Jedro

Osebna in preko izpolnitvenega pomočnika četudi občasna uporaba poti dokazuje, da sta tožnika izvrševala posest na predmetnih nepremičninah.

Bistven namen obrazložitve sodne odločbe ni obširno povzemanje izpovedi prič, pač pa njihova ocena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka motila tožnika v njuni mirni posesti parc. št. 154/2, parc. št. 597/1 in dela parc. št. 597/2, vse k. o. x, in sicer dela zemljišča, ki se je uporabljal za dostop iz javne ceste, s tem, da je postavila žičnato ograjo in cvetlična korita tako, da je preprečen in onemogočen vsakršen dostop na parcelo št. 597/1. Toženki je naložilo, da vzpostavi prejšnje stanje, in ji hkrati prepovedalo bodoče posege v posest tožnikov. Toženki je naložilo tudi, da naj tožnikoma povrne njune pravdne stroške v znesku 553,26 EUR.

2. Toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno in selektivno povzemalo izpovedbe zaslišanih ter se je osredotočilo na tiste dele izpovedb, ki so v prid tožnikoma. Izpostavlja, da je iz izpovedb tožnikov in izvedenskega mnenja, ki ga je pridobila izven pravde, jasno razvidno, da sta tožnika v svojem gozdu izredno redko izvrševala posest. Sodišče v svoji dokazni oceni ni upoštevalo fotografije (B 3), ki prikazuje stanje pred utrditvijo zemljišča in na kateri kolesnic na zatrjevani poti sploh ni vidnih. Toženka tožnikov niti koga drugega ni nikoli videla dostopati do gozda tožnikov po zatrjevani poti, prav tako ju niso videle priče. Na fotografijah (A 13 – A 15), na katere je sodišče oprlo dokazno oceno, kolesnice na zatrjevani poti niso vidne, ampak je vidno le, kar je udrla voda; če bi se tožnika tam redno vozila, bi morale biti kolesnice bolje vidne. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokaza z ogledom kraja samega, pa bi ga moralo, ker sta ga predlagali obe pravdni stranki. Tožbeni zahtevek ni zadosti konkretiziran in je posledično tudi izrek sklepa nejasen in nerazumljiv. Ni namreč jasno, kateri del omenjenih parcel predstavlja pot in kolikšen del ograje predstavlja motilno dejanje. Na parceli 597/1 motilno dejanje sploh ni definirano. Predlaga razveljavitev oziroma spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Tožnika sta na vročeno pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer mestoma veliko preobširno povzelo izpovedbe pravdnih strank in zaslišanih prič (bistven namreč ni povzetek izpovedb, ampak njihova ocena), a jih je nato skladno z 8. členom ZPP korektno ocenilo in naredilo prepričljivo dokazno oceno in pravilne zaključke. Skladna izpoved tožnikov o načinu njunega izvrševanja posesti v povezavi z izpovedjo priče M. o njegovem izvrševanju posesti za tožnika, predloženimi fotografijami o poteku poti (na parceli tožnice in nadaljevanju te poti v gozd tožnikov, katastrski načrt in zračni posnetki GURS) in tudi izpovedmi prič glede obstoja zatrjevane poti, kar je vse skupaj sodišče prve stopnje prepričljivo in v celoti ocenilo, namreč zadostuje za zaključek, da sta tožnika dokazala, da sta izvrševala posest na predmetnih parcelah (parc. št. 154/2, in dela parc. št. 597/2, vse k. o.x in sta torej soposestnika. Posest sta tožnika izvrševala sama, tako da sta dostopala peš ali z vozilom zaradi pregledovanja gozda (dostopala sta redno, razen zadnje leto, ko je bil prvi tožnik bolan, kar je izkazal z obsežno zdravniško dokumentacijo). Skrb za gozd z vsemi opravili in z ustreznim prevoznim sredstvom (traktor) pa je njej po njunem pooblastilu (zadnjih 10 let) opravljal J. M. kot izpolnitveni pomočnik (imetnik, detentor). Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno ugotovilo (21. točka izpodbijanega sklepa), da gre pri spornih parcelah v naravi za zemljišča, do katerih se ne dostopa redno, tožnikoma izkoriščanje gozda ni predstavljalo prvenstvene dejavnosti, zato dejstvo, da zaslišane priče in toženka tožnikov niso videle, ne pomeni, da tožnika osebno ali prek izpolnitvenega pomočnika ne bi občasno uporabljala te poti (njun animus possidendi je bil, kot izhaja iz ugotovitev izpodbijanega sklepa, vseskozi prisoten).

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, češ da sodišče prve stopnje ni upoštevalo fotografije pod B 3. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da jo je pokazalo prvemu tožniku in priči A. M. (točka 11 in točka 14 izpodbijanega sklepa). Pri tem je tudi povzelo izpovedbo tožnika, ki je priznal, da je zatrjevano stanje poti res takšno, kot trdi toženka in ga prikazuje ta fotografija, ker se tam ne vozi redno in se pot zarašča, kar je sodišče tudi upoštevalo pri svoji dokazni oceni in ugotovitvah. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da na fotografiji B 3 kolesnice na zatrjevani poti niso vidne, saj so te jasno vidne, kar je v okviru svoje dokazne ocene pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog z ogledom, saj ga je toženka predlagala v zvezi z vprašanjem, ali imata tožnika na razpolago še kakšen drug dostop (list št. 19), to pa v predmetnem sporu ni relevantno (426. člen ZPP). Pritožbeno sodišče še dodaja, da je toženka izvedbo tega dokaza s pripravljalno vlogo z dne 27. 8. 2013 predlagala tudi v zvezi s svojo trditvijo, da služijo postavljena ograja in cvetlična korita izključno za potrebe drevesnice, ki so v lasti družbe M., d. o. o. (list. št. 38), kar pa v predmetnem sporu glede na (pravilne) ugotovitve sodišča prve stopnje glede obstoja pasivne legitimacije, ki jih pritožba niti ne izpodbija, prav tako ne predstavlja pravno relevantnega dejstva.

8. Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja v zvezi z nekonkretiziranostjo tožbenega zahtevka in nejasnostjo izreka sklepa sodišča prve stopnje. Iz 2. točke (restitucijski del izreka) je namreč jasno razvidno, da je toženka tožnikoma dolžna zagotoviti neoviran dostop do poti, katere (obstoj in) posest sta v tem postopku zatrjevala in dokazala in ki poteka do javne ceste parc. št. 1827/1, preko celotne parcele št. 154/2 in dela parcele št. 597/2 do njune parcele št. 597/1 (vse k. o. x), s tem da z opisane poti odstrani postavljeno žičnato ograjo in cvetlična korita, ki omogočajo neoviran dostop na njuno parcelo. Pritožbena navedba, da motilno dejanje ni definirano, je neutemeljena, saj gre za parcelo tožnikov, do katere jima je toženka onemogoča neoviran dostop s postavitvijo ovir.

9. S pritožbo uveljavljeni razlogi tako niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 366. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (365. člen ZPP).

10. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške. Odločitev o njenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe. Tožnika sta v odgovoru na pritožbo zgolj navedla, naj jima sodišče odmeri stroške – ker pa jih nista priglasila/specificirala, jima jih pritožbeno sodišče ne more priznati.