Jedro

Po oceni vseh dokazov je nato sprejelo razlago sklenjenih in spornih pogodb, kot sta jo izpostavljala oba obtoženca in sicer, da je šlo za repo pogodbe in ne samostojne kupoprodajne pogodbe, kot je bilo to ugotovljeno pri prvem sojenju. Na kratko povzeto, C. je pri D. dobil kreditna sredstva na način, da je banki prodal delnice in se zavezal, da jih bo v določenem roku odkupil po enaki ceni, zvišani za bančne obresti. Ker pa takšne, neposredne pogodbe ni smel skleniti, je po predhodnem dogovoru kot kupec nastopila Č., nato pa je na njeno mesto vstopil C. in z odkupom delnic dejansko odplačal kredit. Prav zato je po oceni sodišča šlo za prikrito repo pogodbo in ne pogodbo, s katero bi C. oziroma obtoženi A. A., računajoč ob tem na svoje osebne koristi, hotel Č. razbremeniti plačila.

Gre za vprašanje, ali je s prodajo delnic družbe C. bila mišljena njihova trajna odsvojitev ali zgolj začasna v smislu ponovnega odkupa po vnaprej dogovorjeni, le nekoliko višji ceni od prodajne oziroma ali je šlo za reodkupno pogodbo.

Odločitev C. oziroma obtoženega A. A. o načinu kreditiranja z repo pogodbami, sodi v okvir poslovne odločitve uprave, ki je lahko ali pa ne ekonomsko upravičena ali koristna, kot predmet obtožbe pa je pomembna le, če je v nasprotju z dolžnostjo skrbnega in poštenega gospodarjenja in zato nezakonita.

Izrek

I. Pritožba vrhovne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. in B. B. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti obtožbe, da sta storila obtoženi A. A. kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ, B. B. pa kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena v zvezi s 27. členom KZ. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtožencev ter potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov, naložilo v breme proračuna.

2. Zoper sodbo se pritožuje vrhovna državna tožilka. Uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP, sodišče druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3. Na pritožbo so odgovorili zagovornik obtoženega A. A. ter obtoženi B. B. sam in po svoji zagovornici. Vsi trije so predlagali zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

Uvod

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zadevi odločilo drugič. S prvo sodbo z dne 2.4.2019 je oba obtoženca spoznalo za kriva, saj ni sprejelo njuna zagovora, da je šlo pri sporni prodaji delnic z oznako A (v nadaljevanju delnice) za prikrito repo pogodbo (repurchase agreement) s katero je družba C. d.d. (v nadaljevanju C.) s pomočjo družbe Č. d.d. (v nadaljevanju Č.) od D. pridobila kreditna sredstva. Ocenilo je, da je šlo za običajno kupoprodajno pogodbo, ki je bila storjena v korist družbe Č. in v škodo C. S tem, ko je C. kot terminski kupec vstopil v pogodbo in namesto Č. od D. odkupil prej prodane delnice in sicer po višji ceni kot je bila na trgu, je obtoženi A. A. Č. pridobil premoženjsko korist. Ker pa je te iste delnice dan kasneje ponovno prodal D. po nižji, vendar realni tržni ceni, je C. povzročil premoženjsko škodo v razliki med nakupno in dan kasneje prodano vrednostjo delnic. Zaradi navedenega je zato zaključilo, da je obtoženi A. A. izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ, obtoženi B. B. pa pomoči k navedenemu kaznivemu dejanju.

6. Sodišče druge stopnje se z navedenim zaključkom ni strinjalo, temveč je pritrdilo stališču obrambe o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze ocenjevalo parcialno, ne da bi se ob tem opredelilo do drugih okoliščin, na katere je opozarjala obramba, predvsem obtoženi B. B. S sklepom z dne 3.9.2020 je zato sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je dalo napotilo, da bo moralo ponovno ugotavljati pravno naravo sklenjenih pogodb in jih obravnavati kot celoto oziroma da bo moralo ugotoviti njihov pravi namen. Šele, ko bo ugotovilo ta odločilna dejstva, bo lahko dalje presojalo subjektivne okoliščine pri obeh obtožencih in ne obratno, kot je to storilo, da je iz ugotovljenega motiva pri obtoženemu A. A. sklepalo na obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja.

