Jedro

Odločitev je sporna v delu, ki se nanaša na sredstvo izvršbe, saj tožnica trdi, da dolg iz posojilne pogodbe več ne obstoji, kar pomeni, da ugovarja (pravni) podlagi za opravljeni rubež. Navedbe o neobstoju terjatve so sicer res eden od štirih razlogov iz 174. člena ZDavP-2, ki jih lahko uveljavlja dolžnikov dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi, kar pa še ne pomeni, da bi dolžnik ne mogel izpodbijati sklepa iz tega razloga. Tudi sredstvo izvršbe je del izpodbijanega sklepa, zoper katerega ima dolžnik možnost pritožbe, ki je omejena le v smislu, da z njo ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Vendar pa tudi po presoji sodišča tožnica ni uspela dokazati, da je terjatev njene dolžnice iz posojilne pogodbe (delno) prenehala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zoper tožečo stranko začel davčno izvršbo dolžnega zneska, ki izhaja iz seznama izvršilnih naslovov in ki znaša na dan 14. 1. 2014 skupaj 63 931,73 EUR, in sicer z rubežem terjatev, ki jih ima tožeča stranka do A.A. na podlagi posojilne pogodbe 1/2013 za znesek 37 087,90 EUR, ki zapade v plačilo 1. 5. 2014. Dolžniku – tožeči stranki se prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, njenemu dolžniku A.A. pa se naloži, da plača zarubljeni znesek dolga na prehodni račun MF DURS, naveden v izreku sklepa.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih se strinja z odločitvijo in z razlogi prve stopnje. V zvezi s pritožbenim ugovorom, po katerem se je do 31. 12. 2013 posojilo vrnilo v višini 35 223,86 EUR, preostanek posojila pa bo vrnjen najkasneje do 1. 5. 2014, pa navaja, da je prvostopni organ na podlagi posojilne pogodbe št. 1/2013 z dne 1. 5. 2013, sklenjene med tožečo stranko in A.A. ter na podlagi knjigovodskih podatkov tožeče stranke ugotovil, da opravljena knjiženja na dan 6. 1. 2014 izkazujejo nevrnjeno posojilo v višini 37 087,90 EUR. Iz spisov nadalje sledi, da je tožeča stranka davčnemu organu naknadno posredovala knjigovodsko dokumentacijo ter navedla, da knjižno stanje, ki ga je ugotovil davčni organ 6. 1. 2013 (pravilno: 2014), ni bilo realno, ker poslovni dogodki zaradi kolektivnega dopusta za mesec december 2013 niso bili knjiženi ter da je to storila naknadno. Ker je bila predložena dokumentacija po mnenju prve stopnje pomanjkljiva, je bila tožeča stranka ponovno pozvana, da predloži dokazila o tem, da so bila izplačila delavcem dejansko izvršena v gotovini. Tožeča stranka tega ni storila takoj, je pa nato 11. 2. 2014 posredovala blagajniške izdatke za izplačilo regresa za leto 2013, za izplačilo neto osebnih dohodkov in nadomestil za leto 2013, blagajniške izdatke za izplačila potnih nalogov ter REK obrazce za delavce, ki so dobili regres v gotovini. Poleg tega je davčni organ preveril še promet na poslovnem in osebnem računu dolžnice tožeče stranke kot tudi promet na računu tožeče stranke za obdobje od 1. 1. 2013 do 4. 2. 2014 oziroma od 1. 5. 2013 do 4. 2. 2014. Po pregledu podatkov, ki so v spisih, pritožbeni organ ugotavlja, da tožeča stranka ni uspela izkazati, da je terjatev po posojilni pogodbi iz razlogov, ki jih navaja v pritožbi, delno prenehala. Ugotavlja namreč, da se datumi izplačil plač, ki so navedeni v REK obrazcih, ne ujemajo z datumi na blagajniških izdatkih niti se ne ujemajo zneski izplačil. Iz izpisov prometa na bančnem računu tožeče stranke ni razvidno nobeno vračilo, čeprav se po določbi 1. člena posojilne pogodbe vračilo denarja opravi na poslovni račun podjetja. Iz listin povečanje terjatve za 2 072,00 EUR ni razvidno. Ustrezno dokazilo pa tudi niso naknadno predložene konto kartice z obrazložitvijo, da gre za naknadno knjižene dogodke iz meseca decembra 2013, saj v tem primeru predloženih listin ni mogoče šteti za verodostojne listine v smislu Slovenskih računovodskih standardov. Zato ostajajo po presoji pritožbenega organa navedbe tožeče stranke povsem neutemeljene in kot takšne ne morejo vplivati na odločitev, za katero je bistveno le to, da so izvršilni naslovi postali izvršljivi in da do izdaje izpodbijanega sklepa tožeča stranka obveznosti ni poravnala.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da je bilo dolgovani znesek nemogoče nakazati na račun podjetja, saj od decembra 2013 podjetje ni imelo več transakcijskega računa. Zato je bila tožeča stranka prisiljena, da plače delavcem izplača v gotovini. Gotovino je zagotovila direktorica A.A. in s tem zmanjšala dolg do podjetja. Davčnega dolga tožeča stranka sicer ne zanika, vendar meni, da imajo plače zaposlenih prednost. Z izplačilom si je direktorica podjetja zmanjša svoj dolg iz 39 159,90 EUR na 3 936,04 EUR, kot je razvidno iz knjigovodske kartice, ki je bila naknadno predložena davčnemu organu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Dodaja, da je pri pregledu registra davčnih zavezancev in registra transakcijskih računov ugotovila, da je imela tožeča stranka pri banki B. odprt račun od 14. 8. 2012 do 3. 2. 2014. Zato je navedba tožbe o zaprtem računu od decembra 2013 v nasprotju s podatki evidenc in ji kot takšni ni mogoče slediti.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru davčni dolg, ki se terja z izpodbijanim sklepom, ni sporen ne po temelju in ne po višini. Sporna je odločitev v tistem delu, ki se nanaša na sredstvo izvršbe, saj tožeča stranka trdi, da dolg iz posojilne pogodbe več ne obstoji, kar pomeni, da ugovarja (pravni) podlagi za opravljeni rubež. Navedbe o neobstoju terjatve so sicer res eden od štirih razlogov iz 174. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki jih lahko uveljavlja dolžnikov dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi, kar pa še ne pomeni, da bi dolžnik, v konkretnem primeru tožeča stranka, ne mogla ugovarjati izpodbijanemu sklepu iz tega razloga. Tudi sredstvo izvršbe je del izpodbijane odločitve (sklepa), zoper sklep pa ima dolžnik možnost pritožbe, ki je omejena le v tem smislu, da z njo ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Zato sodišče, drugače kot tožena stranka meni, da ni samo dolžnica tožeče stranke tista, ki lahko uveljavlja neobstoj terjatve v ugovoru zoper sklep o izvršbi, temveč ima tudi tožeča stranka možnost, da to stori v pritožbi zoper sklep o izvršbi.

