Jedro

Ker tožnica ni bila poučena o tem, kako pravilno prenašati palete velikosti 93 krat 70 cm, ki so mokre in tehtajo približno 20 kg, ji ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem prispevala k nastanku škode, ki jo je utrpela, ko ji je paleta zdrsnila iz rok in padla na nogo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvotoženo in drugotoženo stranko po temelju utemeljen (1. točka izreka) in odločilo, da bo o višini zahtevka in o stroških postopka odločeno s končno sodbo (2. točka izreka).

Zoper vmesno sodbo sta vložili pritožbi prvotožena in drugotožena stranka.

Prvotožeča stranka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške prvotožene stranke. Navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je podana izključna in krivdna odgovornost prvotožene stranke kot delodajalca za škodo, ki je nastala tožeči stranki kot delavki, pri tem pa je nekatera dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, štelo kot dokazana, kljub temu, da niso bila izkazana z nobenim od izvedenih dokazov. Prav tako sodišče ni utemeljilo ključnega elementa temelja odškodninske odgovornosti, to je vzročne zveze. Iz izpodbijane sodbe namreč sploh ni razvidno, da je ravno zaradi očitanih kršitev na strani prvotožene stranke oziroma opustitev, prišlo do poškodbe tožeče stranke. Sodišče je zaključilo, da tožnici ni mogoče očitati, da je svoje delo opravljala nepazljivo, kljub temu, da je sam izvedenec v mnenju z dne 10. 9. 2010 v 2. točki na str. 3 zapisal, da je tožeča stranka svoje delo opravljala z neko mero nepazljivosti, kar je imelo za posledico, da ji je paleta zdrsnila iz rok na nogo in jo poškodovala. Tako ni jasno, zakaj mnenju sodišče ni sledilo v delu, kjer gre v breme tožeče stranke in izkazuje vsaj soodgovornost, če ne kar izključno odgovornost tožeče stranke za poškodbe, zlasti z vidika vzročne zveze. Izvedenec navaja, da bi bilo pravilno ravnanje delavke, da delo opravlja z normalno pazljivosti ter, da bočni oprijem palete (ki ga je uporabila tožnica), ni pravilen, temveč je varnejši oprijem za letve palete. Bočni bi bil potreben le, če bi ga narekoval postopek dela, ne pa lastna presoja. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča, da tožnica ni opravila preizkusa usposobljenosti za delo, saj je zaslišana dne 8. 6. 2010 sama izjavila, da če je podpisala in izpolnila vprašalnik leta 2006, potem je verjetno opravila usposabljanje. Nenazadnje je tudi izpovedala, da jim skupinovodja O. vedno pove, kaj se bo delalo in kako se kaj naredi, torej je tožnica navodila za delo vedno prejemala. Neutemeljeni so tudi zaključki sodišča, ki se nanašajo na pogostost dela tožnice s paletami in poznavanje takšnega dela. Tožnica je namreč na izrecno vprašanje o tem, kako pogosto mora pri svojem delu prenašati palete zelo jasno in nedvoumno odgovorila, da stalno, vsakodnevno, večkrat dnevno. Pri opredelitvi pojma „takšno delo“ je namreč potrebno izhajati iz dela, pri katerem prihaja do prenašanja oziroma manipulacije s paletami. To delo pa je tožeča stranka, kot je sama izpovedala, opravljala vsakodnevno. Sodišče je povsem neutemeljeno sledilo tudi trditvi tožeče stranke, da je bila paleta, ki je padla na nogo, težka in mokra. Tega zatrjevanega dejstva tožeča stranka kljub zaslišanim pričam ni uspela dokazati, saj nobena od prič ni videla, kakšna je bila paleta, ki je padla na nogo. Tako ni z ničemer izkazano, da naj bi bila paleta mokra in smolnata ter težka 20 kg. Neutemeljene so tudi ugotovitve sodišča, da je do nezgodi prišlo, ker je bilo potrebno delati hitro. Res je bilo povedano, da se delo opravlja tako hitro, kot delavec, ki nalaga papir na stroj, vendar to ne pomeni, da delo poteka hitro. Kot je bilo namreč ugotovljeno ob zaslišanju priče Š., je največja kapaciteta stroja 300 paketov na uro, kar je potrdila tudi priča V.. Taka hitrost dela nikakor ni mogla predstavljati okoliščine, ki bi pripomogla k nastanku poškodbe. Poleg tega pa sta obe priči potrdili, da se v primeru, da se nabere več paketov, delavcu na liniji reče, da se z nalaganjem papirja počaka, enako pa se ravna ob odvozu in menjavi palet. Pri tem gre pri prenašanju palet za opravilo, ki po prepričanju prvotožene stranke ne potrebuje posebnega poučevanja, kako se paleto prenaša, saj gre za opravilo, s katerim se večina posameznikov sreča tudi v vsakdanjem življenju. Priglaša pritožbene stroške.