Ugotovitve in zaključki izpodbijane sodbe

7. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem predstavnikov D. in s postavitvijo izvedenke ekonomske stroke s področja financ, ponovilo pa je tudi na prvem sojenju izvedene dokaze. Po oceni vseh dokazov je nato sprejelo razlago sklenjenih in spornih pogodb, kot sta jo izpostavljala oba obtoženca in sicer, da je šlo za repo pogodbe in ne samostojne kupoprodajne pogodbe, kot je bilo to ugotovljeno pri prvem sojenju. Na kratko povzeto, C. je pri D. dobil kreditna sredstva na način, da je banki prodal delnice in se zavezal, da jih bo v določenem roku odkupil po enaki ceni, zvišani za bančne obresti. Ker pa takšne, neposredne pogodbe ni smel skleniti, je po predhodnem dogovoru kot kupec nastopila Č., nato pa je na njeno mesto vstopil C. in z odkupom delnic dejansko odplačal kredit. Prav zato je po oceni sodišča šlo za prikrito repo pogodbo in ne pogodbo, s katero bi C. oziroma obtoženi A. A., računajoč ob tem na svoje osebne koristi, hotel Č. razbremeniti plačila. Zato mu tudi ni bilo mogoče očitati naklepa pridobitve premoženjske koristi Č. in hkrati povzročitev škode C., še sploh, ker bi delnice v vsakem primeru, torej tudi če jih C. ne bi prodal D., izgubile na svoji vrednosti.

8. Sodišče prve stopnje je sprejete zaključke v izpodbijani sodbi zelo podrobno in prepričljivo obrazložilo. Opredelilo se je do vseh obremenilnih dejstev in okoliščin, kakor tudi do zagovorov obtožencev, svoje ugotovitve pa je nato pregledno in sistematično obrazložilo z vseh zornih kotov. Ker se je v sodbi skrbno opredelilo do vseh ključnih okoliščin, pritožbeni očitek bistvene kršitve kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen. Pritožnica namreč to kršitev zatrjuje glede posameznih okoliščin, ki naj ne bi bile obrazložene oziroma dokazno ocenjene, npr. črpanje kredita za nakup delnic dne 20.12.2007; izpovedba E. E.; odločba o davčnem postopku in drugo. Vendar pa po oceni sodišča druge stopnje v tem delu ne gre za odločilna dejstva, temveč se ta pritožbeni razlog, bolj kot procesna kršitev, nanaša na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ker pa so razlogi sodbe prepričljivo argumentirani, jih sodišče druge stopnje sedaj ne bo posebej ponavljalo, temveč se bo opredelilo le do pritožbenih navedb in predvsem do osnovne problematike zadeve.

Presoja pritožbenih navedb

9. Obtožba očita obtoženemu A. A. dve izvršitveni dejanji zlorabe položaja, ki sta navzven tako očitni, da že glede na položaj obtoženega A. A. kot vodilnega menadžerja v tedaj veliki in ugledni gospodarski družbi C., vzbujata resne pomisleke v dejansko zlorabo. Nakup precenjenih delnic od banke in nato dan kasneje njihova prodaja isti banki po tržni, vendar za več kot tri milijone nižji vrednosti, namreč predstavlja tako očitno oškodovanje družbe, da to v nobenem primeru ne bi moglo ostali prikrito. Še sploh, ker je C. to isto izgubo uveljavljal kot davčni odhodek oziroma davčni ščit. Že to dejstvo samo po sebi nakazuje, da je bilo ozadje nakupov in prodaje delnic motivirano z drugim ciljem, kar se je v ponovljenem sojenju sedaj tudi potrdilo.

10. Potek dogodkov v zvezi s spornimi pogodbami glede delnic, ni sporen, vprašljiva je le pravna narava poslov. Gre za vprašanje, ali je s prodajo delnic družbe C. bila mišljena njihova trajna odsvojitev ali zgolj začasna v smislu ponovnega odkupa po vnaprej dogovorjeni, le nekoliko višji ceni od prodajne oziroma ali je šlo za reodkupno pogodbo. Sodišče prve stopnje je glede tega vprašanja v sodbi podalo zelo podrobno, poglobljeno in vsestransko argumentirano analizo in zaključke, ki pa jih pritožba na vsebinsko enak način ne izpodbija. Že v uvodu pritožbe navaja, da repo posli v slovenskem pravnem sistemu niso zakonsko definirani, ker pa se družba C. v pogodbah ni zavezala, da bo delnice ponovno odkupila od D., po mnenju pritožbe ni šlo za repo pogodbe. S prodajo delnic je C. izgubil vso pravico do reodkupa, med tem ko ustni dogovor o reodkupu ni nikjer evidentiran, niti o njem ni bilo nobenega sklepa, ne na ravni uprave, niti nadzornega sveta.

