Jedro

Če upravna odločba, s katero je bila upravičencu priznana štipendija, ni bila razveljavljena oziroma odpravljena, vračila štipendije ni mogoče zahtevati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, saj v takem primeru pravna podlaga za pridobitev štipendije še vedno obstoji in ni mogoče govoriti o prehodu premoženja brez podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo štipendije. Ugotovilo je, da tožeča stranka do vtoževane terjatve ni upravičena na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, saj podlaga za izplačilo štipendije še vedno obstoji.

Odločba o dodelitvi štipendije tožencu namreč ni bila nikoli razveljavljena ali odpravljena v upravnem postopku. Tožeča stranka se s to odločitvijo ne strinja. Pritožbo je vložila iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da ima njen zahtevek podlago v določilu 4. odstavka

210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 v zvezi z določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika, Ur.

l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju ZOR). Poudarja, da je bila štipendija tožencu dodeljena za točno določen namen (dokončanje šolanja), kar nedvomno izhaja iz odločbe. Med pravdnima strankama je zato šlo za vzajemno razmerje, pri katerem je bila tožeča stranka dolžna izplačevati zneske štipendije, tožena pa se je bila dolžna šolati in šolanje tudi dokončati. Zneski štipendije tako niso bili izplačani z darilnim namenom. To stališče po njenem mnenju izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 367/2003 z dne 10. 6. 2004. Hkrati poudarja, da za odpravo oziroma razveljavitev odločbe o štipendiji v izrednih pravnih sredstvih nima pravne podlage. Sodišču prve stopnje tako v prvi vrsti očita zmotno uporabo materialnega prava. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je le-to zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi moralo izdati zamudno sodbo, s katero bi tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je o podobnih zahtevkih tožeče stranke zoper različne tožene stranke že nekajkrat odločalo (na primer I Cp 247/2004, I Cp 718/2004), enako Vrhovno sodišče Republike Slovenije (II Ips 161/2002 in II Ips 367/2003), to problematiko pa je obravnavalo tudi že Ustavno sodišče Republike Slovenije (U-I-10/99, Ur. l. RS, št. 60/2001). Skladno s stališči, ki so jih navedena sodišča v podobnih primerih zavzela, je bilo tožeči stranki s strani višjega sodišča tako že večkrat pojasnjeno, da vračila štipendije ni upravičena zahtevati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (210. člen ZOR), če upravna odločba, s katero je bila upravičencu štipendija priznana, ni bila razveljavljena oziroma odpravljena. V takem primeru namreč pravna podlaga za pridobitev štipendije še vedno obstoji in ni mogoče govoriti o prehodu premoženja brez podlage, kot to zahteva 210. člen ZOR. Vračila štipendije v konkretnem primeru pa tožeča stranka ne bi mogla zahtevati niti, če bi odločbo o štipendiji šteli za konsenzualno pogodbo in jo presojali na pogodbeni podlagi.

To ji v konkretnem primeru onemogoča Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 do RS, št. 38/94, v nadaljevanju ZZZPB), ki je veljal v spornem obdobju in ki je specialni predpis, kogentnega značaja, kadar gre za javna sredstva, dodeljena iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in za ukrep aktivne politike zaposlovanja ter iz naslova štipendiranja. Vrnitev štipendije bi v tem primeru nasprotovala takrat veljavnemu kogentnemu predpisu 54. člena ZZZPB. To izhaja tudi iz razlogov že navedene odločbe Ustavnega sodišča (opr. št. U-I-10/99), v kateri je Ustavno sodišče jasno navedlo, da mora biti obveznost vračanja glede tovrstnih javnih sredstev v posebnem zakonu vnaprej predpisana. V spornem obdobju ZZZPB take obveznosti ni predpisoval, pač pa je bila ta obveznost uzakonjena šele z njegovo novelo iz leta 2002 (Ur. l. RS, št. 67/2002). Edino sklenjena izvensodna poravnava med tožečo stranko in upravičencen štipendije, zaradi ravnanja katerega namen štipendije ni bil izpolnjen, je lahko podlaga zahtevku za vračilo štipendije, kot to izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (opr. št. II Ips 367/2003), na katero tožeča stranka v pritožbi opozarja. Pri tem ni utemeljena njena navedba, da se s tako razlago štipendisti, ki so sklenili izvensodno poravnavo, obravnavajo neenako v razmerju do štipendistov, ki take poravnave niso sklenili.

Institut poravnave sodi v področje svobodnega urejanja pravnih razmerij in zanj veljajo določila obligacijskega prava. Štipendisti, ki so s tožečo stranko naknadno sklenili izvensodno poravnavo, so ravnali prostovoljno, skladno s svojo voljo, oziroma če temu ni bilo tako, so varovani s pravili obligacijskega prava o neveljavnosti pogodb. Očitek neenakega obravnavanja je zato neutemeljen.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004) zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.