Drugotožena stranka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je v konkretnem primeru izvedenec res ugotovil, da delodajalec nima veljavnega potrdila o izvedenem usposabljanju iz varstva pri delu oziroma konkretnem usposabljanju v zvezi s prenašanjem ročnih palet, vendar slednje po oceni drugotožene stranke ni v vzročni zvezi z nastankom poškodbe tožnice. Tožeči stranki je namreč po lastni izjavi paleta zdrsnila iz rok in ji posledično padla na nogo in nikakršno usposabljanje o ročnem prenašanju bremen ne bi preprečilo okoliščine, da bi tožnica paleto prijela v roko. Paleto bi morala vsekakor prijeti, da bi jo lahko prenesla. Glede na to, da se je po tožničinih zatrjevanih škodni dogodek zgodil nenadoma, pomanjkanja usposabljanja iz varstva pri delu v letu 2009, ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. V sodbi manjkajo ugotovitve o vzročni zvezi med ugotovljeno opustitvijo delodajalca in škodo. Za oceno obstoja vzročne zveze je namreč bistven odgovor na vprašanje, ali bi tožnica na podlagi izvedenega usposabljanja o varstvu pri delu, ki ga je sicer opravila v letu 2006, ne pa tudi v letu 2006 (pravilno: 2009) ravnala kako drugače oziroma, ali ji v primeru izvršenega usposabljanja paleta ne bi zdrsnila iz rok. Vse zaslišane priče so potrdile, da ima tožeča stranka s prenašanjem palet opravek vsakodnevno, pri čemer je pri prvotoženi stranki zaposlena že 20 let. Po lastni izjavi je tožeča stranka spornega dne premestila že več palet, pri čemer so bile te palete zložene na kupu, premeščala pa jih je tako, da jo je z kupa „popeljala“ na tla in jih potem vlekla po tleh. Konkretna paleta pa naj ne bi bila na kupu, ampak je bila prislonjena ob kupu papirja. Ko jo je hotela dvigniti, je paleta zdrsnila iz rok in padla na nogo. Šlo za nesrečen slučaj, ki bi se pripetil tudi v primeru izvedenega usposabljanja, saj bi tožeča stranka paleto nekako morala prijeti, da bi jo lahko prenesla. Sicer pa je sama tožeča stranka v tožbi navedla, da bi se dogodek lahko preprečil le tako, da bi se paleta prestavila z viličarjem, kar pomeni, da je po njeni oceni izključni razlog za nastanek nezgode okoliščina, da se paleta ni prestavila z viličarjem in ne pomeni pomanjkanja usposabljanja. Delodajalec pri usposabljanju ne more predvideti vseh možnih okoliščin, ki se lahko pripetijo pri opravljanju določenega dela in premikanje 15 kg težke palete nikakor ni zahtevno opravilo, ki bi terjalo posebno vsakoletno usposabljanje delavcev, ki takšno delo opravljajo že 20 let. Gre za opravilo, ki je enostavno in ne zahteva nobenega posebnega znanja, temveč le zgolj določeno mero pazljivosti pri izvajanju. Četudi bi bilo nesporno ugotovljeno, da je opustitev usposabljanja v letu 2009 v vzročni zvezi z nezgodo, pa bi bila zagotovo podana tudi soodgovornost tožnice za nastalo škodo. Očitno je, da je bila v konkretnem škodnem dogodku premalo pozorna in je paleta ob prijemu posledično zdrsnila. Priglaša pritožbene stranke.

Pritožbi prvotožene in drugotožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev.

Neutemeljene so pritožbene navedbe toženih strank, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v obrazložitvi ni ugotavljalo vseh elementov odškodninske odgovornosti prvotožene stranke oziroma vzročne zveze. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi zares ni decifirano zapisalo, da so za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke podani vsi štirje elementi splošnega civilnega delikta, vendar pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je tožeči stranki nastala škoda, da je ta škoda posledica opustitve dolžnosti praktičnega usposabljanja tožeče stranke v zvezi z ročnim prenašanjem bremen, torej zaradi opustitve varnostnih ukrepov. Tožeča stranka ni bila poučena o tem, kako se pravilno prenašajo palete velikosti in teže, kot je bilo v obravnavanem primeru, kar pomeni, da je podana tudi vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem prvotožene stranke.

Na podlagi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Krivdna odškodninska odgovornost je določena v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001), ki določa, da kdo povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za škodo od stvari ali od dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja imetnik stvari, oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, objektivno, torej ne na krivdo (2. odstavek 131. člena OZ v povezavi s 150. členom OZ).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da se je tožeča stranka poškodovala dne 1. 5. 2009, ko je delala pri stroju Kalfas, ki zavija papir v plastično folijo. S sodelavko V. sta nalagali papir na pokrov zaboja, postavljenega na paleto in sodelavka je naloženo paleto s papirjem z ročnim viličarjem odpeljala, tožeča stranka pa je morala prinesti prazno paleto. Ta paleta je bila oddaljena približno 2 do 3 metre in prislonjena ob kup papirja, bila je mokra in smolnata. Ko jo je hotela dvigniti, ji je paleta zdrsnila iz rok in ji padla na desno nogo. Glede izpolnjevanja pogojev za varno delo, je sodišče prve stopnje pridobilo strokovno mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu M.Š., zaslišalo tožnico in priče Š., P. in V. ter zaključilo, da je prvotožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki, ker je opustila predpisane ukrepe za varno delo in tožnice ni poučila, kako se pravilno prenašajo palete velikosti in teže, kot je bila v obravnavanem primeru.