11. Te pritožbene navedbe niso utemeljene, saj se celotna obrazložitev izpodbijane sodbe vrti okoli tega, da je bila reodkupna pogodba prikrita, to je ustno dogovorjena z odvodom preko Č., ki je nastopala le kot začasni kupec delnic. Sodišče prve stopnje je glede tega vprašanja opravilo obširni dokazni postopek, v katerem je najprej ugotavljalo razmerja med C. in Č. ter D. in pri tem zaključilo, da je bilo za D. sklepanje terminskih in reodkupnih pogodb povsem običajno. Poleg obtoženega B. B., ki je podal zelo podroben in temeljit zagovor, je sodišče njegove navedbe presojalo tudi z vidika finančnih potreb in zmožnosti C. ter Č., angažiralo pa je tudi sodno izvedenko, ki je potrdila pravno naravo sklenjenih pogodb kot reodkupnih pogodb. Zato dejstvo, da iz pogodb ne izhaja vsebina reodkupa, ni pomembno, pač pa je treba upoštevati celotno obrazložitev sodbe glede pravne narave poslov. Razlogi v izpodbijani sodbi so tako obsežni in podrobni, da jih sedaj ni treba podrobneje ponavljati, pač pa se bo sodišče druge stopnje na njih sklicevalo le v okviru presoje pritožbenih navedb.

12. Državna tožilka navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da je C. za potrebe nakupa delnic dne 20.12.2007 namensko črpal kredit v višini 11.700.000,00 EUR, ki ga je dobil od D., preostanek pa je financiral z odpoklicem depozitov pri I. Vendar pritožba ne pove zakaj naj bi ta ugotovitev bila pomembna za pravno naravo sklenjenih pogodb. Glede na vsebino končne besede državne tožilke (stran 3) bi črpanje kredita lahko bila posledica tega, da je C. zaradi datuma zapadlosti imel probleme glede pridobitve sredstev za nakup, vendar ker pritožba o tem več ne pove, je tudi ni mogoče preizkusiti.

13. Pritožba dalje opozarja na izpovedbo E. E., iz katere izhaja, da je šlo pri odkupu delnic namesto Č., za dogovor obtoženega A. A. in B. B. in ne za dogovor slednjega s F. F., ki je tudi sicer zanikal, da bi z B. B. sklenil ustni dogovor, da bo C. odkupil delnice namesto Č. F. F. tedaj tudi ni bil več član uprave, pač pa je o vsem odločal predsednik uprave obtoženi A. A..

14. Strinjati se je treba z navedbami obeh zagovornikov obtožencev, da pritožba izpovedbi E. E. in tudi F. F. jemlje iz konteksta njunih celotnih izpovedb in tudi ne upošteva ostalih dokazov in dejstev, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na to, da sta bili E. E. in F. F. pomembni priči, jima je sodišče v obrazložitvi sodbe tudi posvetilo potrebno pozornost. Zato tudi ni potrebe, da bi moralo sodišče druge stopnje podrobno odgovarjati na navedene, zgolj parcialne očitke, pač pa je treba izpostaviti le sledeče. 15. Da je šlo za ustni dogovor, jasno in nedvoumno izhaja iz izpovedbe E. E., ko pravi, da ga je o dogovoru obvestil obtoženi B. B. in da je nato obstoj ustnega dogovora o odkupu delnic še sam preveril pri D. Od njih je nato dobil še dodatno obrazložitev, da je bil C. financiran z repo pogodbo. Njegova izpovedba o obstoju predhodnega dogovora pa je bila dalje potrjena tudi z e-mailom z dne 26.11.2007, na katerega je sodišče druge stopnje opozorilo že v razveljavitvenem sklepu. Povsem logična je zato razlaga sodišča prve stopnje, da kolikor bi šlo za klasično terminsko pogodbo, E. E. ne bi imel razloga govoriti o reodkupu. Hkrati pa navedena dejstva tudi potrjujejo ugotovitev, da se je o reodkupu s strani C. dogovarjal F. F., kot je to v svojem zagovoru zatrjeval tudi obtoženi B. B. Kolikor se dalje upošteva še izpovedbe zaslišanih predstavnikov D (G. G., H., H.) pa ni dvoma, da se je C. pri prodaji delnic D. 20.7.2007 dogovoril z obtoženim B. B., da bo namesto Č. odkupil delnice, s čimer je soglašala tudi D. O teh dejstvih so v izpodbijani sodbi navedeni tako podrobni in prepričljivi razlogi, da pravilnosti sodbe tudi nadaljnja pritožbena izvajanja niso mogla omajati.

