Jedro

Od odločitve v zapuščinskem postopku je odvisna odločitev o izplačilu denarnega zneska. Takšno stanje narekuje zavrženje tožbe. Med istima strankama namreč že poteka sodni postopek, ki zasleduje ureditev istega razmerja. Dejstvo, da gre na eni strani za pravdo, na drugi strani pa za zapuščinski postopek, na pravilnost takšnega zaključka ne vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerim tožnica od prve toženke zahteva plačilo zneska 187.703,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 4. 5. 2006 dalje do pačila (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). Sicer pa je postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v zadevi Okrajnega sodišča v Radovljici D 62/2010 (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper odločitev, vsebovano v I. točki izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) pritožuje tožnica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu razveljavi. Kot zmotno ocenjuje stališče sodišča prve stopnje, da bo o plačilu določenega denarnega zneska odločilo zapuščinsko sodišče. Opozarja, da predmet zapuščinskega postopka niso dajatveni zahtevki. Tožnica torej v tem postopku ne uveljavlja identičnega zahtevka zoper prvo toženko, kot je predmet zapuščinskega postopka, zato litispendenca ni podana. Sodišče prve stopnje je posledično zmotno uporabilo določbo 189. člena ZPP, prav tako pa je nepravilno uporabilo 162. člen Zakona o dedovanju (ZD) (2). Na zmotno uporabo 189. člena ZPP kaže že jezikovna razlaga, saj navedeni člen govori o dveh pravdnih postopkih, ki tečeta o istem zahtevku. Odločitev v zapuščinskem postopku bo predstavljala zgolj odločitev o predhodnem vprašanju, ne pa odločitve o identičnem dajatvenem zahtevku. Zato meni, da bi bilo treba postopek tudi v tem delu prekiniti, ne pa tožbe zavreči. Sklicuje se na stališče Višjega sodišča v Ljubljani, izraženega v sklepu I Cp 3208/2012 z dne 20. 2. 2013, v skladu s katerim dejstvo, da je prva toženka še pred odločitvijo, kdo je dedič premoženja, tega odtujila brez soglasja tožnice kot sodedinje, ne pomeni, da zapuščinskega premoženja ni več in da je treba postopek ustaviti. V takšnem primeru je treba namreč uporabiti načelo realne subrogacije, med dediči pa obstaja spor o obsegu zapuščine. Identično stališče je v obravnavani zadevi že zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Cp 3269/2012 z dne 13. 2. 2013. Odločitev v tej zadevi je zato povezana z odločitvijo zapuščinskega sodišča, kar pa na sam obstoj in njeno zapadlost ne vpliva. Terjatev tožnice do prve toženke je namreč zapadla v trenutku, ko je prva toženka brez soglasja tožnice razpolagala s skupnim premoženjem zapuščine. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Prva toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v obravnavani zadevi kot dedinja po zapustniku F. D. od prve toženke kot druge od treh sodedinj po zapustniku z dajatveno tožbo zasleduje plačilo zneska 187.703,48 EUR s pripadki, kolikor naj bi znašal njen zakoniti delež. Navaja, da so bile zapustniku z denacionalizacijsko odločbo po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (v nadaljevanju: ZPVAS) (3) vrnjene deležne pravice v Agrarni skupnosti X. Te pa je prva toženka skupaj z ostalimi člani agrarne skupnosti odtujila oziroma se je z državo poravnala in na takšni podlagi dobila izplačano odškodnino. Tožnica zato s tožbo zahteva plačilo enotretinjskega deleža kupnin oziroma odškodnin, ki jih je tožnica pridobila na podlagi razpolaganja z deležnimi pravicami oziroma deleži pri skupni lastnini na nepremičninah, ki so sodili v zapuščino po F. D. Meni namreč, da je poseben dedni režim po ZPVAS, v skladu s katerim lahko v naravi deduje zgolj tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, ostali dediči pa so upravičeni zgolj do nujnega deleža v denarju (8. člen), z odtujitvijo deležnih pravic v agrarni skupnosti izgubil pomen.

