Jedro

V 1. odst. 51. čl. ZPPSL je določeno, da mora program prenehanja delovnih razmerij vsebovati število delavcev, ki jim zaradi finančne reorganizacije preneha delovno razmerje, delovna mesta, ki se zaradi finančne reorganizacije ukinjajo ter rok za prenehanje delovnega razmerja za vsako od delovnih mest iz prejšnje točke. Zato lahko delovno razmerje preneha le delavcem na delovnih mestih, ki se zaradi finančne reorganizacije ukinjajo, na drugih pa ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo nedatirani sklep o prenehanju delovnega razmreja tožniku in sklep (dopis) komisije za vloge in pritožbe z dne 1.9.2000. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 7.8.2000, temveč mu še traja z vsemi pravicami, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga razporediti k nalogam, ki jih je opravjlal pred prenehanjem delovnega razmerja, oz. ga razporediti na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim, mu za čas, ko ne dela, vpisati delovno dobo v delovno knjižico in obračunati ter izplačati pripadajočo plačo, kot bi jo prejemal, če bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, vse v roku 8 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi med drugim navaja, da je do prenehanja delovnega razmerja tožniku prišlo v skladu z določbami Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS, št. 67/93-52/99). Sprejet je bil program presežnih delavcev, pri določitvi teh delavcev pa so bili upoštevani kriteriji, ki jih predvideva ZPPSL. Iz programa je razvidno tudi število delavcev, ki jim preneha delovno razmerje, delovna mesta, ki se ukinjajo, in rok prenehanja delovnega razmerja za vsako od delovnih mest. Skupno število delavcev, ki naj bi jim prenehalo delovno razmerje v proizvodnji, kjer je delal tožnik, je bilo 15. Za delovno mesto tožnika se niso zahtevala posebna znanja in zmožnosti, prav tako pa tudi niso bile zahtevane delovne izkušnje. Glede na to je bilo delovno mesto "pakirec", na katerem je delal tožnik, primerljivo z drugimi pogodbenimi mesti v proizvodnji, za katera se je zahtevala ista stopnja izobrazbe in delovne izkušnje, kot se je to zahtevalo za tožnika. Pri določanju, katerim delavcem bo prenehalo delovno razmerje, so se v isto kategorijo uvrstili vsi delavci, ki bi jih bilo mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Glede na to je bilo opravljeno tudi ocenjevanje delavcev, delovno razmerje pa ni prenehalo večjemu številu delavcev od števila, ki je bilo navedeno v programu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, pri tem pa tudi po uradni dolžnosti ugotavlja (2. odst. 350. čl. ZPP), da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti.

Sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika temelji na določbi 51. čl. ZPPSL, ki kot eno od metod finančne reorganizacije v postopku prisilne poravnave predvideva tudi zmanjšanje števila zaposlenih delavcev. Pri tem je v 1. odst. 51. čl. ZPPSL določeno, da mora program prenehanja delovnih razmerij vsebovati število delavcev, ki jim zaradi finančne reorganizacije preneha delovno razmerje, delovna mesta, ki se zaradi finančne reorganizacije ukinjajo ter rok za prenehanje delovnega razmerja za vsako od delovnih mest iz prejšnje točke. V 4. odst. isti člen določa, da ob pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha delovno razmerje največ takšnemu številu delavcev, kot je določeno v programu in ki opravljajo delo na delovnih mestih, ki se zaradi finančne reorganizacije ukinjajo, v naslednjem odstavku pa zakon predvideva tudi kriterije, ki se pri tem upoštevajo. Že iz te opredelitve (pa tudi namena prisilne poravnave in v tem okviru finančne reorganizacije) je jasno, da je izhodišče in osnova tega postopka opredelitev delovnih mest, ki se ukinjajo in prenehanje delovnih razmerij delavcev, ki opravljajo delo prav na teh delovnih mestih. To pomeni, da mora delodajalec v programu prenehanja delovnih razmerij, kot eni od metod finančne reorganizacije izrecno predvideti tudi delovna mesta, ki se zaradi tega ukinjajo, delovno razmerje pa lahko preneha delavcem le na teh delovnih mestih, in ne na drugih. V konkretni zadevi je bilo ugotovljeno (pritožba pa tega tudi izrecno ne izpodbija), da v programu prenehanja delovnih razmerij sploh ni bilo predvideno ukinitev delovnega mesta, na katerem je delal tožnik. Glede na to je sklep (sicer tudi le ugotovitven, temveč konstitutivni sklep) o prenehanju delovnega razmerja tožniku v nasprotju s programom prenehanja delovnih razmerij. Povedano z drugimi besedami, tožena stranka ni imela zakonske podlage za to, da je izven okvira programa določila tožnika kot delavca, ki mu preneha delovno razmerje.

Če je pri tem že uporabila tudi kriterije za določitev delavcev, ki jim preneha delovno razmerje, tudi teh kriterijev ni uporabila ustrezno, saj ni bilo razlogov za to, da upošteva te kriterije tudi za tožnika, ki je delal na delovnem mestu, ki ni bilo predvideno za ukinitev. Nadalje pa iz spisa tudi ni jasno, katere delavce je sploh primerjala med seboj - ali le delavce na delovnem mestu "pakirec", kot tožena stranka navaja v pripravljalni vlogi z dne 19.4.2002, ali pa je primerjala tožnika z drugimi delavci na podobnih delovnih mestih v proizvodnji, kot sedaj navaja v pritožbi. Primerjava tožnika z drugimi delavci na podobnih delovnih mestih, ki bi jih bilo mogoče medsebojno prerazporejati, je predvidena le v primeru določanja trajno presežnih delavcev, kar pa je postopek, ki se v več elementih razlikuje od postopka, ki je predviden v 51. čl. ZPPSL. V izogib naštevanju razlik med tema dvema postopkoma, pritožbeno sodišče zaključuje, da obeh postopkov ni mogoče mešati in uporabljati nekih določb iz postopka po ZPPSL, drugih pa iz postopka po ZOR oz. kolektivnih pogodb.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 166. čl. ZPP). Sicer pa gre v konkretnem primeru tudi za spor o prenehanju delovnega razmerja - v takšnem sporu trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid (2. odst. 22. čl. ZDSS).