16. Državna tožilka v drugem odstavku na 4. strani pritožbe izpodbija ugotovitev sodišča, da je Č. z nakupom delnic od D. le omogočila C., da je prišel do denarnih sredstev, saj kredita, zaradi svoje zadolženosti, na klasičen način ne bi mogel dobiti. Glede na to, da sta bila D. in C. dolgoletna poslovna partnerja, C. pa tudi z dobro boniteto, sploh ni potreboval zavarovanja pri kreditih, temveč so bile obravnavane pogodbe, kot to izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, sklenjene le zaradi interesa strank. Poslovanje C. ni bilo gospodarno in tudi pri odkupu delnic ter dan kasneje pri ponovni prodaji po bistveno nižji ceni, ni šlo za običajen in ekonomsko upravičen posel. C. bi lahko sklenil običajni kratkoročni kredit za šest mesecev in bi tudi šle obresti v davčno priznane odhodke. Na drugi strani že sodišče ugotavlja, da je bil C. zelo uspešen pri upravljanju naložb, česar pa nato ni upoštevalo pri dejstvu, da je potencialno obveznost C. po drugi pogodbi vendar izpolnila Č. dne 19.6.2008. Prav tako se sodišče ni opredelilo do pojasnila obtoženega A. A., ki ga je ta dal delničarjem na 12. skupščini družbe glede nastale izgube v letu 2007. 17. Sodišča druge stopnje ugotavlja, da navedeni pritožbeni očitki presegajo očitke obtožbe, na kar opozarja tudi zagovornik obtoženega A. A. v odgovoru na pritožbo. Obtožba namreč zajema dva sklopa zlorabe. Prvič vstop v terminsko pogodbo med D. in Č. z dne 30.7.2007, izključno zato, da bi Č. omogočil izstop iz pogodbe in s tem pridobitev premoženjske koristi v višini zneska, ki bi ga morala ta plačati po terminski pogodbi. Drugi očitek pa se nanaša na prodajo istih delnic D., kot je že zgoraj rečeno, za več kot tri milijone nižjo ceno kot je znašala dan prej pri nakupu delnic. Za C. škodljiv posel je torej, glede na očitke obtožbe, bil le zaradi razlike v ceni, ne pa morebiti iz razlogov ekonomske neupravičenosti, kot se to sedaj izpostavlja v pritožbi. Na prvi pogled je bila ponovna prodaja že zaradi razlike v ceni, res ekonomsko neupravičena, o čemer ni dvoma, vendar sta prodajo obtoženca utemeljevala s ciljem kreditiranja, kar pa je dokazni postopek tudi potrdil. Nasprotne pritožbene navedbe glede neekonomičnosti poslovanja C. oziroma obtoženega A. A., bi zato bile upoštevne le v primeru, če bi te očitke naslavljala že obtožba in bi zato bile preizkušene najprej v postopku na prvi, nato pa v primeru pritožbe na drugi stopnji. Spričo tega sedaj ni več pomembno ali bi C. kredit lahko dobil drugače oziroma ali je potreboval zavarovanje pri D. in podobno. Sicer pa se je o možnosti kreditiranja za obdobje šestih mesecev, kot to navaja pritožba, sodišče prve stopnje že izreklo v 73. točki obrazložitve sodbe, sklicujoč se pri tem na izvedensko mnenje, da bi kratkoročni kredit le povečal kreditno izpostavljenost D. 18. Kolikor pritožba v nadaljevanju navaja, da je obtoženi B. B. nadzorni svet Č.o terminski pogodbi z dne 21.12.2007 seznanil šele na seji 6.2.2008, predhodna pogodba z dne 30.7.2007 pa sploh ni bila obravnavana, kar kaže, da je bil posel prikrit, s tem ne pove ničesar novega. Prepričljiv odgovor je podalo že sodišče druge stopnje v 102. točki, ko je navedlo, da obtoženi B. B. nadzornega sveta o prvi terminski pogodbi ni obvestil zato, ker te obveznosti, glede na ustni dogovor z C., ni smatral kot obveznost Č. Ker pa je C. nakazoval, da druge terminske pogodbe ne bo izpolnil, je opozoril člane nadzornega sveta, da bo morala Č. izpolniti svojo obveznost po terminski pogodbi.

