Jedro

Ker se je tožnik dogovoril z zavarovancem tožene stranke, da vsaka stranka krije svojo škodo, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta stranki sklenili dogovor. Gre za poravnavo, saj sta vsaka vzajemno popustili in s tem odpravili negotovost in določili svoje vzajemne pravice in obveznosti (1050. člen OZ). Gre za res transacto, ki veže obe pravdni stranki. Ker je tožena stranka to dokazala, tožnik pa vztraja na plačilu škode od zavarovalnice, je sodišče pravilno zahtevo zavrnilo (953. člen OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo 3.100,98 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Sodišče ni presojalo odškodninske obveznosti iz zavarovanca tožene stranke, ampak je najprej presojalo ugovor tožene stranke o dogovoru med zavarovancem tožene stranke in tožnikom. Za tožnika pa je sklenilo, da ni ustrezno zatrjeval, da bi od dogovora odstopil. Sodišče je brez trditvene podlage tožene stranke zahtevek zavrnilo. Tožena stranka je podala trditev in dokazne predloge, da naj bi s tožnikom bil sklenjen dogovor. Ta podlaga je bila izjemno skopa in tožena stranka ni zatrdila, da naj bi bile izpolnjene vse predpostavke za veljavnost pravnega posla. S tem se je ukvarjalo šele sodišče. S tem je kršilo 7. člen ZPP in 212. člen ZPP o dokaznem bremenu. Tožena stranka pa je le predlagala zaslišanje A. A., ki je kot predstavnik zavarovanca tožene stranke odstopil od tega, da bi tožnika obravnavala policija, saj bi dobil denarno kazen in točke. Tožena stranka je še navajala, da sta se dogovorila, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Tožena stranka je še navajala, da je 1.2.2014 policist B. B. zapisal, da oba udeleženca izpolnjujeta pogoje za odstop od ogleda, ker sta se po nesreči dogovorili. Tožena stranka ni zatrjevala, da je bila veljavno sklenjena poravnava. Iz trditvene podlage ne izhaja posledica, ki jo ugotovi sodišče. Tožena stranka ni navajala, na kakšen način sta sklenili dogovor in kako sta voljo izjavili. Volja se lahko izrazi izrecno ali s konkludentnimi ravnanji. To bi tožena stranka morala zatrjevati, tako pa je le priča A. A. izpovedal o dogovoru. Sodišče pa je odločilo, da je do sklenitve dogovora prišlo na podlagi konkludentnih dejanj tožnika (11. točka obrazložitve), ker ni vztrajal pri ogledu s strani policije in da je s tem izrazil voljo, da se škoda odpravi tako, da vsak nosi svoje stroške. Sodišče je prezrlo izpoved tožnika, ki je zanikal ta dogovor. O tem v sodbi ni razlogov. Voznik tovornega vozila C. C. pa je izpovedal, da je bil očitno on tisti, ki se je s predstavnikom zavarovanca dogovoril, da bo vsak pokril svojo škodo. Sodišče pa se do teh izpovedb ni kritično opredelilo. Tožena stranka ni ponudila trditvene podlage o tem, zakaj je bila izjava tožnika resna. Ta izjava volje ni bila svobodna, in je bla obremenjena z zmoto. Tožnik ob samem trčenju ni mogel vedeti kakšna je škoda na avtomobilu, kar je tudi tožnik izpovedal. O tem se sodišče ni opredelilo. Tožnik je bil prepričan, da je škode zgolj za 200,00 EUR. Sodišče mu šteje v škodo, da je logistični inženir. Tožnik pa je opisal svoje delo v slovenski vojski, ki je namenjeno izbiri transportnih poti in nadzoru transporta. Res je tudi voznik avtobusa in tovornjaka ter inštruktor. Vendar to še ne pomeni, da je usposobljen za ugotavljanje škode. Sodišče napačno sklepa, da je na vidne poškodbe tožnik sklepal, da je škode le za 200,00 EUR. Tožnik ni cenilec. Sodišče ugotavlja, da je tožnik od dogovora enostransko odstopil, pred tem pa ni ponudil opravičljive podlage za odstop od dogovora. Sodišče bi moralo v zvezi s tem opraviti materialno procesno vodstvo, saj sodišče ugotovi, da se zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage z določbo o spremenjenih okoliščinah in čezmernem prikrajšanju ni ukvarjalo. Sodišče bi moralo tožnika o tem obvestiti in ga opozoriti po 285. členu ZPP. Šele takrat bi se tožnik lahko ustrezno branil. 3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba očita sodišču, da je sodilo mimo trditvene podlage tožene stranke in ugotovilo obstoj dogovora med zavarovancem tožene stranke in tožnikom. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 8.4.2005 kot navaja tudi pritožba, zatrjevala, da je njen zavarovanec odstopil od tega, da bi tožnika obravnavala policija, saj bi dobil denarno kazen in točke zaradi neprimerne hitrosti; s tožnikom sta se dogovorila, da bo vsaka stranka nosila svoje stroške, tožnik na vozilu, zavarovanec na ograji. Tožena stranka je navajala, da je policist B. B. zapisal, da obstajajo pogoji za odstop od ogleda, ker sta se stranki po nesreči dogovorili. Tožena stranka je predlagala dokaze, (list. št. 23, točka 7). Tožena stranka je še navajala v isti pripravljalni vlogi, da je tožnik dobil iz kasko zavarovanja izplačano škodo, ki jo sedaj vtožuje (prejel znesek 1.043,83 EUR). Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka podala zadostno podlago o tem, da je šlo v tej zadevi za dogovor o škodnem dogodku tako, da sta se udeleženca dogovorila, da vsak nosi svoje stroške, tožnik na vozilu, zavarovanec tožene stranke pa na ograji. Gre za ugovor „res transacta“. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožena stranka dokazala obstoj tega dogovora. Pri odgovornostnih zavarovanjih odgovarja zavarovalnica kot zavarovanec in sicer do meje zavarovalne vsote (964. člen OZ).