V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe toženih strank, da je za nesrečo pri delu v celoti oziroma vsaj delno odgovorna tožeča stranka zaradi nezadostne pazljivosti pri delu oziroma, da se je nepravilno lotila delovnega procesa, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka upoštevati člen 131/1 OZ oziroma člen 171 OZ. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je za nastalo škodo krivdno odgovorna prvotožena stranka, ker ni spoštovala predpisov o varnosti in zdravju pri delu. Sodni izvedenec je ugotovil, da je prvotožena stranka sprejela ocene tveganja in izjavo o varnosti delovnega mesta, na katerem je delala tožeča stranka, vendar ni bilo ocenjeno kot tveganje zaradi mehanskih nevarnosti oziroma, da mehanskih nevarnosti ni, kar padec palete vsekakor je. Prvotožena stranka tako ni v naprej ocenila varnostnih razmer in proučila značilnosti tovrstnega prenašanja bremena (tudi mokrih, spolzkih in do 20 kg težkih palet) ter poučila tožečo stranko o značilnostih bremena in drugih dejavnikih, ki vplivajo na varno delo (obliko, težo palete, če je mokra, način oprijema in nevarnosti pri oprijemu). Delodajalec mora zagotavljati takšno raven varnosti in zdravja pri delu, da delavec ne bo prizadet zaradi opravljanja svojega dela, to pa delodajalec dosega z ukrepi, med katerimi je tudi obveščanje in usposabljanje ter z ustrezno organizacijo dela. Nevarnost padca palete bi v varnostni oceni morala biti ocenjena kot nesprejemljivo tveganje in bi morali biti predpisani ukrepi za zmanjšanje tveganja z odgovornimi za izvedbo ukrepov, kakor je ugotovil sodni izvedenec.

Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Delodajalec je zato tisti, ki mora skrbeti za varno delo. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvodne metode, ki bodo zagotavljale večje stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu – Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami, ZVZD). Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je v danem primeru tožena stranka opustila dolžnost praktičnega usposabljanja tožnice v zvezi z ročnim prenašanjem bremen (palete težke tudi 20 kg) in sta v nasprotju z izvedeniškim mnenjem pritožbeni navedbi toženih strank, da prenašanje „takšne“ palete ne potrebuje posebnega poučevanja, ker gre za opravilo, s katerim se večina posameznikov sreča tudi v vsakdanjem življenju. Vzročna zveza za podano krivdno odgovornost prvotožene stranke je prav v opustitvi varnostnih ukrepov, saj je usposabljanje za varno delo poleg obveščanja in seznanjanja delavcev najpomembnejši splošni varnosti ukrep delodajalec in je dolžan usposabljanje organizirati tako, da bo prilagojeno zahtevam delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, upoštevajoč predvsem izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu, utemeljeno zaključilo, da je za nastalo škodo krivdno odgovorna prvotožena stranka, ker je opustila predpisane ukrepe za varno delo. Svojo odločitev in utemeljitev glede krivdne odgovornosti prvotožene stranke je obrazložilo na straneh 4 do 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, z njo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, kot soglaša tudi z zaključkom o tem, da tožeči stranki ni mogoče očitati, da je bila nepazljiva, ali da je šlo za nesrečen slučaj in da je s svojim ravnanjem pripomogla oziroma soprispevala k poškodbi. Ob ugotovitvi, da tožeča stranka sploh ni bila poučena o tem, kako se pravilno prenašajo palete velikosti 93 x 70 cm, mokre in težke približno 20 kg, tožeči stranki ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi. Kakor izhaja iz izvedeniškega mnenja, je pravilno ravnanje takšno, da delo opravlja z normalno pazljivosti in v skladu z ukrepi, ki jih je delodajalec dolžan določiti. Ker tožena stranka ukrepov in načina dela sploh ni določila, temveč je nasprotno menila, da gre za opravilo, za katerega posebno poučevanje ni potrebno, tožeči stranki ni mogoče pavšalno očitati neprevidnosti pri delu. Delodajalcu je tako pripisati izključno krivdo za nastalo tožničino škodo, saj konkretnega delovnega procesa ni organiziral tako, da bi poskrbel za varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in izvajal ukrepe potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Njegovo ravnanje se presoja po kriteriju dobrega strokovnjaka.

Ker torej niso bili podani s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi toženih strank zavrniti kot neutemeljeni in potrditi vmesno sodbo sodišča prve stopnjej (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).