Up-82/96

24.11.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe B. K. iz B. na seji dne 24. novembra 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0012/2-XVII-126.299 z dne 17.1.1996 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Ustavno pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, s katero je bila pritožba M. K. zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve Občine Brežice št. 252-169/92-2 z dne 9.7.1992 zavrnjena, je vložila žena M. K. - B. K. V ustavni pritožbi navaja, da je imel njen mož "v času izgona" status tujca s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji na podlagi tretjega odstavka 82. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj) in da ni nikoli trajno zapustil Slovenije.

Meni, da ni obstajala pravna podlaga za izgon njenega moža iz države, ker ni bil obsojen za nobeno kaznivo dejanje. Ker ne obstaja pravnomočna sodba, s katero bi bil obsojen na zaporno kazen najmanj treh let, po navedbah pritožnice njen mož ne bi smel biti obravnavan, kot da je takšno dejanje storil. Z izpodbijano odločbo naj bi bila zato kršena temeljna človekova pravica - domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Poudarja, da Ministrstvo za notranje zadeve izigrava vse zakone, Ustavo in odločitve sodišč, da je družina razdvojena že 4 leta in da po izjavah Ministrstva za notranje zadeve mož tudi po izteku štirih let ne bo smel v državo, ker mu bodo prepoved podaljševali. Z dopisom z dne 7.3.1997 je Ustavno sodišče pritožnico pozvalo, da pošlje pooblastilo svojega moža za vložitev ustavne pritožbe, da sporoči, ali je zoper odločbo Ministrstva sprožen upravni spor oziroma naj navede razloge, ki bi opravičevali odločanje Ustavnega sodišča pred izčrpanjem pravnih sredstev. Pritožnica je odgovorila, da je vložila ustavno pritožbo v svojem imenu in v imenu svojih mladoletnih otrok zaradi grobega kršenja človekovih pravic, zagotovljenih v 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah in v 9., 10., 18., 20. in 27. členu Konvencije o otrokovih pravicah.

B.

Iz prilog, ki jih je pritožnica priložila ustavni pritožbi, in iz upravnega spisa Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: Ministrstvo) je razvidno naslednje:

S sklepom Sekretariata za notranje zadeve Občine Brežice z dne 9.7.1992 je bilo M. K. odpovedano začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za štiri leta iz razlogov 1. alinee 23. člena ZTuj - če to terjajo razlogi javnega reda, varnosti ali obrambe države. Pritožba zoper odločbo ni zadržala izvršitve, zato je moral M. K. zapustiti Republiko Slovenijo v 24 urah od vročitve odločbe.

Pritožbo zoper navedeni sklep je Ministrstvo zavrnilo in potrdilo sklep organa prve stopnje z odločbo št. 0016/9-XVII - 126.299 z dne 20.10.1992, ki pa jo je Vrhovno sodišče v postopku upravnega spora odpravilo s sodbo št. U 1032/92 z dne 18.3.1993. V ponovnem postopku je Ministrstvo izdalo odločbo št. 0016/9 - XVII - 126.299 z dne 8.7.1993, s katero je ponovno zavrnilo pritožbo M. K. Tožbi zoper navedeno odločbo je Vrhovno sodišče ugodilo in je odločbo Ministrstva ponovno odpravilo (sodba št. U 948/93 z dne 1.2.1995). Ugotovilo je, da upravni organ ni presojal okoliščin iz drugega odstavka 25. člena ZTuj, in opozorilo, da je potrebno skrbno pretehtati ali je v tem primeru javni interes, da se zavaruje javni red in varnost države, močnejši od zasebnega interesa, gledanega predvsem z vidika posledic, ki bi jih ukrep povzročil tožniku in njegovi družini. Ministrstvo je izdalo novo odločbo dne 17.1.1996, s katero je pritožbo M. K. ponovno zavrnilo. Ponovno je ugotovilo, da je M. K. aktivno služil v oboroženih silah tuje države, da obstaja indic o njegovem obveščevalnem delovanju v korist tuje vojaške službe in da zaradi tega predstavlja nevarnost za varnost države. Kljub temu, da je živel od leta 1966 v Sloveniji in da prebiva v Sloveniji tudi njegova družina, po presoji Ministrstva ni mogoča pozitivna rešitev njegove zahteve, ker gre za ogroženost državnih interesov. Zoper navedeno odločbo je M. K. ponovno sprožil upravni spor, ki pa še ni rešen.

V obravnavanem primeru pritožnica izrecno uveljavlja kršitev svojih ustavnih pravic in ustavnih pravic mladoletnih otrok. Iz ustavne pritožbe je mogoče razbrati, da pritožnica vlaga pritožbo pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev (groba kršitev njenih pravic in pravic otrok, otroka sta ostala brez očeta, ona brez moža, nasilna ločenost družine, kot družina so zaznamovani s tem, ko je bil oče oziroma mož proglašen za sovražnika njihove domovine).

Prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) določa, da lahko vsakdo vloži ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. V obravnavanem primeru pritožnica uveljavlja, da so ji bile s posamičnim aktom, ki se neposredno nanaša na njenega moža - odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji, kršene njene ustavne pravice in ustavne pravice njunega mladoletnega otroka. Besedilo prvega odstavka 50. člena ZUstS ne zahteva, da ima pravico izpodbijati posamični akt le oseba, na katero je posamični akt naslovljen, ampak dopušča vložitev ustavne pritožbe vsakomur, če meni, da so mu z njim kršene ustavne pravice. Ker pritožnica uveljavlja kršitev svojih ustavnih pravic in kršitev ustavnih pravic svojih otrok, je senat Ustavnega sodišče pritožnici priznal pravico do vložitve ustavne pritožbe.

Ustavno sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUstS odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena pred izčrpanjem izrednega pravnega sredstva - v obravnavanem primeru upravnega spora, le izjemoma, in to le, če sta izpolnjena dva pogoja. Prvi pogoj zahteva, da je zatrjevana kršitev v ustavni pritožbi očitna, drugi pogoj pa zahteva, da bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

Iz prilog k ustavni pritožbi in upravnega spisa Ministrstva za notranje zadeve, ni razvidno, da bi bile očitno podane kršitve pravic, ki jih pritožnica uveljavlja v ustavni pritožbi. Evropska konvencija o človekovih pravicah v drugem odstavku 8. člena dopušča posege tudi v pravico do spoštovanja zasebnosti, družinskega življenja, doma in dopisovanja. V obravnavani zadevi je bil izrečen ukrep prepovedi prebivanja iz razlogov državne varnosti, kar je tudi razlog, ki je določen v drugem odstavku 8. člena navedene konvencije. Z izvršitvijo ukrepa odpovedi prebivanja, ki je bil izrečen z odločbo, zoper katero postopek še ni pravnomočno končan, so za pritožnico tudi že nastale nepopravljive posledice (ukrep je bil že izvršen, ker je pritožničinemu možu dne 9.7.1996 - tri mesece po vložitvi ustavne pritožbe - potekel štiriletni rok odpovedi prebivanja). Pritožničin mož je imel po prenehanju tega ukrepa možnost, da zaprosi za vizum za prihod v Republiko Slovenijo. Če mu pristojni državni organ ne bi izdal vizuma, ima tudi zoper tako odločitev sodno varstvo.

Ker nista izpolnjena pogoja iz drugega odstavka 51. člena ZUstS za odločanje o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

Pritožnica ima pravico, da ponovno vloži ustavno pritožbo zoper sodbo, ki jo bo izdalo Vrhovno sodišče v sproženem upravnem sporu.

C.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica Milojka Modrijan in člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata

Milojka Modrijan