Jedro

Neizpolnjevanje pogoja nekaznovanosti pomeni za delavce na obrambnem področju pravno posledico obsodbe iz prvega odstavka 99. člena KZ.

Pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanja izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena. To velja tudi pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2007, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja, da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj v delovno razmerje in mu za čas od 30. 3. 2007 do reintegracije obračunati bruto plačo, plačati zanj davke in prispevke ter izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila. Zavzelo je stališče, da je pogojna obsodba tožnika za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 5. alineje tretjega odstavka 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94, 44/97, 87/97, 47/2002, 67/2002, 40/2004).

2. Sodišče druge stopnje je na tožnikovo pritožbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker se ni pravilno opredelilo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot pravne posledice obsodbe za kaznivo dejanje in ker določb 5. alineje tretjega odstavka 88. člena ZObr ter sedmega odstavka 88. člena ZObr ni uporabilo v povezavi z drugim odstavkom 99. člena Kazenskega zakonika (KZ - UPB1, Ur. l. RS, št. 95/2004).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je nekaznovanost poseben pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in tega ni mogoče povezovati s pravnimi posledicami obsodbe po KZ. Pogoj nekaznovanosti je delovno pravni institut, ki omogoča delodajalcu, da določena delovno pravna vprašanja, kadar je to potrebno in utemeljeno, uredi drugače, kot so urejena na drugih področjih zaposlovanja. Pravna posledica obsodbe kot kazensko pravni institut ne more posegati v te pravice delodajalca. Med pogojem nekaznovanosti po ZObr in pravnimi posledicami obsodbe po KZ ni neposredne povezave. Po prvem odstavku 101. člena KZ pravne posledice učinkujejo od dneva pravnomočnosti obsodbe, medtem ko delavcu, ki poklicno opravlja vojaško službo oziroma kot civilna oseba dela v vojski, po sedmem odstavku 88. člena ZObr preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Vojaška služba je tako specifična, da je določitev posebnih pogojev za njeno opravljanje neizogibno potrebno. Nekateri zakoni imajo podobne ali celo strožje omejitve (Zakon o policiji, Zakon o tajnih podatkih, Zakon o javnih uslužbencih). Upoštevaje stališče sodišča druge stopnje in glede na prakso kaznovanja, bi bili lahko v Slovenski vojski zaposleni tudi pravnomočno obsojeni za storitev kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Revizija opozarja še na odločbo Ustavnega sodišča U-I-287/05 z dne 6. 12. 2007, iz katere izhaja, da se pogoj nekaznovanosti nanaša na vsa kazniva dejanja, za katera se storilci preganjajo po uradni dolžnosti, poleg tega pa tudi na primere, ko je vojaška oseba za kakšno drugo kaznivo dejanje pravnomočno obsojena na zaporno kazen v trajanju več kot tri mesece. Tudi Ustavno sodišče torej meni, da pri pogoju nekaznovanosti za poklicno opravljanje vojaške službe ni pomembna vrsta ali višina sankcije, če gre za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Pravnomočna obsodba zaradi storitve kaznivega dejanja iz 5. alineje tretjega odstavka 88. člena ZObr je (ne glede na vrsto sankcije) po mnenju revizije vedno razlog za prenehanje delovnega razmerja. Kot zavezujočo, bi moralo sodišče druge stopnje upoštevati citirano odločbo Ustavnega sodišča. Ker je ni, revizija predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne, podredno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

8. Revizija očita sodišču druge stopnje napačno uporabo sedmega odstavka 88. člena ZObr v povezavi s 5. alinejo tretjega odstavka 88. člena ZObr ter prvega in drugega odstavka 99. člena KZ. Kdor želi poklicno opravljati vojaško službo, mora biti državljan Republike Slovenije in po 5. alineji tretjega odstavka 88. člena ZObr izpolnjevati še dodatni pogoj, da ni bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in da ni bil obsojen na nepogojno zaporno kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju več kot treh mesecev. Če je bil delavec, ki poklicno opravlja vojaško službo oziroma kot civilna oseba dela v vojski, obsojen zaradi kaznivega dejanja oziroma na kazen iz 5. alineje tretjega odstavka 88. člena ZObr, mora sodišče po sedmem odstavku 88. člena ZObr pravnomočno sodbo poslati ministrstvu; delavcu v tem primeru preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe.

9. Na podlagi citiranih določb 88. člena ZObr je tožena stranka tožniku dne 30. 3. 2007 vročila sklep z dne 26. 3. 2007 o prenehanju delovnega razmerja z obrazložitvijo, da ne izpolnjuje več pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe po 5. alineji tretjega odstavka 88. člena ZObr. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 15. 2. 2006 je bil namreč pravnomočno obsojen na pogojno kazen zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ.

