Jedro

Toženka je tožnici v odpovedi očitala neupoštevanje pisnega navodila družbe, ker je pripravila dokument z dne 11. 6. 2020 z danim navodilom uveljavljanja reklamacije manka pri dobaviteljih, čeprav za to v primeru manka blaga ni bilo podlage. Dejansko je torej uveljavljala kršitev dolžnosti upoštevanja delodajalčevih navodil iz 34. člena ZDR-1. Po tej določbi je delavec dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje se do te očitane kršitve v sodbi ni opredelilo. Ugotovilo je, da na podlagi osnutka dokumenta z dne 11. 6. 2020 reklamacije niso bile realizirane in iz tega ni nastala toženki nobena škoda.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo z zahtevkom za ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo od 14. 7. 2020 do 15. 7. 2020 (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2020 (II. točka izreka) in trajanje delovnega razmerja med strankama do vključno 10. 1. 2021 (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnico prijavi v socialna zavarovanja in ji vpiše delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (IV. točka izreka), da ji za ta čas plača nadomestilo plače v višini 1.108,14 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec (V. točka izreka), in da ji plača denarno povračilo v znesku 12.189,54 EUR (VI. točka izreka). V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (VII. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.578,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (VIII. točka izreka), in da je sodno takso dolžna plačati toženka (IX. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni izrek sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnica v dokumentu z dne 11. 6. 2020 dala navodilo za reklamacijo manka. Takšno ravnanje je toženka prepovedala v navodilu "A." Za obstoj kršitve ni potreben nastanek škode. Tudi realizacija reklamacije ni odločilna. Ključno je, da je tožnica kršila pisno navodilo toženke, s katerim je bila predhodno seznanjena. Zmotna je presoja sodišča, da toženka odpoved gradi na poskusu kršitve delovne obveznosti, saj je tožnici očitala pripravo dokumenta z navodilom uveljavljanja reklamacije manka količin blaga pri dobaviteljih. S takšnim ravnanjem je tožnica huje kršila navodila toženke in 34. člen Zakona o delovnih razmerjih. Tožnici ne očita izvedbe neuradne inventure, zato ugotovitve sodišča v zvezi s tem niso bistvene. Za obstoj kršitve zadostuje, da je bilo dano navodilo reklamacije manka. Zmoten je zaključek sodišča o pomanjkljivih podatkih na dokumentu. V primeru reklamacije manka so se pripisali podatki drugega enakega izdelka, ki ga prodajalec še ima oziroma ga je imel v prodaji. Navodilo tožnice predstavlja hujšo naklepno kršitev delovne obveznosti. Ne gre za nerealizirano in nedokazano bodočo kršitev, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Nasprotuje višini denarnega povračila, ki bi ga moralo sodišče odmeriti v bistveno nižjem znesku.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je bila pri toženki zaposlena na delovnem mestu vodja oddelka. Toženka ji je 13. 7. 2020 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji - ZDR-1). Očitala ji je, da je pripravila dokument, iz katerega izhaja navodilo uveljavljanja reklamacije manka blaga pri dobaviteljih, ki se glasi: "_Kar je obkroženo, je za RKL. Kliči potnike_." Hkrati je bilo navedeno, da je tožnica z opisanim ravnanjem huje kršila navodila toženke (A.), določila pogodbe o zaposlitvi in med drugim 34. člen ZDR-1. 7. Toženka je tožnici v odpovedi očitala neupoštevanje pisnega navodila družbe, ker je pripravila dokument z dne 11. 6. 2020 z danim navodilom uveljavljanja reklamacije manka pri dobaviteljih, čeprav za to v primeru manka blaga ni bilo podlage. Dejansko je torej uveljavljala kršitev dolžnosti upoštevanja delodajalčevih navodil iz 34. člena ZDR-1. Po tej določbi je delavec dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje se do te očitane kršitve v sodbi ni opredelilo. Ugotovilo je, da na podlagi osnutka dokumenta z dne 11. 6. 2020 reklamacije niso bile realizirane in iz tega ni nastala toženki nobena škoda. Za obstoj kršitve neupoštevanja delodajalčevih navodil ni pomemben nastanek škode. Če je tožnica ravnala v nasprotju z zahtevami in navodili toženke, to predstavlja samostojno kršitev delovne obveznosti ne glede na nerealizirano reklamacijo. Posledično je zmotna presoja sodišča, da odpoved gradi le na poskusu kršitve delovne obveznosti.

8. Iz navedenega izhaja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ugotovilo bistvenih okoliščin in dejstev, od obstoja katerih je lahko odvisna zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zlasti ali je tožnica s pripravo dokumenta kršila navodila toženke in ali je podan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Odprto ostaja tudi vprašanje možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani del sodbe ter posledično odločitev o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP), da upoštevaje gornja stališča samo dopolni dejanske ugotovitve. To predstavlja ugotovitev obsežnejšega sklopa dejstev, do katerega se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, ne more pa biti to prvič predmet raziskovanja šele na pritožbeni stopnji, saj bi bilo v takem primeru prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.