19. Državna tožilka tudi v pritožbi opozarja na obremenilno dejstvo, ki izhaja iz pritožbe C. v davčnem postopku, ko je vstop v terminsko pogodbo med Č. in D. utemeljeval z ekonomsko koristjo družbe Č., česar pa davčni organ ni upošteval kot upravičen razlog in je zato zaključil, da je prišlo do namernega oškodovanja C. Vendar ta okoliščina po oceni pritožbenega sodišča ni pomembna, saj jo je C. podal kot stranka v davčnem postopku, ko je zasledoval določen interes pri plačilu davkov, v davčnem postopku pa se razumljivo niso obravnavale druge okoliščine in razlogi kot sedaj v kazenskem postopku. Z vidika obstoja kaznivega dejanja so zato ključni dokazi, ki so bili izvedeni v predmetnem postopku in ne navedbe, ki jih je C. podal kot stranka v davčnem postopku.

20. Pritožba tudi v nadaljevanju povzema ugotovitve sodne izvedenke, kolikor se te nanašajo na negativne učinke poslovanja C. z delnicami in sicer, da kratkoročni povratni posli niso priznani kot stabilno financiranje; da so pogodbe kot v obravnavanem primeru zniževale preglednost transakcij na trgu kapitala, posojilodajalec pa tudi ne bi imel pravne podlage za likvidacijo zavarovanega sredstva v primeru neplačila ter, da odhodi iz transakcij niso davčno priznani. Mnenje dalje ugotavlja, da sta poslovodstvi C. in Č. pri opravljanju s premoženjem uporabljali finančni vzvod v pretiranem obsegu, s čimer sta se pretirano izpostavili pogojem financiranja, ki ga nista uspeli uravnavati in obvladovati. Ključen problem družbe C. pa je bil, da je vrednosti te finančne naložbe na način, da je hkrati povečeval tudi kapital, kapitalske postavke in je s tem izpadel kapitalsko močnejši kot bi sicer. Izvedenka dalje ne razume zakaj je bilo potrebno, glede na bogato premoženje družb v skupini, delati take manevre in meni, da je želja po lastniškem obvladovanju družbe C. botrovala k takim potezam. Vodstvo Č. pa tudi ni mogla ravnati neodvisno, saj tudi ostale naložbe kažejo na preplet poslovnih odločitev in skupni interes.

21. S povzetimi ugotovitvami izvedenke pritožba ključnih ugotovitev sodišča prve stopnje glede repo pogodb ne izpodbija, temveč jih, nasprotno, potrjuje. Izvedenka je namreč pritrdila obrambi glede narave pogodb, ostale njene ugotovitve pa se nanašajo na ekonomsko nesmotrnost poslov in nepotrebnost finančnega zadolževanja C., kar pa, kot je bilo že zgoraj izrecno poudarjeno, ni predmet obtožbe. Odločitev C. oziroma obtoženega A. A. o načinu kreditiranja z repo pogodbami, sodi v okvir poslovne odločitve uprave, ki je lahko ali pa ne ekonomsko upravičena ali koristna, kot predmet obtožbe pa je pomembna le, če je v nasprotju z dolžnostjo skrbnega in poštenega gospodarjenja in zato nezakonita. Zelo pomembno dejstvo pa je tudi, da je škodo C., realno gledano, povzročil padec vrednosti delnic na trgu, kar z drugimi besedami rečeno pomeni, da bi C., tudi kolikor ne bi delnic prodal D. 21.12.2007, utrpel škodo zaradi nižje vrednosti delnic A. Le s tega vidika bi način kreditiranja s prodajo delnic zaradi padca vrednosti delnic lahko bil sporen oziroma ekonomsko neupravičen, kar se je v drugem primeru terminske pogodbe tudi pokazalo s škodo, ki jo je utrpela Č. zaradi izpolnitve pogodbe. Vendar te ugotovitve presegajo obtožbene očitke.

