Jedro

Ker toženci izostanku ocene naknadno uveljavljenega primarnega tožbenega zahtevka za ukinitev služnosti niso ugovarjali in ker tudi sami niso ocenili vrednosti svojega nasprotnega tožbenega zahtevka za ugotovitev obsega služnosti, revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in ukinilo služnostno pravico voženj z motornimi vozili, razen traktorskih voženj, preko tožničinega služečega zemljišča v korist gospodujočih zemljišč tožencev ter istočasno take vožnje prepovedalo. Zavrnilo je nasprotni tožbeni zahtevek tožencev za ugotovitev obstoja medsebojne služnostne pravice hoje in voženj z vsemi motornimi vozili preko določenih služečih parcel in v korist gospodujočih nepremičnin.

Sodišče druge stopnje je o pritožbi vseh treh tožencev odločilo tako, da je glavni in podrejeni tožničin tožbeni zahtevek proti tretjemu tožencu zavrnilo, ker ta ni zemljiškoknjižni lastnik gospodujočih zemljišč. V ostalem delu je pritožbo tožencev zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede tožbenega zahtevka za ukinitev služnostne pravice. Pritožbo glede zavrnitve nasprotnega tožbenega zahtevka je tudi zavrnilo s tem, da je odločilo, da se v tem delu odločba prve stopnje pravilno glasi, da se nasprotna tožba zavrže. Druga toženka in tretji toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata razveljavitev sodb obeh sodišč in zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. V obrazložitvi revizije se ne strinjata niti z razlogi za odločitev o tožničenem tožbenem zahtevku, niti z razlogi za odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku tožencev.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega ZPP, saj je ta na podlagi 503. člena začel veljati že 14.7.1999. Po prehodni določbi prvega odstavka 498. člena novega zakona se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, če sta bila pred uveljavitvijo novega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. Zato je treba za postopke, ki do takrat na prvi stopnji še niso bili končani, uporabiti nov zakon. To velja za vse določbe novega zakona, razen izjem, ki so določene v 499. členu. Velja tudi za vprašanje dovoljenosti revizije, saj novi zakon ni sledil zgledu novel prejšnega zakona, ki so v prehodnih določbah posebej uredile vprašanje dovoljenosti revizije zaradi sprememb denarnih zneskov v zakonu.

Procesna predpostavka za dovoljenost revizije je med drugim tudi vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe. Ta vrednost mora v premoženjskih sporih po drugem odstavku 367. člena ZPP presegati znesek 1.000.000 SIT. Spor zaradi služnostne pravice ima pravno podlago v določbah Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih in je premoženjske narave.

V obravnavani zadevi je tožnica s tožbo najprej uveljavljala zahtevek za ugotovitev neobstoja služnosti in takrat vrednost spora označila z zneskom 330.000 SIT. S kasnejšo spremembo tožbe je ta zahtevek uveljavljala le podrejeno, primarno pa je uveljavljala ukinitev iste služnostne pravice. Za primarni zahtevek, ki temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi, ni ocenila vrednosti spora, toženci pa temu dejstvu niso ugovarjali. Toženci tudi sami, ko so vložili svoj nasprotni tožbeni zahtevek in z njim zahtevali ugotovitev o obstoju služnostne pravice, niso ocenili vrednosti spora iz nasprotne tožbe. Če bi si hoteli zagotoviti pravico do revizije, bi to morali storiti glede na določbo drugega odstavka 186. člena takrat veljavnega ZPP/77 že ob vložitvi nasprotne tožbe, izostanku ocene vrednosti spremenjenega dela tožbe pa bi morali ugovarjati v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena ZPP/77. Ker niso tako ravnali, je ostala neocenjena vrednost primarnega tožničnega tožbenega zahtevka, pa tudi vrednost njihovega nasprotnega tožbenega zahtevka. Zato revizija proti temu delu sodb obeh sodišč, ki je revizijsko izpodbijan, ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP revizijo obeh tožencev zavrglo in z njo tudi njune priglašene revizijske stroške.