Jedro

Tožnica je leta 2011 utrpela poškodbo na redni poti od stanovanja na delovno mesto. Odločilen je predpis, ki je veljal v času, ko je prišlo do poškodbe na poti na delo, torej ZPIZ-1. To pa pomeni, da ZPIZ-2 za razmerja, ki so nastala že v času veljavnosti ZPIZ-1, ni mogoče uporabiti. ZPIZ-2 niti v prehodnih določbah ne določa veljavnosti za nazaj, torej da bi bilo potrebno poškodbo, za katero je bilo ugotovljeno, da je nastala pri delu pred uveljavitvijo ZPIZ-2, od uveljavitev ZPIZ-2 dalje, torej od 1. 1. 2013 šteti za poškodbo izven dela. Ker je pri tožnici podana 40 % telesna okvara zaradi poškodbe pri delu, je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 275,23 EUR, v roku 15 dni po prejemu te sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženke z dne 26. 11. 2013 in 6. 5. 2014 ter tožnici priznalo pravico do invalidnine za 40 % telesno okvaro zaradi poškodbe pri delu od 20. 11. 2012 dalje, s tem da je toženka dolžna v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati upravni akt o višini in izplačevanju invalidnine.

Štelo je, da je v obravnavani zadevi za pravilno uporabo materialnega prava bistveno, da je tožnica leta 2011 utrpela poškodbo na redni poti od svojega stanovanja na delovno mesto, zaradi česar je pri njej od 20. 11. 2012 podana telesna okvara v višini 40 %. Invalidnino je tožnica zahtevala pri tožencu po uveljaviti ZPIZ-2, to je 1. 8. 2013. Odgovor na vprašanje, ali je treba opredelitev pojma in vzroka telesne okvare iskati v določbah ZPIZ-1 ali v določbah ZPIZ-2, je v pravilni jezikovni razlagi normativne dispozicije 403. člena ZPIZ-2. S tem, ko je zakonodajalec v določbi tretjega odstavka uredil pridobitev pravice do invalidnine z napotitvijo na ureditev ZPIZ-1 za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, se je glede vseh elementov za presojo obstoja pravice do invalidnine gibal znotraj normativnega okvira oziroma podlage členov ZPIZ-1. Del te normativne podlage pa je tudi vzrok telesne okvare, ki je urejen v posebni določbi 63. člena ZPIZ-1. 2. Pritožuje se toženka. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Datum nastanka telesne okvare ne more vplivati na vprašanje, kateri zakon uporabiti. Potrebno je uporabiti zakon glede na datum vložitve zahteve. To izhaja iz določila drugega odstavka 390. člena ZPIZ-2. Prvostopenjsko sodišče napačno uporabi določbo tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2, ki določa, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvir, na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. člena do 145. člena in 147. in 149. člena ZPIZ-1, vendarle za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Vzrok nastanka telesne okvare zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni pa posebej pri priznanju pravice do invalidnine po ZPIZ-1, konkretno v 144. členu ZPIZ-1, ni normativno urejen in opredeljen in ne omogoča uporabe normativne podlage za razlago pojma poškodbe pri delu, kot izhaja iz ZPIZ-1. Da se lahko poškodba tožnice šteje kot poškodba pri delu, morajo obstajati opisane poškodbe, ki so določene v prvem delu definicije 66. člena ZPIZ-2 ter še dodatni pogoj, ki je določen v drugem delu, ki določa, da se prej navedene poškodbe lahko štejejo za poškodbe pri delu samo, če je poškodba v neposredni vzročni zvezi z opravljanjem dela na delovnem mestu ali v zvezi z opravljanjem dejavnosti, na podlagi katere je zavarovanec zavarovan. Za poškodbo pri delu se torej šteje le poškodba povzročena na način iz prve alineje 66. člena ZPIZ-2, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec, ter poškodba povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na službeni poti. V primeru tožnice je šlo za poškodbo na poti na delu, prevoz pa ni bil organiziran s strani delodajalca, saj je šlo za nesrečo pri naletu z avtomobilom. Toženka uveljavlja tudi procesno kršitev določbe drugega odstavka 81. člena ZDSS-1, saj sodišče ni odločilo o celotni upravni stvari, ker ni odločilo o odmeri in izplačilu invalidnine za telesno okvaro, v socialnem sporu pa velja obveznost meritornega sojenja.

3. Tožeča stranka je dala odgovor na pritožbo v katerem navaja, da se je poškodba v vsej medicinski dokumentaciji ves čas vodila kot poškodba pri delu in je tožnica tako utemeljeno pričakovala pravice iz naslova invalidnosti. V kolikor bi obveljalo stališče pritožbe bi enake situacije obravnavali neenako. Strinja se, da 403. člen ZPIZ-2 napotuje na uporabo ZPIZ-1. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do procesne kršitve določbe drugega odstavka 81. člena ZDSS-1, ki jo uveljavlja pritožba.

6. Po stališču pritožbenega sodišča je za odločanje v predmetni zadevi odločilen predpis, ki je veljal v času, ko je prišlo do poškodbe na poti na delo, torej v predmetni zadevi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1). To pa pomeni, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2) za razmerja, ki so nastala že v času veljavnosti prejšnjega zakona (ZPIZ-1) ni mogoče uporabiti. ZPIZ-2 niti v prehodnih določbah ne določa veljavnosti za nazaj, torej da bi poškodbo, za katero je bilo ugotovljeno, da je nastala pri delu, bilo potrebno od uveljavitve ZPIZ-2 dalje, torej od 1. 1. 2013 šteti, kot da gre za poškodbo izven dela. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja na načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ligitimnem javnem interesu. O podobni zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo v zadevi opr. št. Psp 453/2015 z dne 14. 1. 2016 in v njej zavzelo enaka pravna stališča, kakor v predmetni zadevi.

7. Pritožbeno sodišče je tako ob tem, da dejansko stanje med strankama ni bilo sporno zavzelo le stališče do pravilne uporabe materialnega prava in pri tem šteje, da je prvostopenjsko sodišče materialno pravo pravilno uporabilo.

8. Prvostopenjskemu sodišču ni mogoče očitati kršitev določbe drugega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1). Navedeni člen določa, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Pritožba pri tem prezre določilo 82. člena ZDSS-1, ki v drugi alineji prvega odstavka 82. člena določa, da v primeru, če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, lahko, ne glede na določbo drugega odstavka 81. člena tega zakona izpodbijani upravni akt odpravi, odloči o podlagi tožbenega zahtevka in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka, če bi bilo ugotavljanje višine pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Ravno v predmetni zadevi je prvostopenjsko sodišče izpodbijani upravni akt odpravilo in odločilo o podlagi tožbenega zahtevka, to je o pravici tožnice do pravice do invalidnine. Določilo je tudi odstotek telesne okvare in vzrok za nastalo telesno okvaro. Toženi stranki pa je naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izda upravni akt o višini in izplačevanju invalidnine.

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Pri tem je tožeči stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (tar. št. 3210) in sodno prakso ter jih naložilo v plačilo toženi stranki.