22. Ne glede na dosedanjo obrazložitev, se je treba opredeliti tudi do ostalih navedb v pritožbi državnega tožilstva, kolikor se ta posveča motivu obtoženega A. A., da vstopi v terminsko pogodbo in s tem Č. finančno razbremeni pogodbene obveznosti prav zaradi nameravanega prevzema C. Čeprav pritožbi ne gre oporekati glede namena prevzema družbe, ki ga potrjuje tudi zagovor obtoženega B. B. in sklenjeni dogovor SIFI, pa ta okoliščina sama po sebi ne pove ničesar glede zanesljivosti zaključka, da je šlo pri obravnavanih pogodbah za repo posle. Kot je že izpostavljeno, so materialni dokazi (e maili) in personalni dokazi (izpovedbe bančnikov, prič in izvedenke) dokazno tako prepričljivi, da glede narave pravnih poslov ne more biti prav nobene dileme. Dejstvo dalje je, da je tudi druga prodaja delnic z dne 21.12.2007 bila dogovorjena kot repo pogodba, kateri je sledila terminska pogodba med D. in Č. z dne 21.12.2007, enako kot v prvem primeru, le da tokrat C. ni izpolnil ustnega dogovora. Razlog temu je, da Č. ni dobila finančne garancije za kredit in zato za prevzem C. ni bila več likvidna. Ker se je sodišče prve stopnje o teh okoliščinah izrecno in tudi podrobno opredelilo v točkah 104 do 106, ne drži, da sodba nima potrebne obrazložitve.

23. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opozorilo, da na podlagi ugotovljenega motiva ni mogoče sklepati na obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja. Ti morajo biti podani samostojno in neodvisno od motiva, slednji pa lahko le dodatno potrjuje subjektivni element oziroma v konkretnem primeru direktni naklep storitve kaznivega dejanja. Namen pridobitve premoženjske koristi Č. z vstopom v terminski posel in s sprejetjem njenih obvez, bi se sicer lahko ujemal z motivom obtoženega A. A. zaradi lastniškega obvladovanja FB investicije in posredno Č., vendar bode v oči dejstvo, da takega motiva pri izpolnitvi druge terminske pogodbe, pri tem obtožencu ni več zaslediti. Kot že pojasnjeno, C. drugega dogovorjenega odkupa delnic ni več izpolnil in jih je zato v skladu s terminsko pogodbo morala kupiti Č., ki pa je, po ugotovitvah izvedenke, utrpela škodo preko 2.800.000 EUR, nato pa v istem letu še izdatno višjo. Ker je s tem škoda nastala Č., je logično škodo posredno utrpel tudi obtoženi A. A., kar že samo po sebi zavrača njegov prvotni motiv. Razlaga sodišča, da vodstvo C., po tistem, ko banka Č. ni odobrila bančne garancije, ni bilo več pomembno, da je Č. v dobri kondiciji, po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni v nasprotju s prvotno ugotovitvijo o repo pogodbi, pač pa zavrača obtoženčev motiv, kot ga vidi pritožba. Dejstvo je, kot je to obrazloženo v 106. točki izpodbijane sodbe, da je vrednost delnic tako drastično padla, da z nakupom ni bilo perspektive in ga je zato C., kljub prvotnemu dogovoru, prepustil Č., čimer je botrovalo tudi pomanjkanje lastnih sredstev. Ugotovljeni razvoj dogodkov zato dodatno ne govori v prid utemeljenosti obtožbe.

Zaključek

24. Sodišče druge stopnje soglaša z vsemi tremi odgovori na pritožbo državne tožilke, da je ta preveč posplošena in parcialna, da bi lahko omajala pravilnost izpodbijane sodbe. Ta je edino sporno vprašanje - pravno naravo sklenjenih pogodb, obdelalo celovito, kompleksno in analitično ter s potrebno gotovostjo zaključilo, da sklenjene pogodbe niso šle v smeri naklepne pridobitve premoženjske koristi Č. oziroma povzročitev premoženjske škode C., temveč da je šlo za pridobivanje kreditnih sredstev na račun začasne prodaje delnic s tako imenovanimi repo pogodbami. Tega zaključka pa pritožbena izvajanja niso omajala in se je zato treba strinjati z izpodbijano sodbo, da obtožencema storitev kaznivega dejanja ni dokazana. Ker le to ni podano pri obtoženemu A. A., tudi ni potrebno posebej obrazlagati zakaj niso utemeljeni pritožbeni očitki tudi kolikor se nanašajo na obtoženega B. B., kot pomočnika pri storjenem kaznivem dejanju A. A. Pa tudi sicer pritožba tudi v tem delu ne pove nič takega, kar bi vpivalo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

25. Spričo vsega obrazloženega je zato sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, po tem, ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je moralo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, paziti po uradni dolžnosti.

26. Glede na to, da državna tožilka s pritožbo ni uspela, izrek o stroških pritožbenega dela postopka, na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP, kot nepotreben odpade.