravni akt izdal, v ponoven postopek. V preostalem delu je tožbo zavrnilo.

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. (v nadaljevanju Pravilnik). V obravnavanem primeru je bila tožba sicer deloma zavrnjena, vendar pa so stroški zanjo enaki, kot če bi ji bilo ugodeno v celoti.

Sodišče je zato tožnici priznalo vse stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).