6. Tožeča stranka trdi, da je sodišče zmotno in mimo trditvene podlage tožene stranke ugotovilo, da sta udeleženca škode sklenila ustni dogovor o tem, da tožnik nosi škodo na vozilu, zavarovanec tožene stranke pa na ograji. Za svoje trditve je tožena stranka ponudila dokaze in sodišče jih je izvedlo. Sodišče je tudi pravilno ocenilo izpoved priče C. C. voznika vozila Peugeot, ki je povedal, da je ob trku njegovega vozila v ograjo prišlo do zvitja žice. Tožnik je na drugem naroku za glavno obravnavo spremenil svoje trditve in trdil, da je trčil v kovinski steber in na istem mestu kot pred njim že kombi. Sodišče je nato ta dokaz ocenilo, da ne drži tožnikova nadaljnja izpoved, da naj bi predstavnik zavarovanca tožene stranke vpričo policista izjavil, da mu bo ograjo, poškodovano z vozilom tožnika, popravil voznik kombija. Sodišče je tudi pravilno presojalo zapis policista in izpovedbo (priča B. B.), ki je povedal, da je opravil razgovor z voznikom in predstavnikom trgovine, policist je domneval, da je do nesreče prišlo zaradi neprilagojene hitrosti tožnikove vožnje in mu je to tudi povedal (da je zagrožena denarna kazen in kazenske točke). Nato pa sta se predstavnik trgovine in tožnik soglasno strinjala, da se ogled ne opravi, da se bosta sama dogovorila in zato je policist odšel. 7. Sodišče prve stopnje je ob taki trditveni podlagi in oceni dokazov pravilno sklepalo, da je tožena stranka dokazala obstoj ustno sklenjene pogodbe in sicer z vsebino, da bo vsaka stranka krila svojo škodo nastalo v tem škodnem dogodku. Pritožbeno sodišče se strinja s pravno oceno sodišča prve stopnje (točka 10 sodbe). Treba pa je tudi dodati, da tak dogovor, kjer sta stranki vedeli, da je škoda nastala in se dogovorili, da vsaka krije svojo škodo, pomeni poravnavo po določbi 1050. člena OZ. Sodišče je še pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka po poklicu logistični inženir in torej dovolj kompententen, da svojo škodo oceni. Sodišče pravilno oceni njegovo izpoved, ko mu ne sledi, da je mislil, da je škode za 200,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem dodajalo, da tožnik ni uveljavljal spremenjenih okoliščin po 112. členu OZ oziroma čezmernega prikrajšanja po 118. členu OZ. Pri poravnavi čezmernega prikrajšanja tudi ne more uveljavljati (člen 1055 OZ). Predvsem pa bi tožnik, če je menil, da je bil v zmoti (kot trdi v pritožbi), moral vložiti drugačno tožbo. Ko je tožena stranka uveljavljala res transacto, bi tožeča stranka morala ukrepati. Ni dolžnost sodišča po 285. členu ZPP, da poduči stranko, kako se lahko brani na ugovor sklenjene pogodbe oziroma da mora to pogodbo razveljaviti. Tožeča stranka je predvsem uveljavljala podlago, da ji mora tožena stranka iz zavarovanja odgovornosti zavarovanca plačati škode in je pri tej trditveni podlagi vztrajala. Tožeča stranka je le trdila, da je ograja že bila poškodovana. Ta trditev pa se ni izkazala za resnično oziroma sodišče prve stopnje temu ni sledilo na podlagi izvedenih dokazov. Pritožbi je še treba odgovoriti, da ni pomembno, zakaj si je tožnik premislil. Med pravdo je tožeča stranka predvsem ugovarjala, da do tega sporazuma ni prišlo. Teh trditev ni uspela dokazati.

9. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP. Sodišče je imelo dovolj ustrezne trditvne podlage, ni ravnalo v nasprotju s 7. členom in 212. členom ZPP. V takšnem procesnem in materialnem položaju sodišču tudi ni bilo treba opraviti materialnega vodstva pravde. Tožena stranka je podala ugovor res transacta in če bi tožeča stranka menila, da je bila napaka volje, bi morala z ustreznim zahtevkom na to trditev tožene stranke procesno odreagirati in postaviti tožbeni zahtevek na razveljavitev dogovora. Tako ni podana zatrjevana relativna bistvena kršitev določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom.

10. Pritožbeno sodišče še dodaja, da ko sta se tožnik in zavarovanec tožene stranke dogovorila o tem, da vsak krije svojo škodo (tožnik na avtomobilu, zavarovanec pa na ograji), se je volja strank srečala in tedaj je bila poravnava sklenjena. Gre za ustno sklenjeno pogodbo med strankama škodnega dogodka. Tožnik je bil zadosti strokoven, da je vedel za škodo na avtomobilu, zavarovanec tožene stranke pa tudi je videl škodo na ograji.

11. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.