6. Za odločitev o obravnavani pritožbi je odločilno, da je bil pred vložitvijo tožbe v tej zadevi že začet zapuščinski postopek po pokojnem F. D., v katerem je zapuščinsko sodišče izdalo sklep o prekinitvi postopka zaradi obstoja spora o obsegu zapuščine ter o napotitvi na pravdo prve toženke zaradi ugotovitve, da denarna protivrednost zapustnikovega nepremičnega premoženja v višini 563.110,45 EUR ne sodi v zapuščino po pokojnem F. D. Takšen sklep je z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3208/2012 z dne 20. 2. 2013 že postal pravnomočen. To pa pomeni, da bo po koncu napotitvene pravde ali v primeru, da tožba po napotitvenem sklepu ne bo vložena, zapuščinsko sodišče tisto, ki bo odločalo o obsegu zapuščine, velikosti dednih deležev in dednih pravicah. Zapuščinski postopek je tudi sicer primarna pot za uveljavljanje dedne pravice.

7. S povzeto odločitvijo se je torej pritožbeno sodišče v zapuščinskem postopku že postavilo na stališče o upoštevnosti realne subrogacije v smislu obstoja spora o obsegu zapuščine. Zato je tudi napotilo dedinjo, katere pravico je štelo za manj verjetno, na pravdo zaradi ugotovitve, da denarna protivrednost zapustnikovega nepremičnega premoženja ne sodi v zapuščino. Tožničino razglabljanje o upoštevnosti realne subrogacije posledično v obravnavani zadevi ni pravno relevantno. Interesu, ki ga tožnica zasleduje s tožbo v obravnavani zadevi, pa je že zadoščeno z vodenjem zapuščinskega postopka, rezultat katerega bo omogočil izplačilo tožnice v ustreznem postopku.

8. Bistveno je torej, da se dedna pravica lahko uveljavlja v pravdi le izjemoma (kadar zapuščinsko sodišče ni odločalo o zahtevku za varstvo dedne pravice ali je odločalo, vendar ni upoštevalo oziroma ni moglo upoštevati vseh relevantnih dejstev) (4). V konkretni zadevi pa takšno dejansko stanje ni podano. ZPVAS jasno določa, da se v primeru, če je prejšnji imetnik premoženjske pravice kot fizična oseba že mrtev ali razglašen za mrtvega, po ZPVAS štejejo vrnjene premoženjske pravice za pozneje najdeno premoženje in se zanje dedovanje izvede po zakonu o dedovanju. To pa med drugim pomeni, da zapuščinsko sodišče v skladu z 221. členom ZD bodisi razdeli takšno premoženje z novim sklepom o dedovanju na podlagi prejšnjega sklepa (prvi odstavek 221. člena ZD), bodisi opravi zapuščinsko obravnavo, če tega predhodno ni storilo in če najdeno premoženje sestoji iz nepremičnin (drugi odstavek 221. člena ZD). V vsakem primeru pa je zapuščinsko sodišče tisto, ki ob upoštevanju določb o napotitvi na pravdo odloča o dednih pravicah, obsegu zapuščine in velikosti dednih deležev.

9. Četudi tožnica v pritožbi razume, da je ravno od te odločitve v zapuščinskem postopku odvisna odločitev o izplačilu denarnega zneska, pa zmotno meni, da takšno stanje narekuje prekinitev predmetnega postopka in ne zavrženja tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med istima strankama že poteka sodni postopek, ki zasleduje ureditev istega razmerja. Dejstvo, da gre na eni strani za pravdo, na drugi strani pa za zapuščinski postopek, na pravilnost takšnega zaključka ne vpliva. Tudi v nepravdnem in v zapuščinskem postopku smiselno velja pravilo o litispendenci, saj ni potrebe po dveh vsebinsko enakih postopkih. Procesna pravila ne opredeljujejo narave predloga oziroma zahtevka za ureditev razmerja. Sodišče namreč samo izbira vrsto postopka za odločanje v civilnih zadevah po uradni dolžnosti, pri čemer ni vezano na izbiro strank oziroma udeležencev.

10. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, mora stroške v postopku s pritožbo kriti sama (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl. (3) Ur. l. RS, št. 5/1994 in nasl. (4) Primerjaj K. Zupančič Dedovanje z uvodnimi pojasnili prof. dr. Karla Zupančiča, 8. spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 2005, str. 128.