Jedro

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti ni konkretno navedeno, katera obvestila, ki jih je sodišče dolžno izločiti po določbi 3. odstavka 83. člena ZKP in na njih ne sme opreti sodbe, se nahajajo v spisu, na podlagi tako posplošenega sklicevanja na "listine in dokaze" zahteve ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 13.07.2001 je bil obs. J.Z. spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena v zvezi z 22. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ v nadaljevanju. Izrečena mu je bila kazen dve leti in dva meseca zapora. Oproščen je bil povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 06.11.2002 zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik J.K., je dne 24.02.2003 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 421. člena v zvezi s 420. členom ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pred sodiščem druge stopnje in relativnih kršitev določb kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena.

Zagovornik uveljavlja ustavno kršitev zahteve po nepristranskem sojenju, ker naj bi se sodišče seznanilo z listinami iz predkazenskega postopka, ki bi morale biti izločene. Te listine naj bi bile v spisu od 7. strani spisa naprej. Po proučitvi spisa je mogoče zaključiti, da se v njem ne nahajajo listine, ki bi morale biti izločene in na katere se sodba ne bi smela opirati. Zagovornik sicer ni opredelil konkretno, katere listine naj bi to bile. Vendar pa v spisu ni obvestil, ki bi jih policiji dal obsojenec ali pa priče, ki ne smejo biti zaslišane oziroma so uveljavile svojo pravico in se odrekle pričanju.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve kazenskega postopka v škodo obsojenca, ker senat Višjega sodišča v Mariboru ni upošteval odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 21.03.2002, štev. U-I-92/96. Prikazuje, da je že prvostopno sodišče imelo na vpogled listine in dokaze, pridobljene v predkazenskem postopku, ki bi morali biti izločeni in trdi, da se nahajajo v spisu od listovne št. 7 naprej v obliki uradnih zaznamkov in dopisov. Iz teh navedb sledi očitek, da obsojencu ni bila zagotovljena pravica do nepristranskega sojenja (1. odstavek 23. člena Ustave RS) ter da je zato izpodbijana pravnomočna sodba v nasprotju z navedeno ustavno odločbo in določbami Zakona o kazenskem postopku, ki narekujejo izločitev takšnih listin (3. odstavek 83. člena, 3. odstavek 340. člena in 5. odstavek 377. člena ZKP) ter izločitev sodnikov, ki so se seznanili z njihovo vsebino.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel konkretno, katera obvestila, ki jih je sodišče dolžno po določbi 3. odstavka 83. člena ZKP izločiti in na njih ne sme opreti sodbe, se nahajajo v spisu. Na podlagi posplošenega sklicevanja na "listine in dokaze", ne da bi bili konkretno opredeljeni in vsebinsko obrazloženi, zahteve za varstvo zakonitosti sploh ni mogoče preizkusiti. Sicer pa pregled kazenskega spisa pokaže, da v njem ni obvestil, ki bi jih dal po 148. členu ZKP policiji obsojenec ali osebe, ki ne smejo biti zaslišane kot priče ali osebe, ki so se v skladu z zakonom odrekle pričevanju. Zato so navedbe zahteve za varstvo zakonitosti očitno brez vsake podlage.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. J.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena zKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).