10. Zakonitost sklepa tožene stranke je odvisna od vprašanja, ali je prenehanje delovnega razmerja pravna posledica obsodbe v smislu 99. člena KZ ali pa gre za pravico delodajalca, da zaradi specifičnosti obrambnega področja določi strožje pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe ne glede na določbe KZ o pravnih posledicah obsodbe. Pogoj nekaznovanosti je bil v ZObr vnešen z novelo, ki je stopila v veljavo 13. 6. 2002. Tako, kot je opredeljen, pomeni posledica neizpolnjevanja tega pogoja za delavce na obrambnem področju pravno posledico obsodbe iz prvega odstavka 99. člena KZ. Revizijsko sodišče je že zavzelo jasno stališče (npr. v sodbah VIII Ips 126/2007 z dne 11. 3. 2008, VIII Ips 408/2007 z dne 25. 3. 2008 in VIII Ips 450/2007 z dne 6. 4. 2009), da o pravni posledici obsodbe v smislu te določbe govorimo, če ima obsodba za določena kazniva dejanja ali na določene kazni za posledico prenehanje oziroma izgubo določenih pravic ali prepoved pridobitve določenih pravic. Pravnih posledic obsodbe v nasprotju s kazenskimi sankcijami ne izreka sodišče s sodbo v kazenskem postopku. Čeprav na podlagi drugega odstavka 99. člena KZ pravne posledice obsodbe nastanejo po samem zakonu, je lahko nastanek take pravne posledice za določeno osebo ugotovljen šele z odločbo v nekem drugem postopku. Zato je sklep, ki ga v skladu s sedmim odstavkom 88. člena ZObr izda delodajalec, deklaratorne narave. To v povezavi z določbo prvega odstavka 101. člena KZ, na katero se sklicuje revizija, namreč da pravne posledice obsodbe učinkujejo od dneva pravnomočnosti, pa pomeni le, da je ZObr pravico delavca, ki mu bo prenehalo delovno razmerje, ugodneje uredil in datum prenehanja delovnega razmerja vezal na datum vročitve ugotovitvenega sklepa. Brez te izrecne določbe bi sklep (ker je ugotovitven) le potrdil učinek pravne posledice za določeno osebo od dneva pravnomočnosti. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo določb prvega in drugega odstavka 99. člena KZ v povezavi z določbama 5. alineje tretjega odstavka 88. člena ZObr in sedmega odstavka 88. člena ZObr.

11. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe samega sedmega odstavka 88. člena ZObr. ZObr kot oviro za poklicno delo na obrambnem področju le na splošno opredeljuje pravnomočno obsodbo za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, za druga kazniva dejanja pa kot spodnjo mejo pogoja določa izrek nepogojne zaporne kazni v trajanju več kot treh mesecev. Prav tako se izrecno ne opredeli do časovnih pogojev tako glede časa storitve kaznivega dejanja, časa pravnomočnosti sodbe, kot tudi glede časa trajanja tako določene ovire za delo na obrambnem področju. Zato je potrebno odgovore na ta vprašanja iskati v ureditvi tovrstnih pravnih posledic obsodbe. Tako je v drugem odstavku 99. člena KZ določeno, da pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanja izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena. To očitno velja tudi pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Določb 5. alineje tretjega odstavka in sedmega odstavka 88. člena ZObr torej ni mogoče uporabiti v primerih, če je bila delavcu na obrambnem področju v kazenskem postopku zaradi storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, pravnomočno izrečena le denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin. Na drugačno presojo tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-287/05 z dne 6. 12. 2007, na katero se sklicuje revizija, ne more vplivati. V citirani zadevi je Ustavno sodišče zavzelo stališče do vprašanja, ali pomeni pogoj v zvezi s predkaznovanostjo za osebe, ki želijo opravljati vojaško službo, poseg v njihove ustavne pravice. Stališča Ustavnega sodišča, da „iz izpodbijane določbe (5. alineje tretjega odstavka 88. člena ZObr) namreč povsem jasno izhaja, da se pogoj nekaznovanosti nanaša na vsa kazniva dejanja, za katera se storilci preganjajo po uradni dolžnosti, poleg tega pa tudi na primere, ko je vojaška oseba za kakšno drugo kaznivo dejanje pravnomočno obsojena na zaporno kazen v trajanju več kot treh mesecev“ (točka B.-II/13.), ni mogoče razumeti tako, da pri pogoju nekaznovanosti za poklicno opravljanje vojaške službe ni pomembna vrsta izrečene sankcije, če gre za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti.

12. Glede na navedeno materialno pravno ureditev in glede na dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje, da je bil sporni sklep o prenehanju delovnega razmerja izdan zaradi pravnomočne obsodbe tožnika za kaznivo dejanje, ki ga je storil dne 17. 6. 2002 in mu je bila pravnomočno izrečena le pogojna obsodba, revizijsko sodišče soglaša s presojo, da niso bili podani zakonski pogoji za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zato sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in ugodilo tožnikovemu zahtevku za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 30. 3. 2007 do vrnitve nazaj na delo.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.