Pač pa se sodišče v celoti strinja z izpodbijano odločitvijo po vsebini, to je s presojo navedb tožeče stranke o vračilu posojenega zneska in dokazil, ki jih je tožeča stranka predložila v tej zvezi. Zato razlogov davčnih organov v tej zvezi ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje. Tudi sodišče namreč po pregledu izpodbijanega sklepa, drugostopne odločbe ter listin, ki so v upravnih spisih, meni, da tožnica ni uspela dokazati, da je terjatev njene dolžnice iz posojilne pogodbe (delno) prenehala. Tako kot iz predloženih listin ni razvidno povečanje terjatve za 2.072,00 EUR, tudi ni iz bančnih računov razvidno nobeno vračilo denarja. Knjiženja, na katera se sklicuje tožeča stranka, pa so bila nesporno opravljena naknadno in so zato že iz tega razloga neverodostojna. Poleg tega se podatki na predloženih listinah med seboj ne ujemajo, kar še dodatno prestavlja razlog, iz katerega ponujenim dokazom ni mogoče slediti in čemur tožeča stranka, tako kot vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam v zvezi z zatrjevanim vračilom posojila v gotovini, v tožbi niti ne oporeka. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo ter zatrjevanje (v tožbi), da je dolžnica zmanjšala svoj dolg z izplačilom plač delavcem v gotovini, pa na drugačno odločitev od tiste, ki sta jo po presoji vseh predloženih dokazil sprejela davčna organa, ne vpliva.

Glede na povedano je sodišče ugotovilo, da je odločitev obeh davčnih organov pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).